92. člen ZObr

V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da glede na njegovo izpolnjevanje vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas. Ker toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne ZDR-1, ne ZJU, ne ZObr in ne ZSSloV. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi če bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, to ne pomeni transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas niti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da nadomestilo plače za čas usposabljanja in izobraževanja ne predstavlja stroškov usposabljanja in izobraževanja.

Toženec je moral opraviti Šolo za častnike poleg osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, kar pomeni, da je tudi Šola za častnike ena od oblik osnovnega vojaškega usposabljanja in izobraževanja. Drugi odstavek 93. člena ZObr ne daje podlage za stališče tožnice, da bi se moralo gledati, koliko dni od zaključka usposabljanja bi toženec še moral ostati v delovnem razmerju, in na tej podlagi izračunati sorazmerni del stroškov, ki bi jih moral povrniti toženec. Pogoj za revalorizacijo stroškov je sklenjen dogovor, takšnega dogovora pa med strankama ni bilo.

Tožnik je bil v času od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2021 zaposlen (izključno) na delovnem mestu „obrambni ataše v B.“. Na njem je skladno s tretjim odstavkom 47. člena ZObr opravljal vojaško službo in posledično, skladno s prvim odstavkom 48. člena ZObr, imel status vojaške osebe. Ker je dne 26. 1. 2021 hkrati izpolnil tudi pogoje za starostno upokojitev, mu je toženka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, upoštevaje kogentno določbo dvanajstega odstavka 92. člena ZObr ter izrecen dogovor pravdnih strank v 10. členu Pogodbe o delu v tujini, zakonito izdala izpodbijano odločbo o prenehanju delovnega razmerja.

Toženka ima široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi, če pa bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, se zaradi tega ne more doseči sklenitev nove pogodbe. Tudi, če pa bi tožnik uspel dokazati, da je bil neenako obravnavan, to ne bi predstavljalo relevantne podlage za ugoditev postavljenim (primarnemu in podrejenim) zahtevkom. Na podlagi trditev o diskriminaciji oziroma neenaki obravnavi bi bil upravičen le do odškodnine iz naslova kršitve prepovedi diskriminacije, ne more pa s tovrstnimi trditvami doseči ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi poteka časa nezakonito oziroma neveljavno ali da je delovno razmerje transformiralo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, niti zahtevati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu.

Pravno podlago glede obveznosti povrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaškega izobraževanja v primeru enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja drugi odstavek 93. člena ZObr. V njem je določeno, da mora pripadnik stalne sestave v primeru, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let, ministrstvu povrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, in sicer glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi. Pravne podlage tovrstnega zahtevka tako ne predstavlja določba tretjega odstavka 57. člena ZSSloV, ki se nanaša zgolj na ostale, dopolnilne oblike vojaškega izobraževanja oziroma usposabljanja, na katere je vojaška oseba skladno s prvim odstavkom 57. člena ZSSloV napotena z ukazom in pri katerih gre za možnost pridobitve dodatne izobrazbe, ki je v interesu delodajalca, niso pa pogoj za nadaljevanje opravljanja dela in njihova neoprava nima za posledico prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (prim. odločba US RS U-I-82/17, sodba VDSS Pdp 81/2021, sklepa VS RS VIII Ips 148/2018, VIII Ips 158/2016).

Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi sicer res ni vsebovala določbe o višini plače, vendar to ne pomeni, da toženka s ponudbo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto Vzdrževalec V-I ni izpolnila svoje obveznosti iz devetega odstavka 93. člena ZObr. Navedena določba zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Ponujena pogodba tožniku zagotavlja delovno mesto, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Tudi če je posebna odločba o plači po desetem odstavku 92. člena ZObr predvidena le za vojake, na kar opozarja pritožba, je bistveno, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev, kar je pri zagotavljanju pravic invalidom odločilnega pomena. Naknadna odločba o plači bi to pomanjkljivost pogodbe o zaposlitvi sanirala, zoper njo pa bi tožnik lahko ugovarjal, v kolikor

Tožnik je na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je 31. 1. 2014, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev skladno s določbami ZObr in ZPIZ-2, zato mu je z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2013 s tem dnem utemeljeno prenehalo delovno razmerje.

Zavezanec za plačilo zaradi neizpolnjevanja kvote je lahko le delodajalec, ki ni izpolnil dolžnosti zaposlovanja invalidov (oziroma nadomestnih izpolnitev). Specialnih določb za opredelitev delodajalca ZZRZI nima, zato je pri definiciji tega subjekta treba izhajati iz določb krovnega zakona, ki ureja delovna razmerja ZDR. Dodaten argument k razlogu, da tožnik v obravnavani zadevi ni delodajalec v smislu prvega odstavka 62. člena ZZRZI, je tudi dejstvo, da je tožnik podpisoval pogodbe o zaposlitvi na podlagi pooblastila, ki ga je dobil s strani Ministrstva za obrambo. Prenos pristojnosti za podpisovanje pogodb o zaposlitvi ne bi bil potreben, če bi bil tožnik lahko delodajalec v smislu krovnih zakonov ZDR, ZJU in ZObr kot specialnega za ureditev tožnikovega položaja kot organa v sestavi Ministrstva za obrambo.

Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bistveno, ali je tožnik dne 31. 1. 2014, ko mu je prenehalo delovno razmerje, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev glede na 11. odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. Ker se namreč tožnik ni starostno upokojil do konca leta 2013, ko naj bi izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino (in posledično zato ni bilo pogojev za poklicno upokojitev), je s 1. 1. 2014 nastopil pravni položaj, ko zaradi določbe 27. člena ZPIZ-2 s 1. 1. 2014 ni (več) izpolnjeval pogojev za starostno pokojnino (te naj bi jih izpolnil šele 22. 4. 2014), zato bi lahko do 21. 4. 2014 ponovno izpolnjeval pogoje do pridobitve poklicne pokojnine. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev tožnika. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo enajsti odstavek 92. člena ZObr v povezavi z 204. in 413. členom ZPIZ-2. V skladu z enajstim odstavkom 92. člena ZObr vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri tem je izrecno določeno, da se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodana doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja. Na določbo enajstega odstavka 92. člena ZObr se v prehodnih in končnih določbah sklicuje ZPIZ-2. Tako v desetem odstavku 413. člena določa, da se do uskladitve ZObr in ZSSloV glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr uporabljajo določbe 204. člena ZPIZ-2. V 204. členu ZPIZ-2 pa so določeni pogoji za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

Revizija je utemeljena v delu, kjer tožnik sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč samo na podlagi dopisa KAD d.d. (priloga spisa B9), ugotovilo, da je tožnik že dne 13. 5. 2012 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine, česar sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka niti ni ugotavljalo niti ugotovilo. Pri tem ni obrazložilo, zakaj šteje, da je informacija KAD d.d., o tožnikovi izpolnitvi pogojev za poklicno upokojitev na dan 13. 5. 2012, pravilna, čeprav je tožnik podatkom KAD d.d. ves čas postopka nasprotoval. V zvezi s tem tudi ni ugotovilo nobenega od odločilnih dejstev, kot so starost in pokojninska doba na dan 13. 5. 2012, skupaj z morebitnim povečanjem, v katerem obdobju in za kakšno stopnjo, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti.

Vojaški osebi ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino ob upoštevanju zavarovalne dobe s povečanjem oziroma dodane dobe iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, delovno razmerje na upravnem področju preneha. Volji delavca pa je prepuščeno, ali bo po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravico do poklicne pokojnine in se upokojil.

Glede na to, da 10. odstavek 413. člena ZPIZ-2 glede izpolnjevanja pogojev po enajstem odstavku 92. člena ZObr (ta kot pogoj za enostransko prenehanje delovnega razmerja določa pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih pogojih, pri čemer se upošteva tudi zavarovalna doba s povečanjem oziroma dodatna doba iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja) izrecno napotuje na določbo 204. člena ZPIZ-2, ki pa se nanaša le na pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, celote navedenih določb ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha, najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do poklicne pokojnine.

Prenehanje delovnega razmerja na obrambnem področju na podlagi enajstega odstavka 92. člena ZObr za delavca ne pomeni hkrati obveznosti upokojitve. Pomeni le, da mu ob izpolnitvi pogojev za starostno pokojnino, z upoštevanjem dodane dobe iz naslova obveznega dodatnega zavarovanja, delovno razmerje na obrambnem področju preneha. Njegovi volji pa je prepuščeno, ali bo po prenehanju delovnega razmerja uveljavil pravico do poklicne pokojnine in se upokojil.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pridobil 22. 12. 2013. Ker pa je tožnik 1. 2. 2014 izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev (izpolnil jih je že v letu 2012), je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti. Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upok

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti. Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upok

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti. Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upok

Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti. Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upok