64. člen ZPIZ-2

V sodno izvedenskem mnenju in ustnih izpovedih izvedencev je tudi po oceni pritožbenega sodišča dovolj prepričljive in objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je pri tožnici izkazano poslabšanje zdravstvenega stanja v okviru že priznane III. kategorije invalidnosti, zaradi česar so potrebne dodatne stvarne razbremenitve pri delu in ne popolna izguba delazmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo, kot vztraja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je imelo v pisnem sodno izvedenskem mnenju Fakultetne komisije, podanem na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda ter ustni izpovedi specialista medicine dela, ortopeda in psihiatrinje strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožnici ni izkazane popolne izgube delovne zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo po definiciji iz 1. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2.

V sodnem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki je ocenila, da je pri tožniku glede na prejšnji invalidski postopek prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da je zmožen za psihofizično lahko, pretežno sedeče delo, ki se opravlja le občasno v prisilnem položaju hrbtenice, pri katerem se le občasno pripogiba in pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kg in kjer desna roka služi le kot pomoč levici in je ne dviguje nad nivojem delovnega pulta. Zato je po mnenju izvedenskega organa pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, vendar v spremenjeni obliki. Ni pa pri tožniku prišlo do takšnega poslabšanja, da bi bila pri njem podana popolna izguba delovne zmožnosti.

V sodno izvedenskem mnenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku ne gre za dejanski stan iz 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti za delo v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Pri njem tudi ni TO po nobeni točki Seznama telesnih okvar.

Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.

Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.

Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem m

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da to, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji ni podlaga za upokojitev v Sloveniji. Vprašanje upokojitve in invalidnosti je v Sloveniji drugače urejeno kot v Avstriji in za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora tožnik izpolnjevati pogoje, kakor so določeni v ZPIZ-2.

Tožnik ob nastanku invalidnosti še ni bil star 55 let. Zato kot invalid II. kategorije ne bi imel nobenih pravic na podlagi invalidnosti razen, če bi se odločil za poklicno rehabilitacijo. Glede na to, da je pri njem podana preostala delovna zmožnost; da dela, ki ga je opravljal ob nastanku invalidnosti ni več zmožen opravljati in da ni zmožen za delo v polnem delovnem času, je pravilna razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Delodajalec mora delavcu invalidu zagotoviti delo z omejitvami, oziroma si ga mora posameznik, ki delo opravlja kot samostojni podjetnik, prilagoditi sam. Če to ni mogoče, lahko delodajalec delovnemu invalidu po predpisanem postopku odpove pogodbo o zaposlitvi, samostojni podjetnik pa mora prenehati opravljati svojo dejavnost.

Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.

Izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti zmanjšane delovne zmožnosti za 50 % in več in tudi ne potrebe za poklicno rehabilitacijo. Ta bi bila pri tožniku ugotovljena le, če za drugo delo, to je za delo z omejitvami, ne bi bil zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije. Ker je tožnik zmožen za delo z omejitvami s polnim delovnim časom, za ugotavljanje potrebe po poklicni rehabilitaciji ni podlage, zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije in do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije, ni utemeljen.

V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2). ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje de

Izvedensko mnenje, podano na podlagi osebnega pregleda tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti. Predstavlja namreč dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen za delo z določenimi fizičnimi razbremenitvami.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do spremembe že ugotovljene invalidnosti, da bi se ta poslabšala, ali da bi nastal nov primer invalidnosti. Ugotovilo je, da je njegovo zdravstveno stanje ni slabše, kakor je bilo v letu 2011 in da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, da je preostala delovna zmožnost tožnika zmanjšana za manj kot 50 %, da so stvarne razbremenitve priznane z odločbo tožene stranke z dne 26. 9. 2011 v skladu z njegovim zdravstvenim stanjem. Zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Tožnik je popolnoma nezmožen za delo zaradi bolezni, vendar ni dopolnil pokojninske dobe, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, in tako ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Ker je podan pravni interes za ugotovitev, da je invalid I. kategorije, se ga razvrsti v I kategorijo invalidnosti, brez pravice do invalidske pokojnine. Invalidnost je namreč pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih.

Tožnik je zmožen za dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno. Ker ni prišlo do popolne izgube zmožnosti za opravljanje organiziranega pridobitnega dela niti do nezmožnosti za opravljanje poklica z izgubo preostale delovne zmožnosti, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine utemeljeno zavrnjen.

Sodišče zavrne dokazni predlog za izvedbo relevantnih dokazov, če je ta dokaz že uspel, in ko oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev oziroma, da je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, pa tudi, kadar dokazni predlog ne bo substanciran ali popoln. V danem primeru je šlo za primeren dokaz, glede zavrnitve se prvostopenjsko sodišče sploh ni izreklo. Že zgolj navedeno predstavlja kršitev pravice stranke do sodelovanja v postopku, to je kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje.

Pri tožnici ni prišlo do izgube delovne zmožnosti, temveč je delovna zmožnost za svoj poklic kuharice zmanjšana za več kot 50 %. Ima preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delu v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, lahko dodatno usposobila, oziroma pridobila dodatne veščine in znanja. Zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do poklicne rehabilitacije. Oblika in način poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se določijo s pogodbo med tožencem, delodajalcem ali zavodom za zaposlovanje in zavarovancem.

Tožnik je zmožen za delo, pri katerem ročno premešča in prenaša bremena do največ 10 kg, kjer ni izpostavljen mrazu in ima med delom možnost pogostejših odmorov za toaleto, s polnim delovnim časom. Kot invalid III. kategorije ima pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Ker časovna razbremenitev pri delu ni potrebna, je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega z omejitvami neutemeljen.

Ni nemogoče, da nekdo ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti (invalid I. kategorije), je pa sposoben opravljati določene naloge, opravke in druge zadolžitve drugačne intenzivnosti ali kakovosti. Vendar vložnica z navedbami, da storilec za opravljanje splošnokoristnega dela ne potrebuje zdravniškega spričevala za zaposlitev in da sodišče ni ugotavljalo, ali je storilec kljub invalidnosti sposoben opraviti delo v splošno korist, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.