36. člen ZPIZ-2

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (prvi odstavek 45. člena ZPIZ-2). Ta se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pokojninska osnova tožnice za 24-letno mesečno povprečje osnov znaša 989,56 EUR in je nižja od najnižje pokojninske osnove, ki znaša 1.202,54 EUR. Toženec je zato tožnici pokojnino pravilno odmeril v višini 64,86 % od najnižje pokojninske osnove.

Za odmero pokojnine so ključne določbe ZPIZ-2, ne pa določbe prej veljavnih predpisov. V določbah ZPIZ-2 ni pravne podlage za uporabo prej veljavnih predpisov na način, kot se zavzema tožnik. Ne gre za stanje po 389. členu ZPIZ-2, torej da bi šlo za varstvo pravic pridobljenih po prejšnjih predpisih. Prav tako tudi ne gre za stanje po 390. oziroma 391. členu, ki se nanašata na postopke pred uveljavitvijo ZPIZ-2 oziroma na varstvo pričakovanih pravic.

Ker je bila tožnica pretežni del zavarovalne dobe zavarovana za ožji obseg pravic, ji je na podlagi prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2 starostna pokojnina pravilno odmerjena brez upoštevanja določb o najnižji pokojninski osnovi iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-2. Beseda "pretežen" se uporablja za opis nečesa, kar ima prevladujoč značaj oziroma v numeričnem zapisu znaša najmanj 51 %.

Če upoštevamo, da t. i. neprava obnova postopka po 183. členu ZPIZ-2 omogoča poseg v pravnomočno odločbo tudi v primeru kršitev materialnega prava, mora upravni organ, ki uporabi to izredno pravno sredstvo, takšen poseg posebej utemeljiti. Poseg v pravnomočno odločbo zaradi kršitve materialnega prava bi bil lahko utemeljen le, če bi temeljil na novih okoliščinah pravne narave, ki bi bile za toženca zavezujoče tako, da bi jih bil ta dolžan upoštevati. Nove okoliščine lahko predstavljajo le odločitve Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU o pravilni razlagi in uporabi prava EU.

Ali je vzrok invalidnosti bolezen ali pa poškodba zunaj dela, na izračun nadomestila za invalidnost nima vpliva. Glede na 47. člen ZPIZ-2 bi na odmero nadomestila vplivalo le, če bi bil vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu. Za odmero nadomestila ni ključen datum začetka dela na drugem delovnem mestu, temveč datum nastanka invalidnosti.

Tožena stranka je pri izračunu višine pokojnine pravilno izhajala iz zakonsko določenega maksimalnega zneska pokojninske osnove. Dejanska izračunana pokojninska osnova je namreč bistveno presegala zakonski maksimum določen v drugem odstavku 36. člena ZPIZ-2. Tudi, če bi tožnik dokazal, da je bil izračun dejanske pokojninske osnove nepravilen, to na višino njegove pokojnine ne bi imelo nobenega vpliva.

Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine je pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 429/2016 poudarilo, da je bila v 37. členu ZPIZ-2, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.

Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi. Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja

Ni sporno, da je tožnik dopolnil 41 let, 6 mesecev in 28 dni zavarovalne oziroma pokojninske dobe, vendar prav zaradi dejstva, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic, sodi med zavarovance iz prvega odstavka 401. člena ZPIZ-2. Tem zavarovancem glede na izrecno določbo osmega odstavka 2. člena ZPIZ-2C pravica do zneska pokojnine v višini 500,00 EUR (tretji in četrti odstavek 2. člena ZPIZ-2C) ni zagotovljena.

V dosedanji sodni praksi je pritožbeno sodišče že večkrat poudarilo, da delavec ne more nositi pravnih posledic nezakonitega ravnanja delodajalca niti v primeru, če vnaprej pisno ne odredi nadurnega dela. V okoliščinah konkretnega primera podobno velja za nemožnost predložitve samoupravnih splošnih aktov, ki bi podrobneje določali izjemne, nujne ter nepredvidljive primere za delo preko polnega delovnega časa. Nenazadnje je Vrhovno sodišče RS v istovrstni zadevi zavzelo jasno stališče, da je bistvo pravice do pokojnine pravica posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov uživa pokojnino, katere višina je odvisna od plačanih prispevkov. Predpisi o delovnih razmerjih so v različnih obdobjih določali različno omejitev dela preko polnega delovnega časa, plačila pa so se štela v pokojninsko osnovo. Dolžnost sporočanja podatkov je bila vedno na strani delodajalca in ne delavca. Tudi po sodni praksi EU ima delavec na podlagi plačanega prispevka pravico, da ob izpolnitvi zakonskih pogojev prejme ustrezno dajatev.

ZPIZ-2 v tretjem odstavku 61. člena nadalje določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove.

Po 3. odstavku 30. člena ZPIZ-2 se za leto zavarovanja pri izračunu pokojninske osnove upošteva koledarsko leto, v katerem so bili za najmanj šest mesecev zavarovanja plačani prispevki od osnove, zavarovanec pa je dopolnil najmanj šest mesecev zavarovalne dobe. Če so bili v posameznem koledarskem letu prispevki od osnov plačani za krajše obdobje ali če obvezno zavarovanje sploh ni obstajalo oziroma če podatkov o osnovah ni mogoče pridobiti, se tako leto pri izračunu pokojninske osnove preskoči. Upošteva se prvo naslednje koledarsko leto, za katero obstajajo podatki o osnovah, od katerih so bili plačani prispevki (4. odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pomeni, da osnov iz krajšega obdobja kot šest mesecev ali pa če je zavarovanec dopolnil krajše obdobje zavarovalne dobe, osnov iz tega koledarskega leta ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če obvezno zavarovanje v posameznem koledarskem letu sploh ni obstajalo in če podatkov o višini osnov ni mogoče pridobiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje da določbe 30., 36. in 37. člena ZPIZ-2 niso neustavne. Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odme

V obravnavani zadevi je za presojo pravilnosti in zakonitosti odmere starostne pokojnine v višini 26 % od najnižje pokojninske osnove potrebno najprej razčistiti, na kakšni podlagi je bil tožnik v obdobju od od 12. 1. 2005 do 15. 4. 2018 sploh vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, šele na to bo mogoče ugotoviti, ali je šlo za zavarovanje za ožji ali širši obseg pravic. Podlage zavarovanja v spornem obdobju pa sodišče prve stopnje v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

V konkretnem primeru ni podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2, da bi bilo mogoče poseči v pravnomočno odločbo o priznani pokojnini in jo odmeriti v višjem znesku, kot dopušča odmera od najvišje pokojninske osnove. Seveda ni nobene zakonske podlage, da bi bilo mogoče tožnikovo pokojnino, priznano z dokončno odločbo, odmerjati sorazmerno po predpisih, veljavnih do uveljavitve vsakokratne pokojninske reforme. Takšna odmera praktično ne bi bila niti izvedljiva. Pravno povsem irelevantno je tudi tožnikovo sklicevanje na 177. člen ZPIZ-1, saj v konkretnem primeru ne gre za spor o izbirni pravici med starostno, invalidsko ali družinsko pokojnino, temveč izključno za spor o višini starostne pokojnine. Varstvo pričakovanih pravic je v skladu s 391. členom ZPIZ-2 zagotovljeno osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložile zahteve, tako da lahko uveljavijo pravico po ZPIZ-1. Kljub dejstvu, da je pritožnik skoraj celotno pokojninsko dobo dopolnil v času veljavnosti ZPIZ-92 in ZPIZ-1, mu je bilo mogoče pokojninsko dajatev odmeriti le na temelju ZPIZ-2, ker so bili šele tedaj izpolnjeni pogoji za pri