115.a člen ZMEPIZ-1

Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ured

Glede na to, da je tožnica pridobila pravico do pokojnine v državi članici Evropske unije, lastnost zavarovanca pa je bila ugotovljena v drugi državi članici, je v obravnavanem primeru treba upoštevati relevantna pravila evropskega prava. Tožničin status upokojenke ima na podlagi odločbe hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja enak učinek in posledice, kot če bi bila uživalka pokojnine na podlagi odločbe toženca. To tudi pomeni, da je treba tožnico glede presoje dvojnega statusa obravnavati enako kot uživalce pokojnine, ki so jo pridobili z odločbo toženca. Kljub tožničinemu dvojnemu statusu prehodna določba četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, za položaj tožnice ne velja. V obravnavanem primeru treba uporabiti določbe 115a. in 115b. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Namen 406. člena ZPIZ-2 je v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotovi prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ureditvijo, ko se morajo upokojenci, ki opravljajo samostojno dejavnost, odločiti ali bodo še naprej opravljali dejavnost ali se bodo upokojili. Tožeča stranka v času veljave ZPIZ-1, to je do 31. 12. 2012, ni bila uživalka pokojnine. Bila je v delovnem razmerju in je imela registrirano samostojno dejavnost. Glede na primarnost ureditve zavarovanja na podlagi delovnega razmerja zanjo ni bilo obvezno zavarovanje na podlagi samostojne dejavnosti. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanjo nastala po prenehanju delovnega razmerja. Zato ne gre za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status imela.

Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.

V obravnavanem primeru je rok za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga po 2. odstavku 274. člena ZUP, torej zaradi očitno zmotno uporabljenega materialnega prava, že potekel. Odločba z dne 14. 8. 2012 je bila tožniku vročena 3. 9. 2012, zato je bilo odločbo po 2. odstavku 274. člena ZUP mogoče izdati le do vključno 3. 9. 2013. Iz tega razloga je bil predlog za razveljavitev odločbe z dne 14. 8. 2012 po nadzorstveni pravici zakonito zavržen. V 279. členu ZUP so določeni razlogi za izrek ničnosti odločbe. Med drugim se za nično izreče po 6. točki 1. odstavka tega člena ZUP odločba, v kateri je takšna nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pomeni, da mora biti v ZUP ali v kakšnem drugem zakonu določena nepravilnost izrecno opredeljena kot ničnostni razlog. V odločbi z dne 14. 8. 2012 ni takšne nepravilnosti. Niti v 406. členu ZPIZ-2 ali 115. a ali 115. b členu ZMEPIZ-1 niti v kakšni drugi določbi ZPIZ-2 ali ZMEPIZ-1 namreč ni določeno, da bi razlogi, ki jih tožnik uveljavlja, imeli za posledico ničnost odločbe. To pa je za odločitev v zvezi z vtoževano ničnostjo odločbe edino pomembno. Razlog, določen v 6. točki 1. odstavka 2

Določbe 115a. in 115b. člena ZMEPIZ-1 urejajo položaj tistih oseb, pri katerih je prišlo do „nedovoljenega“ prekrivanja statusa upokojenca s statusom zavarovanca. Zakonsko besedilo namreč govori o osebah, ki ne izpolnjujejo pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2. To jasno izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZMEPIZ-1A, kjer je navedeno, da se s predlaganim zakonom zagotovi odprava posledic, ki so nastale pri ugotavljanju lastnosti zavarovancev in da „za vse osebe, ki so na dan 31. 12. 2012 hkrati opravljale dejavnost in niso bile vključene v zavarovanje oziroma so imele nedovoljeno prekrivanje statusa upokojenca s statusom zavarovanca, predlog zakona predvideva, da jim ni treba vračati izplačanih pokojnin in plačati polnih prispevkov za socialno varnost.“ Iz predloga nadalje izhaja, da prvi odstavek ureja uživalce pokojnin, ki so opravljali samostojno dejavnost, zavod pa jim je izdal odločbe o lastnosti zavarovanca, medtem ko drugi odstavek ureja „vse osebe, ki bi morale biti vključene v zavarovanje, saj so imele dvojni status.“ Tožnik je na dan 31. decembra 2012 opravljali delo oziroma dejavnost, ki bi bila podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po drugem od

Tožnica je bila v poslovni register vpisana od 5. 3. 2009 dalje kot družbenik in poslovodna oseba zasebnega zavoda. Je državljanka Republike Hrvaške in od 2. 11. 2011 dalje uživalka pravice do starostne pokojnine po odločbi hrvaškega nosilca socialnega zavarovanja. Odločitev toženca, da ima lastnost zavarovanca iz naslova ustanoviteljstva zavoda, ni pravilna, saj gre za prehodno obdobje do 31. 12. 2015, v katerem bi tožnica lahko uredila dvojni status. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi odpravilo.

Po 4. odstavku 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona (1. 1. 2013) uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona. Ponovno lastnost zavarovanca pridobi z dnem vložitve prijave v zavarovanje. Uživalcu pokojnine, ki v roku, določenem v prejšnjem odstavku, ne uskladi svojega statusa, se od prvega dne naslednjega meseca po preteku roka preneha izplačevati pokojnina, zavod pa na način, določen v 3. odstavku tega člena, po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2014 naprej (5. odstavek 406. člena ZPIZ-2). Ta rok je bil s 115. členom ZMEPIZ-1 najprej spremenjen tako, da je bilo prehodno obdobje podaljšano in uskladitev statusa ne glede na roke, določene v 406. členu in 15. odstavku 429. člena ZPIZ-2, zahtevana do 31. 12. 2014 ter določena dolžnost zavoda, da po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2015 naprej. Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da tožnik ne spada med tiste zavarovance, na katere se ta določba nanaša. Tožnik je b

Tožnik je v tem sporu izpodbijal odločitev tožene stranke, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti za poln zavarovalni čas. Po vložitvi tožbe je že sama tožena stranka po sprejemu ZMEPIZ-1A izdala odločbo, s katero je odpravila izpodbijani odločbi. Ker je tožnik v postopku uspel, razlog za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa ni bil na njegovi strani, temveč je posledica novo izdane odločbe tožene stranke, je upravičen do povračila stroškov postopka.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, ki so mu nastali z vložitvijo tožbe, saj je tožena stranka šele tekom postopka izpolnila tožbeni zahtevek, tožnik pa je tožbo pravočasno umaknil (1. odstavek 158. člena ZPP).