VSK Sklep I Kp 4450/2017

Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se predaja zahtevane osebe R. C. Republiki Italiji odloži do zaključka izvršitve kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 23347/12, vendar najdlje do 13.10.2017 medtem, ko se v ostalem pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom pod točko I dovolilo predajo Republiki Italiji zahtevane osebe R. C. zaradi storitve kaznivih dejanj po 110. členu italijanskega Kazenskega zakonika in prvega odstavka 73. člena ter točke a) prvega odstavka 80. člena Odloka predsednika republike št. 309 z dne 9.10.1990. Pod točko II pa je še navedlo, da sme država prositeljica R. C. preganjati, zoper njega izvršiti kazen ali ga predati drugi državi članici samo zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil pred predajo in zaradi katerega je bil predan.

Zoper sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena v zvezi z 3. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožuje zagovornik zahtevane osebe. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP) Republike Italije zavrne, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da se predaja zahtevane osebe R. C. odloži do zaključka izvrševanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 23347/12 vendar najdlje do 13.10.2017. Pritožbi je priložil tudi sodno prevedene listine, in sicer sodbo sodišča v Vidmu, s katero je bil R. C. spoznan za krivega ter odgovor Ministrstva za pravosodje R Italije, v kazenski zadevi K 247/2009.

Zagovornik je nato pritožbo še dopolnil s priložitvijo listin, iz katerih izhaja, da zahtevana oseba že izvršuje dela v splošno korist po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani.

Pritožba je deloma utemeljena.

S pritožnikom se ni moč strinjati, ko vztraja pri stališču, da je podan razlog za zavrnitev predaje zahtevane osebe iz 5. točke 11. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1). Kot navaja iz opisa dejanja pod točko c) sodbe sodišča v Vidmu izhaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije glede na to, da se v opisu dejanja trdi, da je kupec mamilo vnašal v državo Italijo. Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje dokončano s prodajo mamila tako ne more biti dvoma, da je R. C. kot slovenski državljan storil kaznivo dejanje izključno na ozemlju R Slovenije in da dejanje ni bilo storjeno na škodo Republike Italije ali njenega državljana. Zato je podana ovira za predajo zahtevane osebe po 5. točki 11. člena ZSKZDČEU-1, ki določa, da se predaja lahko zavrne v primeru, če je bil odrejen nalog zaradi kaznivih dejanj, ki so bila storjena zunaj ozemlja države odreditve, domač kazenski zakon pa ne dovoljuje pregona za ista dejanja, kadar so storjena zunaj ozemlja R Slovenije. Po določbi 13. člena KZ-1 namreč naš zakon ne dovoljuje kazenskega pregona tujega državljana za v tujini storjena kazniva dejanja, ki niso bila storjena proti RS ali proti njenim državljanom. Ker pa obravnavano dejanje iz točke c) sodbe italijanskega sodišča sodi v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, bi moralo sodišče zavrniti predajo zahtevane osebe.

Navedeni očitki tudi po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljeni. Iz opisa dejanja priložene sodbe italijanskega sodišča pod točko c), izrecno ne izhaja, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v R Sloveniji temveč se nasprotno zatrjuje, da je bilo storjeno na območju Gorice (Gorizia) v R Italiji. Glede na sam opis pa tudi obrazložitev sodbe bi sicer res bilo moč sklepati, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v R Italiji, vendar pa se to, kot rečeno, v izreku ne zatrjuje. Vendar tudi kolikor bi bilo šteti, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno na območju Republike Slovenije s tem še ni podan sicer zgolj fakultativni razlog za zavrnitev predaje v smislu 5. točke 11. člena ZSKZDČEU-1, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ne drži namreč, da domači kazenski zakon to je KZ-1 ne dovoljuje pregona za ista dejanja kadar so storjena zunaj ozemlja R Slovenije. Veljavnost našega kazenskega zakona v takem primeru namreč izrecno dovoljujejo določbe 11. do 13. člena KZ-1, v nekaterih primerih sicer pod posebnimi pogoji, vendar ni nikakršnega dvoma, da bi kazenski pregon v R Sloveniji zoper R. C. bil dopusten tudi v primeru, ko bi storil obravnavano kaznivo dejanje v Republiki Italiji (12. člen KZ-1). Glede na pritožbene navedbe je torej očitno, da si zagovornik napačno razlaga določbo 5. točke 11. člena obravnavanega zakona, ki pa je tudi sicer zgolj fakultativni razlog za zavrnitev predaje.

Zagovornik v pritožbi izpostavlja nov razlog za zavrnitev predaje z utemeljitvijo, da so bile R. C. s sodbo italijanskega sodišča prekršene pravice do poštenega sojenja iz šestega odstavka Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki se po naši Ustavi uporablja neposredno. Kot namreč izhaja iz sodbe italijanskega sodišča pod točko e), je italijanska policija ml. M. V. uporabila oz. zlorabila kot agenta provokatorja, ki je sprejel sodelovanje s preiskovalci in nato po telefonu poklical C., da sta se dogovorila za nakup tablet ecstasy. To pomeni, da je bilo kaznivo dejanje izzvano in tudi v nasprotju s sodno prakso italijanskih sodišč glede dopustnosti ravnanj agenta provokatorja, kar v pritožbi podrobno opisuje. Ker je torej šlo za grobo kršitev šestega odstavka EKČP katere sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati, predaja zahtevane osebe tudi iz tega razloga ni dopustna.

Kadar sodišče odloča o predaji na podlagi ENPP, ni pristojno presojati pravilnost in zakonitost odločbe, na podlagi katere je nalog izdan. Ker se predaja R. C. zahteva zaradi izvršitve zaporne kazni po pravnomočni sodbi italijanskega sodišča, sodišče prve stopnje ni pooblaščeno, da bi v smislu pritožbenih očitkov ocenjevalo ali je pri sojenju prišlo do kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri odločanju o dopustnosti izvršitve naloga je namreč vezano le na pogoje iz 9. do 14. člena ZSKZDČEU, ki pa glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin vendar zagotavlja varovalno funkcijo. Tako je v 8. točki 10. člena ZSKZDČEU določeno, da se predaja zahtevane osebe zavrne, če obstajajo utemeljeni razlogi za sklepanje, da je bil nalog odrejen z namenom kazenskega pregona ali kaznovanja zahtevane osebe zaradi njenega spola, rase, vere, etničnega porekla, državljanstva, jezika, političnega prepričanja ali spolne usmerjenosti ali bi bil lahko iz teh razlogov njen položaj bistveno slabši. Seveda pa bi pritožbeni pomisleki lahko bili utemeljeni, kadar bi že iz EPNN izhajala očitna kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin oz. kršitev EKČP. Vendar tak primer v obravnavani zadevi ni podan, saj že izrek sodbe italijanskega sodišča navaja, da je mladoletni M. V. deloval po ukazu in navodilih pravosodne policije, zagovornik pa tudi sam v pritožbi dostavlja pojasnilo Ministrstva za pravosodje R Italije, ki je bilo sicer pridobljeno v drugi kazenski zadevi in iz katerega izhaja, da italijanska kazenska zakonodaja pozna institut tajnega delovanja sodne policije na področju preiskav v zvezi z mamili kot je to urejeno v 97. členu Dekreta predsednika republike št. 309/1990. Kot izhaja tudi iz obrazložitve sodbe italijanskega sodišča, je M. V. sprejel sodelovanje s preiskovalci in ker je tovrstno tajno delovanje, kot rečeno, zakonsko urejeno, ne drži, da naj bi šlo za očitno in grobo kršitev pravice do poštenega postopanja in poštenega sojenja. Nenazadnje je tak način odkrivanja kaznivih dejanj neproblematičen tudi z vidika naše kazenske zakonodaje (npr. št. člen 155, 155.a Zakona o kazenskem postopku - ZKP). Zato tudi navedene pritožbene navedbe niso utemeljene.

Strinjati pa se je potrebno s pritožnikom, ko izpodbija odločitev sodišča, da se predaja R. C. Republiki Italiji ne odloži do zaključka izvršitve kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 23347/2013 z dne 13.10.2015, vendar najdlje do 30.10.2017, kot je to predlagala že preiskovalna sodnica. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi oprlo na razlago 36. člena ZSKZDČEU-1 češ, da je pojem "prestajanje kazni" razumeti izključno kot primere, ko gre za izvršitev kazni zapora v zavodih za prestajanje kazni zapora, ne pa tudi v primeru nadomestnih izvršitev kazni po 86. členu KZ-1. Vendar tako stališče, kot pritožba argumentirano navaja, ni prepričljivo. Po določbi prvega odstavka 36. člen ZSKZDČEU-1 se predaja zahtevane osebe lahko odloži, če teče zoper njo kazenski postopek pred domačim sodiščem ali zaradi prestajanja kazni, izrečene za drugo kaznivo dejanje, kot je tisto v nalogu. Pojma prestajanja kazni pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dopustno razlagati le kot prestajanje kazni v ustreznih zavodih po prvem odstavku 86. člena KZ-1 temveč tudi kot ostale nadomestne oblike, ki so navedene v citiranem členu in ki so povem enakovredne zavodskemu prestajanju kazni. Njihov namen je v vseh primerih enak, to je, da se zaporna kazen na tak ali drugačen način izvrši in zato tudi zaključi celotni kazenski postopek. Če bi se sedaj R. C. predalo Republiki Italiji, bi to pomenilo, da del v splošno korist po citirani sodbi in katera že dejansko izvaja, ne bi mogel opraviti in bi izvršitev take kazni ne le zastarala, temveč povsem izgubila svoj pomen pa tudi namen, ki ga kot kazenska sankcija zasleduje. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem na mestu predlog zagovornika, da se predaja odloži do zaključka izvršitve kazni po citirani sodbi ljubljanskega sodišča oz. najdlje do 13.10.2017.

Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornika zahtevane osebe R. C. deloma ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP v zvezi z sedmim odstavkom 23. člena ZSKZDČEU-1 spremenilo tako, da se predaja zahtevane osebe odloži do zaključka izvršitve kazni po sodbi ljubljanskega sodišča, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. V ostalem to je glede predaje Republiki Italiji pa je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje.