406. člen ZPIZ-2

Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B lahko z delom ali z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, če ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena ZPIZ-2B za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, oziroma po 15. členu ZPIZ-2 najmanj četrtino zavarovalnega časa. V kolikor uživalci pokojnin niso postopali po navedeni določbi ZPIZ-2B in se sami niso vključili v obvezno zavarovanje, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne naprej dajatev izplačevati v sorazmerni višini. Po 1. alineji 3. odstavka 116. člena ZPIZ-2B se uživalcem starostne pokojnine, ki na območju RS kot zavarovanci po 15. členu ZPIZ-2 opravljajo dejavnost najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 75 %. ZPIZ-2B je začel veljati s 1. 1. 2016, uživalci pokojnin so bili status zavarovanca dolžni uskladiti do 31. 1. 2016 in se posledično sorazmerni del pokojnine izplačuje od 1. 1. 2016 dalje.

Ob dejstvu, da tožnica sama ni vstopila v zavarovanje, je tožena stranka ob ugotovitvi, da je tožnica vpisana v Poslovni register Slovenije kot s. p. z izpodbijano odločbo utemeljeno odločila, da ima tožnica od spornega dne dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden.

Tožnica je bila uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2009 in ni bila zavarovana na drugi podlagi. V poslovni register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi d. o. o. je bila vpisana od 21. 6. 2004 in tudi na dan 1. 1. 2016. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnica sama ni vložila prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je izdala upravni akt, s katerim je nadomestila opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje.

V konkretnem primeru gre za uskladitev lastnosti zavarovanca po 406. členu ZPIZ-2 in 37. členu ZPIZ-2B. Po četrtem odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Rok iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-1 je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 spremenjen tako, da je bil prehodno podaljšan in uskladitev statusa zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Kasneje je bil ta rok s 7. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1A) podaljšan do 31. 12. 2015 ter zavodu dana pristojnost ugotovitve lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti in prenehanje izplačevanja pokojnine od 1. 1. 2016 naprej. Še kasneje pa je ZPIZ-2B, ki je začel veljati 1. 1. 2016, v prvem odstavku 37. člena določil, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo

Vključitev v obvezno zavarovanje po uradni dolžnosti za 10 ur tedensko po 16. členu ZPIZ-2 ima za posledico izplačevanje sorazmerno nižjega zneska pokojnine.

Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine od 16. 3. 2013 dalje in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bil v poslovni register kot solastnik in pa direktor podjetja vpisan od 4. 12. 2013 do 5. 10. 2017. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik ni sam vložil prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti in sicer tako, da je ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje pa do 4. 10. 2017, ko je tožniku zaradi stečaja podjetja prenehalo pooblastilo.

Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ured

Tožnik je bil na dan 1. 1. 2016 upokojen in hkrati opravljal dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2, vendar svojega dvojnega statusa v zakonskem roku ni uredil sam. Toženka je zato z izpodbijanima odločbama pravilno (po uradni dolžnosti) ugotovila, da ima tožnik od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za deset ur tedensko.

ZPIZ-2 ne omogoča več opravljanja dela oziroma dejavnosti in hkratnega uživanja polne pokojnine (kar je bilo pod določenimi pogoji mogoče na podlagi ZPIZ-1). Mogoča je zgolj kombinacija dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine, in sicer za vse tako imenovane aktivne statuse. Tožnica je bila na dan 1. 1. 2016 upokojena in hkrati opravljala dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2, vendar svojega dvojnega statusa v zakonskem roku ni uredila sama. Toženka je zato pravilno (po uradni dolžnosti) ugotovila, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za deset ur tedensko.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da tožnik od 19. 1. 2006 dalje ni vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, in da sočasno iz Poslovnega registra Slovenije izhaja, da je tožnik od 3. 3. 2014 dalje vpisan kot družbenik/ustanovitelj in hkrati poslovodna oseba (direktor) zavoda, ki je bil v sodni register vpisan 19. 3. 2014, je pravilna ugotovitev, da tožnik izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2.

Za razsojo zadeve glede sorazmernega dela pokojnine je odločilno, da je bil tožnik že dokončno in pravnomočno delno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje. Odločba o delni vključitvi uživalca pokojnine v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 1. 1. 2016 je namreč postala dokončna in pravnomočna. To pa pomeni, da je bil zaradi delne vključitve v zavarovanje od 1. 1. 2016 dalje tožniku zakonito od istega dne dalje odmerjen tudi sorazmerni del pokojnine. Od pravnomočne delne vključitve v zavarovanje dalje, torej s 1. 1. 2016, je tožnik lahko upravičen le še do izplačevanja sorazmernega dela (75 %) priznane pokojnine. Pravna podlaga za rešitev zadeve glede vrnitve preplačila je podana v 194. členu ZPIZ-2. Po tej določbi je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravn

V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnegakoli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja, to je aktivnega in pasivnega statusa hkrati. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme, torej kombinacijo dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse.

Glede na to, da je tožnica pridobila pravico do pokojnine v državi članici Evropske unije, lastnost zavarovanca pa je bila ugotovljena v drugi državi članici, je v obravnavanem primeru treba upoštevati relevantna pravila evropskega prava. Tožničin status upokojenke ima na podlagi odločbe hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja enak učinek in posledice, kot če bi bila uživalka pokojnine na podlagi odločbe toženca. To tudi pomeni, da je treba tožnico glede presoje dvojnega statusa obravnavati enako kot uživalce pokojnine, ki so jo pridobili z odločbo toženca. Kljub tožničinemu dvojnemu statusu prehodna določba četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, za položaj tožnice ne velja. V obravnavanem primeru treba uporabiti določbe 115a. in 115b. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

Določba 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 za lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je glede na gospodarsko pravne predpise oziroma določbe ZGD-1 in ZSReg lex specialis. Družbeniki, ki so sočasno poslovodne osebe, imajo, če niso zavarovane na drugi podlagi, lastnost zavarovanca od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Za edino pravilno uporabo in razlago te jasne in specialne določbe ZPIZ-2 torej vprašanje deklaratornosti ali konstitutivnosti učinkovanja vpisa spremembe družbenika v register po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje deklaratornost vpisa spremembe družbenika v register, tožnik ni bil več družbenik zasebne družbe in posledično ni niti delno vključen v obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče enako kot prvostopenjsko ocenjuje, da 116. člen ZPIZ-2 ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti, vključno z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem široke možnosti pravnega urejanja. Tudi ob zadnji reformi sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je imel, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da glede na demografske, gospodarske in javno finančne zmožnosti uredi pogoje, pod katerimi lahko uživalci pokojnin ostanejo delovno aktivni. To velja tudi za uzakonitev vsaj delne ponovne vključitve v zavarovanje tistih, ki so bili po prejšnjih predpisih že uživalci pokojninskih prejemkov, pa so še naprej opravljali gospodarsko dejavnost, ali bili delovno aktivni na kakšnem drugem pravnem temelju.

Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.

V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen. V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 2