VDSS Sodba Pdp 116/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku iz naslova nadur plačati ustrezne neto zneske od bruto zneskov, kot so razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter od (bruto) zneskov odvesti davke in prispevke (točka I izreka). Postopek je ustavilo v delu tožbenega zahtevka za plačilo nadur za mesec avgust 2018 v višini 564,40 EUR s pripadki in za mesec september 2019 v višini 99,60 EUR s pripadki (točka II izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka v višini 949,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pa tožnik krije sam (točka III izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izjave, ki naj bi jo tožnik podpisal, izhaja, da so bile vse obveznosti do njega poravnane. Izjava je pisana v povsem pravilni slovenščini. Sodišče se je prepričalo, da tožnik ne zna slovenskega jezika, zaradi tega je bilo potrebno zaslišanje s pomočjo tolmačke. Zato take izjave tožnik ni mogel napisati niti razumeti ter je ni podpisal. Ker je listino prvič videl šele med postopkom, je tudi ni izpodbijal. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripadajo nadure tudi iz razloga, ker za svoje navedbe ni ponudil ustreznih dokazov. Že v tožbi je predlagal ustrezne dokaze, ki naj jih predloži toženka. Sodišče prve stopnje ni izvedlo listinskih dokazov (tahografov in potnih nalogov), s katerimi razpolaga toženka, čeprav je pravilno ugotovilo, da bi toženka morala poskrbeti za varovanje dokumentacije. Zato bi morala po stališču pritožbe toženka nositi posledice tega. Nadure se pri mobilnih delavcih dokazujejo izključno s potnimi nalogi in tahografi, ki pa so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, v lasti in hrambi toženke. Meni, da je v tožbi podal zadostno trditveno podlago in predlagal dokaze, ki jih ima toženka, zato se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da trditve ni podkrepil z ustreznimi dokazi, ki pa jih toženka ni hotela predložiti, čeprav jo je na to pozvalo sodišče in oba sodna izvedenca. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugoditi tožbenemu zahtevku. Sodni izvedenec A. A. je glede na svoje bogate izkušnje izpovedal, da še ni bilo primera, da šofer ni opravljal nadur.

3V odgovoru na pritožbo toženka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ob tem ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5Tožnik je bil zaposlen pri toženki od 1. 4. 2018 do 15. 7. 2018 ter od 22. 10. 2018 do 10. 11. 2019 kot voznik vlačilca v mednarodnem prometu. S tožbo zahteva plačilo nadur za obdobje od aprila 2018 do avgusta 2019 (razen za avgust 2018).

6Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik podal zadostno trditveno podlago in zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni navedel zadostnih dejstev, ki bi potrjevala, da je opravil nadure, in v potrditev teh dejstev ni ponudil ustreznih dokazov. Tožnik je zatrjeval, da je v času zaposlitve pri toženki, zaradi same narave njegovega dela in glede na to, kaj se šteje v delovni čas voznika, delal bistveno več kot 40 ur tedensko. Glede nadur je predložil (le) skupni seštevek ur po posameznih mesecih, ki naj bi temeljil na podatkih tahografa, ter navedel, da bodo natančne ure, ki jih je opravil, oziroma drugi podatki, razvidni iz evidenc, ki jih mora voditi (in predložiti) toženka. Iz zbirnega izračuna po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niso razvidne nobene podlage za ugotovitev nadur - niti kraj vožnje ter količina vožnje (opravljeni kilometri), pavze, čas čakanja, nakladanje in razkladanje oziroma delovnih ur, čeprav je bilo dokazno breme glede navedenega na tožniku. Pravilno je tudi zaključilo, da v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, katerih utemeljenost bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. Dokazno breme, koliko nadur je tožnik v spornem obdobju opravil, je na tožniku, pri čemer se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 63/2020 z dne 12. 3. 2020.

7Pritožba sicer pravilno navaja, da so tako sodišče prve stopnje kot tudi oba izvedenca, in sicer izvedenec tahografske stroke B. B. in izvedenec ekonomske stroke A. A., toženko pozvali k predložitvi potnih nalogov in podatkov tahografa za tožnika. Vendar pa je v obravnavani zadevi bistveno, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja pri toženki zadržal tahografsko kartico, ki pa je v postopku ni želel predložiti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik v potrditev svojih navedb ni ponudil ustreznih dokazov, čeprav bi to lahko storil. Glede tahografske kartice je namreč tožnik izpovedal, da z njo razpolaga, na izrecno vprašanje, zakaj je ni predložil v postopku, pa je odgovoril, da je ne predloži, ker čaka, ali bo to potrebno oziroma kako se bo vse končalo. Tožnik je v svoji izpovedi potrdil, da je na kartici razvidno tudi ostalo delo, ki ga je opravil, poleg vožnje. Izvedenec A. A. je v svojem zaslišanju izpostavil, da lahko čas dejanske prisotnosti na delu ugotovi bodisi iz tahografa, kot najbolj zanesljivega podatka o prisotnosti na delu, ali pa posredno lahko tudi povezano s potnim nalogom (ker je na potnem nalogu načeloma tudi začetek poti, konec poti, razklad in naklad), kar pa bi se moralo v celoti odražati na tahografu. Ker bi glede na navedeno iz tahografske kartice, ki jo ima tožnik, izhajali podatki, ki jih je sicer mogoče posredno ugotoviti tudi iz potnih nalogov, ni utemeljeno sklicevanje pritožbe, da toženka ni predložila potnih nalogov (glede katerih je navedla, da z njimi ne razpolaga), saj bi zadoščali že podatki tahografa, s katerimi je razpolagal tožnik. Glede na to, da je izvedenec A. A. izpovedal, da iz podatkov, ki jih je imel na voljo (torej zbirni izračun ur in evidenca delovnega časa za tožnika), nadur ni mogel izračunati, tožnik pa podatkov tahografa ni hotel predložiti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

8Svoj dokazni zaključek, da tožnik v obravnavanem obdobju ni opravil nadur, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na evidence tedenskega časa, ki jih je tožnik podpisal in katerih vsebine, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, tožnik v postopku ni konkretizirano prerekal. Upoštevalo je ugotovitev iz izvedenskega mnenja A. A., da iz evidenc izhaja, da je tožnik v spornem obdobju opravil 2041 ur dela, iz plačilnih list pa, da je dobil za sporno obdobje plačanih 2056 ur in 8 nadur, skupaj 2064, kar je 23 ur več, kot jih je opravil. Ker tožnik ni podal niti ustreznih trditev glede obsega in vsebine dela, ki ga je opravljal, niti predložil tahografske kartice, se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da je treba tožbenemu zahtevku ugoditi že zato, ker je izvedenec A. A. izpovedal, da v svoji bogati praksi še ni naletel na primer, ko šofer ni opravil nadur, saj takega zaključka ni mogoče utemeljiti niti na povsem pavšalnem zbirnem izračunu ur niti na evidencah delovnega časa.

9Pritožba tudi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za obdobje od 1. 4. 2018 do 15. 7. 2018 neutemeljen tudi zato, ker je tožnik 12. 7. 2018 podal (predlog za) sporazumno odpoved delovnega razmerja z dnem 15. 7. 2018, toženka pa ga je na podlagi navedenega s 15. 7. 2018 odjavila iz obveznega zavarovanja. V predlogu za sporazumno odpoved delovnega razmerja je namreč tožnik podal tudi izjavo, da so bile vse obveznosti do njega do podane odpovedi poravnane. Pravilno je ugotovilo, da tožnik ni zanikal, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja s toženko. Zato tožnik neutemeljeno navaja, da sporazuma ni mogel izpodbijati, ker zanj niti ni vedel, saj je očitno prišlo do sporazumnega prenehanja delovnega razmerja oziroma tožnik ni navedel druge podlage za to, da mu je na podlagi izjave z dne 12. 7. 2018 delovno razmerje pri toženki prenehalo 15. 7. 2018. Posledično tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na tožnikovo neznanje slovenskega jezika.

10Ker je glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, toženka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške, nastale z njegovo vložitvijo.