VSL sodba in sklep II Cp 1969/2016

I. Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje

- v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 36.711,05 EUR zniža za 22.325,15 EUR,

- odločitev o obveznosti plačila nadaljnjih 4.115,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 v I. točki izreka in o stroških postopka v III. točki izreka pa razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem oziroma nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 36.711,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 4. 2016 (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (III. točka izreka).

2Toženka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Iz odločbe US RS Up-1177/12 z dne 28. 5. 2015 in sodbe VS RS II Ips 173/2015 z dne 7. 1. 2016 izhaja, da ne glede na opredelitev v tožbi, tožnik uveljavlja škodo, ki je nastala kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Za povračilo te škode je treba uporabiti Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), vključno z določbami o obdobju izbrisa, omejitvi višine denarne odškodnine, načinu in rokih njenega izplačila ter upoštevanju že prejete odškodnine. V sodbi je prezrto, da je bila tožniku že prisojena odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je na dan 14. 1. 2011 znašala 49.240,34 EUR. V sodbi ni upoštevano stališče iz odločbe II Ips 173/2015, da prisoja odškodnine za vsako obliko nepremoženjske škode v tožnikovem položaju ni ustrezna. V izpodbijani sodbi je odškodnina prisojena za iste posledice kot po že pravnomočni sodbi, tj. za nemožnost obiska matere na Hrvaškem, za nemožnost udeležbe na njenem pogrebu, nespečnost, psihične posledice, nemožnost zaposlitve, neobstoj volilne pravice, neobstoj zdravstvenega in socialnega zavarovanja. Ni mogoče preizkusiti, na katere nevšečnosti, ki so nastale tožniku pred letom 1997, se nanaša prisojena odškodnina. Ni mogoče preizkusiti, ali je bil v sodbi upoštevan napotek iz odločbe II Ips 173/2015, naj sodišče prve stopnje oceni, ali (in če, koliko) v povezavi z že ugotovljenimi nevšečnostmi utemeljujejo morebitno višjo odškodnino. Prisojena odškodnina je nesorazmerno višja od odškodnin, prisojenih v zadevi Kurić in ostali. Ni upoštevano dejstvo, da je imel tožnik od 17. 10. 1994 dalje potrdilo o vloženi prošnji za začasno prebivanje in veljavno osebno izkaznico. Tako potrdilo je veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje. Tožnik je bil torej do 2. 10. 1994, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, izenačen v vseh pravicah z ostalimi državljani Republike Slovenije, od 17. 10. 1994 pa je imel dovoljenje za začasno prebivanje in veljaven osebni dokument. Sodba se ni opredelila do pravnomočno ugotovljenega dejstva, da je bila tožniku 11. 5. 1994 izdana osebna izkaznica z desetletno dobo veljavnosti in da mu ni bila odvzeta. Tudi sicer zgolj en dogodek ne upravičuje prisoje tako visoke denarne odškodnine. Stališče sodbe, da je tožnik upravičen do odškodnine za izgubljeni dohodek za celo leto 2000 ne temelji na nobenih dejanskih ugotovitvah. Ker se je postopek za pridobitev državljanstva na prvi stopnji končal v letu 1994, tožnik ni imel pogojev za pridobitev lastniškega certifikata. Pogoj za njegovo pridobitev je bilo namreč državljanstvo Republike Slovenije na dan 5. 12. 1992. Tožnik je zahteval odškodnino za škodo, ki naj bi mu nastala od 1. 4. 1995. S prisojo odškodnine za škodo od 12. 11. 1991 je bil prekoračen tožbeni zahtevek.

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Trdi, da je njegov položaj bistveno drugačen od položaja izbrisanih, ker zahteva odškodnino zaradi arbitrarnega odločanja v postopku pridobitve državljanstva in je bilo o njegovem zahtevku pravnomočno odločeno pred uveljavitvijo ZPŠOIRSP. Glede na to, da je Vrhovno sodišče potrdilo odločitev o že prisojeni odškodnini, je sklepati, da pri določitvi odškodnine ni upoštevalo navedenega zakona. Tako iz odločbe Ustavnega sodišča kot iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja, da se sodišči sklicujeta na splošna načela odškodninskega prava.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik je s tožbo, vloženo 10. 10. 2000, zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi devet let trajajočega postopka za pridobitev državljanstva in posledičnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zahteval je povrnitev premoženjske škode zaradi izgube dohodka, zaradi nepridobitve certifikata po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) in zaradi stroškov postopkov, povezanih z uveljavljanjem statusa, ter povrnitev nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi razžalitve in zaradi kršitve osebnostnih pravic. Odločitev o delu zahtevka je že pravnomočna.(1) Z izpodbijano sodbo je ugodeno zahtevku za povrnitev škode 1) zaradi izgube dohodka v obdobju od 24. 3. 1995 do 10. 10. 1997 v višini 10.288,50 EUR in za leto 2000 v višini 4.115,40 EUR (mesečno po 342,95 EUR), 2) zaradi nemožnosti pridobitve certifikata v višini 1.460,52 EUR in 3) za duševne bolečine zaradi razžalitve ter okrnitve dobrega imena in zaradi okrnitve pravic osebnosti za obdobje od vložitve zahteve za sprejem v državljanstvo do 10. 10. 1997 v višini 20.864,63 EUR. Pritožnica izpodbija odločitev o odškodnini za povrnitev škode zaradi izgube dohodka v letu 2000 ter zaradi nemožnosti pridobitve certifikata in odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo.

6Očitek prekoračitve tožbenega zahtevka ni utemeljen. Pritožnica namreč niti ne zatrjuje, da bi sodišče odločilo o višjem znesku odškodnine od zahtevanega, morebitno upoštevanje daljšega obdobja pri odmeri odškodnine pa lahko pomeni le kršitev razpravnega načela.(2)

7V izpodbijani sodbi je ugotovljeno,

- da je bila tožnikova vloga za državljanstvo, vložena 12. 11. 1991, z odločbo pristojnega ministrstva 2. 8. 1994 zavrnjena, ker naj bi to narekovali razlogi obrambe države (tretji odstavek 40. člena tedaj veljavnega Zakona o državljanstvu – v nadaljevanju ZDRS(3)),

- da je bil tožnik po izdaji odločbe izbrisan iz registra stalnega prebivalstva,(4)

- da je bila tožba v upravnem sporu s sodbo VS RS 6. 2. 1997 zavrnjena,

- da je Ustavno sodišče z odločbo Up-187/97 z dne 4. 11. 1999 odpravilo obe odločbi,

- da je bil tožnik z odločbo z dne 1. 6. 2000 sprejet v državljanstvo,

- da se je prva odločba pristojnega ministrstva opirala zgolj na okoliščino, da je bil tožnik v času agresije na Slovenijo aktivni pripadnik tujih oboroženih sil, v drugi odločbi pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik na svojem službenem mestu v ..., kamor je bil premeščen leta 1989 prav zaradi njegove proslovenske orientacije in stikov s predstavniki s slovenskimi organi, nudil Slovencem na služenju vojaškega roka moralno oporo v kritičnih trenutkih in zato ni podlage za zaključek, da bi sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za varnost ali obrambo države,

- da je ob podaljšanju vozniškega dovoljenja v letu 1996 uradnica vsem na očeh razrezala tožnikovo osebno izkaznico, da je moral z dvema pričama Slovencema dokazati, da je poročen s svojo ženo, da ga je zelo prizadela ocena v odločbi, da je nevaren za varnost države, v resnici pa je sodeloval z organi slovenske države in številnim slovenskim vojakom pomagal, da so se vrnili domov, da je bilo njegovo ime objavljeno na naslovnici v časopisu, da zaradi strahu, da se ne bi mogel vrniti k družini v Slovenijo, ni mogel obiskati matere, ko se je poškodovala, niti ni mogel na njen pogreb, da ga je prizadelo, ko je moral vložiti prošnjo za državljanstvo ločeno od družine, da se ni mogel zaposliti, ni imel zdravstvenega in socialnega zavarovanja, ni mogel odkupiti stanovanja, ni imel volilne pravice, mučila ga je nespečnost, postal je močno občutljiv.

8Opirajoč se na stališče odločbe VS RS II Ips 173/2015, izdano v obravnavani zadevi,(5) izpodbijana sodba zavzema stališče, da toženka odgovarja zaradi nedopustnosti ravnanja organov v postopku odločanja o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo in zaradi negativnih posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je na podlagi tedaj veljavnega zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj) sledil dokončni zavrnitvi vloge.

9Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je za odločitev o odškodnini treba uporabiti določbe ZPŠOIRSP o omejitvi višine odškodnine, načinu in rokih izplačila ter upoštevanju že prejete odškodnine. Kot izhaja iz 1. člena ZPŠOIRSP, navedeni zakon ureja pravico do denarne odškodnine (in drugih oblik pravičnega zadoščenja) z namenom poprave kršitev temeljnih pravic osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Upravičenci po tem zakonu so tudi osebe, ki so bile izbrisane iz registra in so bile po izbrisu sprejete v državljanstvo Republike Slovenije (druga alineja prvega odstavka 2. člena ZPŠOIRSP). Tožnik sodi v navedeno skupino oseb, vendar ne uveljavlja odškodnine le zaradi nedopustnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tudi zaradi očitno napačne odločitve o zavrnitvi vloge za državljanstvo. Navedba v pritožbi, da je tožnik sledeč odločbama US RS Up-1177/12 in VS RS II Ips 173/2015 uveljavljal škodo, ki je nastala kot posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ne daje podlage za drugačen zaključek. Iz odločbe Vrhovnega sodišča izhaja stališče o dvojnem toženkinem nedopustnem ravnanju,(6) odločba Ustavnega sodišča pa se je izrekla le glede vprašanja zastaranja zahtevka v povezavi z uveljavljanjem škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, o ostalih vprašanjih pa ne.(7)

10Pritožba utemeljeno uveljavlja, da iz izpodbijane sodbe niso razvidni razlogi, ki bi utemeljevali odločitev o prisoji odškodnine za škodo zaradi izgube dohodka za leto 2000 v višini 4.115,40 EUR. Navedeno je le, da bi "po prepričanju sodišča" tudi v tem letu vseh dvanajst mesecev zaslužil enako kot v predhodnem obdobju.

11Prva sodba, izdana v tej pravdi, je bila razveljavljena v delu, v katerem je bila prisojena odškodnina iz navedenega naslova za obdobje do vložitve tožbe (10. 10. 2000). Sodišču prve stopnje je bilo ob upoštevanju toženkinih pritožbenih navedb naloženo, naj glede na tožnikovo izpovedbo, da se je zaposlil proti koncu leta 2000, in glede na odločbo o dohodnini, iz katerih izhajajo nemajhni dohodki, ugotovi, od kod so ti dohodki izvirali in ali je glede na njihov izvor zatrjevana škoda sploh nastala. Tožnik se je v novem sojenju izrekel o izvoru dohodkov, sodba pa se o teh navedbah in nasprotnem toženkinem stališču ni izrekla. Ker niso navedeni razlogi za odločitev in pravilnosti sodbe zaradi tega ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12Pritožba utemeljeno uveljavlja materialnopravno zmotnost odločitve o odškodnini zaradi nepridobitve certifikata. Po prvem odstavku 51. člena ZLPP se lastniški certifikati za brezplačno razdelitev dela družbenega kapitala podjetij izdajo osebam, ki so bili državljani Republike Slovenije dne 5. 12. 1992. Glede na to, da ni ugotovljeno, da bi morala biti odločba o sprejemu v državljanstvo izdana pred navedenim dnem, pritožba utemeljeno uveljavlja, da ni vzročne zveze med ugotovljeno protipravnostjo toženkinega ravnanja in neizdajo certifikata. Ker tožnik navedenega ni niti zatrjeval, ni razloga za razveljavitev odločitve o ugoditvi zahtevku za plačilo škode iz tega naslova, ampak le za spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka za plačilo 1.460,52 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

13Delna utemeljenost pritožbenih očitkov v zvezi z odločitvijo o odškodnini za nepremoženjsko škodo narekuje znižanje odškodnine iz tega naslova. Že Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je tožnikov položaj zaradi izjemne težavnosti in specifičnosti bližje tistim, ki utemeljujejo odmero enotne odškodnine, da je neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve tožniku povzročila številne hude težave, zaradi katerih je dalj časa intenzivno trpel (nemožnost zapustitve države, brezposelnost, okrnitev socialnih in političnih pravic, ignoriranje in poniževanja ob stikih z uslužbenci) in da podobnost, medsebojna prepletenost in pogojenost negativnih posledic močno otežuje razmejevanje posameznih oblik nepremoženjske škode. Nižjima sodiščema je naložilo, naj ugotovita okoliščine v zvezi z zatrjevano škodo pred letom 1995 in v zvezi z razžalitvijo in presodita, ali in če, koliko v povezavi z že ugotovljenimi nevšečnostmi utemeljujejo morebitno višjo enotno odškodnino od že prisojene.

14Odločitev o prisoji nadaljnje odškodnine v enaki višini, kot je bila že prisojena za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe, temelji na ugotovitvah o prizadetosti zaradi dogodka ob registraciji vozila v letu 1996 (razrez osebne izkaznice pred vsemi), zaradi dokazovanja s pričami glede statusa poročene osebe, zaradi navedbe v odločbi o državljanstvu, da je nevaren za varnost države, da je bilo njegovo ime objavljeno v novicah, da ni mogel obiskati matere, ko jo je poškodovala mina, da ni mogel na njen pogreb, da ni imel volilne pravice, ni se mogel zaposliti, ni imel socialnega in zdravstvenega zavarovanja, ni mogel odkupiti stanovanja, in je moral vložiti zahtevo za državljanstvo, ločeno od družine, ter da je zaradi vsega navedenega postal močno občutljiv in ga muči nespečnost.

15Sodba resda izrecno ne razmejuje med posledicami nedopustnih toženkinih ravnanj, za katere je bila tožniku že prisojena odškodnina, in posledicami, ki utemeljujejo prisojo dodatne odškodnine, vendar pa je le nemožnost iti na materin pogreb tista, ki je bila upoštevana že v pravnomočno prisojeni odškodnini. V ostalem se prikrajšanja po vsebini resda prekrivajo, vendar pa ugotovitve sodbe nudijo podlago za zaključek, da je bilo njihovo trajanje daljše, kot je bilo upoštevano v pravnomočno prisojeni odškodnini. Pritožba pa utemeljeno opozarja na nedorečenost ugotovitev sodbe glede pričetka nevšečnosti, ki so bile posledica ugotovljenih toženkinih nedopustnih ravnanj. Utemeljena je pritožbena navedba, da je bil tožnik do izteka dveh mesecev od dokončnosti odločbe o zavrnitvi prošnje za sprejem v državljanstvo izenačen v vseh pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije (13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine in drugi odstavek 81. člena tedaj veljavnega Zakona o tujcih – v nadaljevanju ZTuj). Do leta 1996 je imel osebno izkaznico, a na njeni podlagi ni mogel izvrševati pravic, ki gredo državljanom. Upoštevaje tožnikovo navedbo, da je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje, pritožba tudi utemeljeno uveljavlja, da je to potrdilo veljalo kot dovoljenje za začasno prebivanje (tretji odstavek 13. člena ZTuj). Tožnik torej ni bil brez vsakršnega osebnega dokumenta. Vse navedeno daje podlago za zaključek o dokazanosti tožnikovih navedb, da je bil od oktobra 1994 do junija 2000, tj. 68 mesecev v pravno negotovem položaju, brez možnosti za zaposlitev, uživanje socialnih in političnih pravic ter prikrajšan za ohranjanje osebnih stikov z materjo na Hrvaškem in da je vse navedeno skupaj z ugotovitvami v odločbi o zavrnitvi državljanstva močno porušilo njegovo duševno ravnovesje.

16Tožniku je bila za ugotovljene posledice v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe, tj. od oktobra 1997, že pravnomočno prisojena odškodnina v znesku 20.864,63 EUR. Primerjava s podobnimi primeri, ki jo narekuje načelo objektivne pogojenosti odškodnine, uveljavljeno v sodni praksi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo kot odraz ustavnega jamstva enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), daje podlago za sklep, da je v že prisojeni odškodnini ustrezno ovrednoteno intenzivnost tožnikove duševne prizadetosti v celotnem obdobju,v katerem je nastala škoda.

17Pritožba utemeljeno opozarja na primerljivost tožnikovega položaja s položajem oseb, ki jim je bila prisojena odškodnina s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji.(8) Ugotovljena škoda je sicer posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar pa je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. V zadevi Kurić so bile pritožnikom prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v povprečnem znesku 250,00 EUR za polni mesec izbrisa.(9) V tožnikovem primeru bi to pomenilo 17.000,00 EUR. Ni nepomembno, da so tudi najvišje odškodnine, ki jih je v skladu z ZPŠOIRSP mogoče prisoditi v sodnem postopku, še za 40 % nižje.(10) Poleg tega tožnik ni bil v povsem brezpravnem položaju, v kakršnem so se znašle nekatere druge osebe, izbrisane iz registra stalnega prebivalstva. Imel je dovoljenje za začasno prebivanje, nekatere pravice pa je lahko izvrševal kot zakonec državljanke Republike Slovenije. Glede na to, da ni mogoče natančno ločiti nastale škode po posameznih časovnih obdobjih (niti tožnikova izpovedba ne daje podlage za ločeno ugotavljanje duševne prizadetosti v obdobju treh let pred vložitvijo tožbe in v predhodnem obdobju) in so se posledice po naravi stvari intenzivirale s podaljševanjem trajanja negotovosti, ugotovljene okoliščine primera v primerjavi z odškodninami, ki so jih prejele osebe v podobnem položaju, ne dajejo podlage za prisojo višje odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitev pravic osebnosti od že pravnomočno prisojene.

18Po ugotovitvi, 1) da je v delu, v katerem se sodba nanaša na odškodnino za škodo zaradi izgube dohodka v letu 2000, podana bistvena kršitev določb postopka, 2) da je bilo v delu, v katerem je bila prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo in za škodo zaradi nepridobitve certifikata, zmotno uporabljeno materialno pravo, in 3) da v ostalem izpodbijanem delu niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža za 22.325,15 EUR, ter razveljavilo glede obveznosti plačila nadaljnjih 4.115,40 EUR s prisojenimi zamudnimi obrestmi in posledično glede stroškov postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem ter nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker je bil že izveden celoten dokazni postopek, ki vključuje tudi neposredno izvedene dokaze, bo postopek pred sodiščem prve stopnje zaključen hitreje in z manj stroški, kot če bi o zadevi odločilo pritožbeno sodišče. Iz istega razloga naj sodišče v novem sojenju najprej oceni, ali je sploh potrebna izvedba obravnave.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Pravnomočno je prisojena odškodnina za škodo zaradi izgube dohodka za obdobje od 10. 10. 1997 do konca leta 1999 in odškodnina za nepremoženjsko škodo za obdobje od 10.10.1997 do sprejema v državljanstvo v višini 20.864,63 EUR (tedaj 5.000.000,00 SIT), kar je tedaj predstavljalo 27 povprečnih neto plač.

Op. št. (2): O kateri se pritožbenemu sodišču ni treba izreči, ker je bilo treba izpodbijani del sodbe o prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo spremeniti in zahtevek zavrniti iz drugih razlogov.

Op. št. (3): Določba se je v tedaj veljavnem besedilu glasila: "Ne glede na izpolnjene pogoje iz prvega odstavka tega člena se vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke prvega odstavka 10. člena tega zakona." Po 8. točki 10. člena ZDRS je bilo med pogoji za sprejem v državljanstvo določeno, da sprejem osebe v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnosti za javni red, varnost ali obrambo države.

Op. št. (4): Toženka je navedla, da se je to v skladu z drugim odstavkom 81. člena tedaj veljavnega zakona o tujcih zgodilo dva meseca od izdaje dokončne odločbe, tj. 19. 10. 1994.

Op. št. (5): Sodba in sklep z dne 7. 1. 2016, s katero je bil razveljavljen del odločitve o zavrnitvi zahtevka, del pravnomočne sodbe o zavrnitvi zahtevka pa je bil razveljavljen in vrnjen v novo sojenje pred sodiščem prve stopnje že z odločbo US RS Up-1177/12 z dne 28. 5. 2015.

Op. št. (6): Prim. 15. in 16. točko obrazložitve.

Op. št. (7): Prim. 25. točko obrazložitve.

Op. št. (8): Sodba Velikega senata št. 26828/06 z dne 12. 3. 2014.

Op. št. (9): Tako oceno je podalo ESČP v 69. točki obrazložitve sodbe št. 65020/13 z dne 18. 10. 2016 (Anastasov in drugi proti Sloveniji).

Op. št. (10): Tudi za te je ESČP ocenilo, da niso nesorazmerno nizke. Prim. v prejšnji opombi navedeno sodbo ESČP (72. točka obrazložitve), v kateri je skupina oseb, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, zahtevala odškodnino, ESČP pa je odločilo, da se zadeva izbriše s seznama zadev in da se postopek nadzora v zvezi z izvrševanjem pilotne sodbe ustavi.