VSL Sklep I Kp 10436/2024

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom po četrtem odstavku 23. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) dovolilo predajo zahtevane osebe A. A. državi članici Republiki Hrvaški, zaradi izvedbe kazenskega postopka, zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z drogami v sestavi kriminalne združbe iz 4. točke prvega odstavka 329. člena Kazenskega zakonika Republike Hrvaške (KZ RH), v zvezi z drugim odstavkom 190. člena in 52. členom KZ/11, kaznivo po 4. točki prvega odstavka 329. člena v zvezi z 52. členom KZ/11. Odločilo je še, da pravosodni organi Republike Hrvaške zahtevane osebe ne smejo preganjati ali zoper njo izvršiti kazni ali jo predati drugi državi članici, ali izročiti tretji državi, zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storila pred predajo; in da po pravnomočnosti sklepa o dovolitvi predaje zahtevane osebe predajo izvrši policija po določilih 35. člena ZSKZDČEU-1, s prepustitvijo zahtevane osebe pristojnim organom.

2Zoper naveden sklep se je pritožila zagovornica zahtevane osebe, zaradi bistvenih kršitev določb postopka v ZSKZDČEU-1, kršitve materialnih določb navedenega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, kršitev okvirnega sklepa Sveta z dne 13. 6. 2002 o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, določenih v Ustavi RS, EKČP in Listini EU. Predlagala je naj višje sodišče izpodbijan sklep spremeni tako, da predaje zahtevane osebe ne dovoli; podrejeno, da izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica zahtevane osebe navaja, da kljub temu, da je v zvezi z zahtevano osebo, v postopku I Ks 38317/2023 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 6. 2023, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 7. 2023, že bilo odločeno o predaji zahtevane osebe Republiki Hrvaški, ne gre za isto zadevo, kar utemeljuje z navajanjem, da v predhodnem postopku odločanja o predaji zahtevane osebe, s strani preiskovalne sodnice niso bile opravljene nobene dodatne poizvedbe pri državi prosilki. Prav tako takratna obramba ni vzpostavila procesne situacije, da bi sodišče pri odločanju razpolagalo z objektivnimi, zanesljivimi in posodobljenimi podatki za presojo relevantnih poročil Sveta Evrope (Odbora za preprečevanje, mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja), razen tega pa senat tudi ni razpolagal z neposredno osebno izkušnjo zahtevane osebe, ki je bila predana, na podlagi navedenih sklepov in bila nekaj mesecev tudi zaprta v hrvaškem zaporu Remetinec. Zahtevana oseba je v sedanjem postopku predaje ob zaslišanju 29. 3. 2024 pojasnjevala, da je za čas, ko je bila v hrvaškem zaporu, bila podvržena nehumanim razmeram in je tako zatrjevala kršitev 3. člena EKČP, tudi za primer predaje le-te Republiki Hrvaški.

5Izpostavljene okoliščine s strani zagovornice zahtevane osebe po oceni višjega sodišča ne pomenijo, da gre za drugo zadevo, ker je bistveno, da gre še vedno za isto kaznivo dejanje, v zvezi s katerim kazenski postopek še ni bil (pravnomočno) končan, torej isto kaznivo dejanje kot je bilo navedeno v prvotnem ENPP-ju, na podlagi katerega je bila zahtevana oseba že predana, vendar mu je bil pripor po treh mesecih s strani pristojnih hrvaških pravosodnih organov odpravljen, nato pa vnovič odrejen s sklepom Županijskega sodišča v Zagrebu z dne 12. 1. 2024 in vnovič izdan ENP. Zgolj nekaj mesečna prekinitev navzočnosti zahtevane osebe v postopku, ki je zoper njega voden, ne pomeni, da gre za drugo kazensko zadevo, ker je prav še aktualno vodenje kazenskega postopka zoper zahtevano osebo bil osnovni razlog izdaje ENPP-ja.

6Višje sodišče na tem mestu odgovarja tudi na navedbe pritožnice, da zahtevani osebi v času po odpravi pripora (po 24. 10. 2023) ni bil vročen sklep o vnovični odreditvi pripora, kar slednji prav tako vzbuja utemeljen strah nepoštenega postopanja sodišča, ob dejstvu, da je sodišču bil znan naslov zahtevane osebe v Republiki Sloveniji in da zato navedbe Republike Hrvaške o nedosegljivosti zahtevane osebe ne držijo in so izmišljene.

7Kot izhaja iz listinske dokumentacije in razlogov izpodbijanega sklepa, ki se nanjo opirajo (točka 7), je že izvenobravnavni senat pravilno ugotovil, da zahtevani osebi sklep Županijskega sodišča v Zagrebu z dne 12. 1. 2024 ni bil vročen. Iz opravljenih poizvedb na list. št. 70 izhaja, da je bila zahtevana oseba organom kazenskega pregona nedosegljiva in da se sicer sklep nahaja v pomožnem ovitku tiralice zaporov v Zagrebu in bo zahtevani osebi izročen po privedbi v zapore v Zagrebu.

Razen tega višje sodišče še dodaja, da določba 8. člena okvirnega sklepa Sveta z dne 13. 6. 2002 o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), spremenjenega z okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. 2. 2009 (v nadaljevanju okvirni sklep Sveta) določa katere podatke mora vsebovati ENP v skladu z obrazcem v prilogi: A. - identiteta in državljanstvo zahtevane osebe; B. - naziv, naslov, številka telefona in faksa in elektronski naslov odreditvenega pravosodnega organa; C. - dokazilo o izvršljivi sodbi, nalogu za prijetje ali katerikoli drugi izvršljivi sodni odločbi z enakim učinkom; D. - zakonska označba kaznivega dejanja; E. - opis okoliščin, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, vključno s časom, krajem in stopnjo vpletenosti zahtevane osebe; F. - odmerjena kazen v primeru končne sodbe ali predpisane možne kazni, ki jih za to kaznivo dejanje predvideva zakonodaja odreditvene države članice; G. - če je mogoče še druge posledice kaznivega dejanja. Upoštevaje navedene zahtevane podatke v rubriki "dokazilo o nalogu za prijetje", po oceni višjega sodišča to ne pomeni, da mora biti nacionalni nalog za prijetje priložen ENP-ju, temveč zadošča, da je v ENP-ju navedena podlaga na kateri nalog temelji (v konkretnem primeru sklep o priporu Županijskega sodišča v Zagrebu, Hrvaška, številka Kov-Us-Iz-2/2024, 12. 1. 2024). Taka oznaka izhaja tudi iz točke B. konkretnega Evropskega naloga za prijetje, ki se nanaša na zahtevano osebo, list. št. 13-16 spisa. Navedeno je zato skladno tudi s priročnikom o izdaji in izvršitvi Evropskega naloga za prijetje, ki ga je Evropska komisija izdala 28. 9. 2017¹. Glede na take ugotovitve je stališče zagovornice zahtevane osebe, da navedeno nakazuje na nepošteno sojenje, zgrešeno. Prav tako zadošča in je iz konkretnega ENP-ja tudi razviden opis zahtevani osebi očitanega kaznivega dejanja, z določno opredeljenimi elementi, ki po vsebini zadostijo pogojem ENP v točkah D. in E. ENP-ja. Vsi ostali pomisleki zagovornice, pa bodo lahko predmet obravnavanja v konkretno vodenem postopku pred pristojnim sodiščem. Zato so tudi pomisleki pritožnice o nejasnem in nezadostnem opisu kaznivega dejanja, neutemeljeni.

8Zagovornica zahtevane osebe zatrjuje tudi kršitev pravice do izjave v postopku pred preiskovalno sodnico, z navajanjem, da potem, ko je zahtevana oseba na naroku 29. 3. 2024 opisovala lastne izkušnje v priporu v Remetincu v času od 24. 7. 2023 do 24. 10. 2023 in na podlagi česar je preiskovalna sodnica opravila poizvedbe pri pristojnih pravosodnih organih Republike Hrvaške, odgovora le-teh ni vročala zahtevani osebi in njegovi zagovornici, zato zahtevana oseba in zagovornica nista mogli podati izjave, obramba pa je bila omejena tudi pri opredelitvi do stališča preiskovalne sodnice. Tako ugotovljene kršitve pravice do izjave zahtevane osebe, ne more odpravljati povzetek odgovora v predlogu preiskovalne sodnice, ki ga je posredovala izvenobravnavnemu senatu (na strani 6, list. št. 73 in dalje) in ko je naveden odgovor, povzelo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu v točki 6 le-tega.

9Na ta del pritožbenih navedb višje sodišče odgovarja, da pravica do izjave zahtevane osebe in njegove obrambe po vsebini ni bila kršena in s tem tudi ne ustavne pravice zahtevane osebe. Pregled spisovnega gradiva izkazuje, da rezultat poizvedb (list. št. 68) zahtevani osebi in njegovi obrambi res ni bil posebej vročan, s posebno odredbo v seznanitev, vendar je vsebina navedenega odgovora v celoti, z enakim tekstom povzeta v predlogu preiskovalne sodnice, posredovanem izvenobravnavnemu senatu, na strani 6. Tako sestavljen predlog preiskovalne sodnice pa je bil zahtevani osebi in zagovornici tudi posredovan (list. št. 72) s pozivom, da v roku treh dni na naveden predlog podata morebitne pripombe. Naveden predlog je zahtevana oseba prejela 1. 7. 2024, njegova zagovornica 14. 6. 2024, vendar nihče od njiju v zvezi s posredovanim jima predlogom preiskovalne sodnice ni podal nikakršnih pripomb ali zahtev v smeri oprave dodatnih pojasnil, kar bi gotovo lahko storila, glede na to, da je o zadevi prvostopenjsko sodišče odločilo 11. 7. 2024. Tako se izkaže, da sta zahtevana oseba in njegova zagovornica imela dejansko možnost izjaviti se tudi o vsebini pridobljenih podatkov, pa tega nista storila, zato se na zatrjevano kršitev ne moreta uspešno sklicevati in je tudi pravilno razlogovanje prvostopenjskega sodišča o tem.

10V obravnavani zadevi prav tako niso podani razlogi za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 10. člena ZSKZDČEU (točka 11), prav tako ne razlogi fakultativne narave iz 11. člena navedenega zakona (točka 13) izpodbijanega sklepa), sicer pa pritožnica teh okoliščin vsebinsko ni izpodbijala. Navedenemu razlogovanju zato višje sodišče v celoti pritrjuje.

11Pravilna je tudi ugotovitev v izpodbijanem sklepu (v točki 14), ob sklicevanju prvostopenjskega sodišča na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, da je zavrnitev predaje po ENP načeloma mogoča le zaradi zavrnitvenih razlogov, ki so izrecno navedeni, v izjemnih primerih pa tudi zaradi uveljavljenega načela absolutne prepovedi mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v smislu 4. člena listine Evropske Unije o temeljnih pravicah in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic². Tudi iz sodbe sodišča Evropske Unije³ izhaja, da načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami in načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja in da kadar države članice izvajajo pravo unije, so zato lahko na podlagi istega prava zavezane, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice, tako da ne le, da od druge države članice ne morejo zahtevati nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, ki je višja od tiste, ki jo zagotavlja pravo unije, temveč tudi, razen v izjemnih primerah, ne smejo preveriti ali je druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala pravice, ki jih zagotavlja unija (točka 46, 47 navedene sodbe). Izvršitveni pravosodni organi lahko načeloma izvršitev takega naloga zavrnejo samo zaradi nujno naštetih razlogov za ne izvršitev, izvršitev ENP pa je lahko pogojena le z enim od naštetih pogojev iz člena 5 okvirnega sklepa 2002/584. Izvršitev Evropskega naloga za prijetje je načelo, zavrnitev izvršitve pa je določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (točka 48 navedene sodbe). V izjemnih okoliščinah pa so po ugotovitvah sodišča mogoče omejitve načel medsebojnega priznavanja in vzajemnega zaupanja med državami članicami in sicer kadar obstaja nevarnost, da bi imela ta predaja za posledico nečloveško ali ponižujoče ravnanje z zahtevano osebo v smislu 4. člena Listine (točka 50 navedene sodbe) in v takem primeru mora pravosodni organ izvršitvene države članice preveriti obstoj te nevarnosti, pri tem pa se mora najprej opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v konkretnem zaporu v odreditveni državi članici, ker dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo bodisi katere skupine oseb bodisi konkretne zavode za prestajanje kazni (točka 51, 52 sodbe). Slabo ravnanje, da bi bilo to v nasprotju s členom 3 EKČP mora doseči minimalen prag resnosti, ki ga je treba presojati ob upoštevanju vseh podatkov o zadevi, zlasti trajanja ravnanja in njegovih fizičnih ali psihičnih učinkov ter v nekaterih primerih spola, starosti in zdravstvenega stanja osebe (točka 59 navedene sodbe), kar vodi k zaključku, da ravno oprava poizvedb v zvezi s pogoji prestajanja zapora v odreditveni državi in rezultat teh poizvedb, predstavlja podlago za presojo, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje o obstoju dejanske nevarnosti, da bo oseba, za katero je izdan ENP tej državi članici, podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

12Zagovornica zahtevane osebe sicer navaja, da so v izpodbijanem sklepu izostali razlogi do navedb zahtevane osebe o razmerah v priporu v Zagrebu, kjer se je nahajal v letu 2023 in da prvostopenjsko sodišče tudi ni zavzelo stališča do s strani obrambe posredovanih ugotovitvah o razmerah v hrvaških zaporih kot to izhaja iz poročila Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ali poniževalnega kaznovanja (odbor ali CPT), ki je bilo rezultat opisa aktualnih nehumanih razmer v hrvaških zaporih v letu 2022 in javno objavljeno in dostopno šele v letu 2023.

Navajanje pritožnice o izostanku razlogov v zvezi s tem ni točno, ker so razlogi izpodbijanega sklepa v zvezi s tem navedeni v točkah 6 in 14, drži pa, da je zavzeto stališče drugačno kot stališče za katerega udejanjanje se zavzema pritožnica. Višje sodišče v zvezi s predloženo dokumentacijo s strani zagovornice zahtevane osebe, najprej ugotavlja, da gre za poročilo CPT/INF (2023) 30 - (priloga B10-B57) za obsežno gradivo, ki je priloženo zgolj v angleškem jeziku in da se to nanaša na oceno celotnega stanja v zaporih na Hrvaškem. Tudi v posameznih delih, kolikor se je pritožnica na navedeno poročilo sklicevala, pa ni navedla natančnih delov le tega, katerih vsebino bi bilo sploh mogoče preveriti glede na uveljavljana pritožbena navajanja, ob predhodnem dejstvu, da bi navedeno poročilo bilo sploh prevedeno.

Drži, da je o razmerah v priporu izpovedovala sama zahtevana oseba, na zaslišanju 29. 3. 2024 in da so take navedbe povzete tudi na list. št. B58, pri čemer omenja večje število ljudi v celici, ne pa tudi kvadrature sobe. Sicer navedene okoliščine, da WC ni zaprtega tipa, da so postelje stare, železne, s starimi žimnicami, da je bilo v času, ki ga je preživel tam več izbruhov pršic, da je bilo pripornikom omogočeno le dve uri sprehoda dnevno, da je bila hrana prinešena v sobo, kjer so se priporniki stiskali za mizo, da so bili obroki majhni, kalorična vrednost obrokov pa dopolnjena z dodanim kruhom, okoliščine glede dovoljenosti, pogostosti in trajanja obiskov, različne oblike depresije, žalosti, slabega počutja, ki so bile zdravljene z zdravili, slabo stanje skupnih tušev, strogo in nepravično, tudi agresivno osebje, pa so vse okoliščine, ki so lahko v znatni meri tudi predmet bolj ali manj subjektivnega doživljanja težavnosti razmer, v katerih se pripornik znajde. Takih navedb celo sama zahtevana oseba ni objektivizirano podprla ne z morebitnimi imeni, ne z datumi dogodkov, zato ni moč oceniti, da tako navajanje že kaže na načrtno in sistemsko vzpostavljanje razmer, ki priprto osebo podvrže dodatni stiski in dodatnemu trpljenju, ki presega neizogibno raven pričakovanega trpljenja, ki je običajno in tudi že nujen del odvzema prostosti. Navajane okoliščine razvidne s strani zahtevane osebe in njegove pisne izjave, v znatni meri izkazujejo tudi, da izvrševanje pripora pač urejajo tudi interni akti posameznih zavodov, tako o času, pogostnosti, trajanju obiskov, sprehodih, telesni aktivnosti in podobno, gotovo pa so razmere v priporih oziroma zaporih tudi odraz boljšega ali slabšega življenjskega standarda v določeni državi. Upoštevaje navedeno ter izrecno dana zagotovila odreditvene države, da zahtevana oseba ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 3. in 4. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da pa trenutno ne morejo določiti v katerem prostoru za namestitev bo zahtevana oseba nameščena, upoštevaje veliko fluktuacijo sprejetih oseb v zaporih v zaporu v Zagrebu in zagotovitvi, da bo zahtevana oseba imela na razpolago vsaj 3 m2 osebnega prostora, kar je po oceni višjega sodišča potrebno povezati tudi s sicer obstoječimi okoliščinami (dejstvo, da je časovno trajanje pripora omejeno, da je lahko pripor nadomeščen tudi z ustreznim milejšim ukrepom), tudi višje sodišče ocenjuje, da ob takem stanju stvari niso izkazani resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bila zahtevana oseba zaradi razmer v zaporu v Republiki Hrvaški podvržena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 3. in 4. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic.

Neutemeljeno je tudi navajanje pritožnice, da bojazen zahtevane osebe o nepošteno vodenem postopku zoper njega vzbuja tudi dejstvo, da je slednji v postopku vodenem zoper njega pred sodiščem v Zagrebu tujec in že zaradi tega v slabšem položaju, kar je po oceni višjega sodišča povsem neargumentirana navedba in očitno zgolj izraz lastnega strahu, brez kakršnekoli dejansko obstoječe podlage v zvezi s tem, ki bi takšno pričakovanje objektivno utemeljevala. Nenazadnje je tudi Republika Hrvaška zavezana k spoštovanju človekovih pravic med katere sodi tudi enako obravnavanje oseb tudi v postopkih ne glede na raso, spol, vero ali druge osebne okoliščine. Te ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

¹ "Obstoj nacionalne sodne odločbe ali naloga za prijetje mora biti naveden na obrazcu Evropskega naloga za prijetje ob izdaji Evropskega naloga za prijetje (glej člen 8 (1) (C) okvirnega sklepa o Evropskem nalogu za prijetje. Odločbe ali naloga ni treba priložiti Evropskemu nalogu za prijetje".
² Združeni zadevi C-404/15 in C-659/15 Pal Aranyosi in Roberto Caldäräru z dne 5. 4. 2016.
³ Zadeva C-128/18 - Tudor Dorobantu z dne 15. 10. 2019.