VDSS Sodba Psp 73/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo oziroma spremembo odločb tožene stranke št. ..., št. dosjeja ... z dne 3. 11. 2021 in št. ..., št. dosjeja ... z dne 23. 8. 2021 ter na priznanje višjega zneska od že priznanega nadomestila za invalidnost v znesku 191,56 EUR na mesec od 26. 5. 2021 dalje. Nadalje je odločilo, da tožnik nosi sam svoje stroške postopka.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da odločba tožene stranke glede izračuna višine nadomestila ni bila obrazložena, zato tožnik tudi ni mogel preveriti samega izračuna višine nadomestila. Tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni ustrezno pojasnilo, zakaj meni, da je tožena stranka pravilno izračunala višino nadomestila. Prav tako tudi sodni izvedenec ni pojasnil relevantnih dejstev, ki so odločilna v tem postopku. Tožnik je podal konkretne in jasne ugovore. Tako je izpostavil, da za leta 1992, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998 niso bili upoštevani zneski, kot izhajajo iz prejetih listin ampak manjši zneski. Tožena stranka je od leta 2002 dalje, če se upošteva znesek plače oziroma osnove in od tega zneska odšteje znesek prispevkov, kot to izhaja iz listin, za vsako leto upoštevala nižje zneske neto plač. Tožnik je zato utemeljeno predlagal, da se angažira drugega sodnega izvedenca, vendar je tak dokazni predlog sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da bi to nalagalo breme nepotrebnih stroškov za toženo stranko. S takim razlogovanjem pa se tožnik ne strinja. Nadalje je tožnik že tekom postopka izpostavil, da ima zavarovanec s priznano pravico do premestitve, tudi pravico do nadomestila za invalidnost, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Tožnik se je s 26. 5. 2021 zaposlil na drugem delovnem mestu, zato se mu nadomestilo izplačuje od začetka dela na drugem delovnem mestu. Pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost je tako vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca z dnem realizacije pravice do premestitve. To pa pomeni, da je tožnik šele od 26. 5. 2021 dalje uveljavljal pravico do nadomestila za invalidnost. Tožena stranka je tožniku nadomestilo za invalidnost tudi priznala od 26. 5. 2021 dalje. Zato bi bilo potrebno upoštevati valorizacijske količnike za preračun osnov iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečne plače na zaposleno osebo, objavljene v Uradnem listu RS, št. 51/2021 z dne 2. 4. 2021 in ne količnike, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS, št. 78/2020 z dne 29. 5. 2020. Valorizacijski količniki, za uporabo katerih se zavzema tožnik, so namreč višji in posledično njihova uporaba prinese v končni fazi tudi višje nadomestilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu sodbe, ki je bila popravljena s sklepom o popravi sodbe opr. št. IV Ps 1396/2021 z dne 6. 2. 2023, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹ pazi po uradni dolžnosti.

5Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 3. 11. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 23. 8. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 191,56 EUR na mesec od 26. 5. 2021 dalje. Z odločbo z dne 3. 11. 2021 je drugostopenjski organ v reviziji posegel v prvi odstavek prvostopenjske odločbe z dne 23. 8. 2021 tako, da je vzrok invalidnosti „bolezen“ nadomestil z „poškodba izven dela“.

6V tej zadevi je sporna odmera nadomestila za invalidnost.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 24. 5. 2021 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo: ročno lahko premešča bremena do 8 kg, pri delu se lahko giba v prsno ledveni hrbtenici le v okviru ergonomskih kotov, le z občasnim pripogibanjem, le občasno v prisilni drži prsno ledvene hrbtenice, brez pogostih ponavljajočih gibov v desnem zapestju in podlahti, s polnim delovnim časom od 22. 12. 2020 dalje. Tožnik je sodišču posredoval izjavo, da od 26. 5. 2021 dalje opravlja dejavnost v skladu s priznano pravico iz invalidskega zavarovanja s polnim delovnim časom. Tožena stranka je nato z izpodbijanima odločbama tožniku priznala pravico do nadomestila za invalidnost od navedenega datuma dalje.

8V 4. alineji 85. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)² je določeno, da pravico do nadomestila za invalidnost pridobi zavarovanec s priznano pravico do premestitve, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu. Skladno s 4. alinejo tretjega odstavka istega člena znaša nadomestilo za invalidnost 35 % invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. V prvem odstavku 87. člena pa je nadalje določeno, da se nadomestilo iz 85. člena tega zakona odmeri od osnove najmanj v odstotku najnižje pokojninske osnove, ki je za moškega za 40 let pokojninske dobe določen v 37. členu ZPIZ-2.

9Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo tožene stranke vložil pritožbo, pri čemer je izpodbijal razlog nastanka invalidnosti, in sicer namesto bolezen je uveljavljal poškodbo zunaj dela. Da gre za poškodbo zunaj dela izhaja že iz dokončne odločbe tožene stranke z dne 24. 5. 2021, zato je drugostopenjski organ z odločbo z dne 3. 11. 2021 posegel v prvi odstavek prvostopenjske odločbe z dne 26. 5. 2021 tako, da je vzrok invalidnosti „bolezen“ nadomestil s „poškodbo zunaj dela“. Vendar pa omenjeno na sam izračun nadomestila za invalidnost nima nobenega vpliva. Glede na 47. člen ZPIZ-2 bi na odmero nadomestila vplivalo le, če bi bil vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno upoštevati valorizacijske količnike objavljene v Uradnem listu RS, št. 51/2021 z dne 2. 4. 2021, ne pa tiste, ki so bili objavljeni v Uradnem listu RS, št. 78/2020 z dne 29. 5. 2020, ki jih je uporabila tožena stranka. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožnik začel delati na drugem delovnem mestu 26. 5. 2021. Za samo odmero nadomestila pa ni ključen datum začetka dela na drugem delovnem mestu, temveč je odločilen datum nastanka invalidnosti, ta pa je pri tožniku 22. 12. 2020. Kot je bilo že pojasnjeno, tožniku pripada nadomestilo za invalidnost v višini 35 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

11Glede same odmere najprej invalidske pokojnine, nato pa nadomestila za invalidnost, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v postopku pri tožencu zgolj pavšalno nasprotoval odmeri nadomestila za invalidnost. Drugostopenjski organ je z odločbo podrobno pojasnil tako pravno podlago kot tudi način odmere tega nadomestila. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, ki je podal pisno izvedensko mnenje in nato, zaradi pripomb tožnika, tri pisne dopolnitve izvedenskega mnenja. Preučil je listinsko dokumentacijo v spisu ter odgovoril na vprašanja sodišča kot tudi na pripombe, ki jih je na podano izvedensko mnenje podal tožnik. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožena stranka pravilno ugotovila višino nadomestila za invalidnost v višini 191,56 EUR na mesec. Pri tem je tudi pravilno upoštevala valorizacijske količnike za leto 2020. Ključno pri izračunu je dejstvo, da je tožnikova dejanska pokojninska osnova na dan 22. 12. 2020 znašala 683,43 EUR. Upoštevaje odmerni odstotek 57,87 % bi tožnikova invalidska pokojnina znašala 395,50 EUR, nadomestilo odmerjeno v višini 35 % po 4. alineji tretjega odstavka 85. člena ZPIZ-2 pa bi znašalo 138,43 EUR. Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove iz 36. člena ZPIZ-2, ki je na dan 22. 12. 2020 znašala 912,78 EUR na mesec, je tožena stranka upoštevaje prvi odstavek 87. člena ZPIZ-2, tožniku pravilno odmerila nadomestilo za invalidnost v višini 186,89 EUR oziroma z uskladitvami 191,56 EUR.

12Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni odgovorilo na ugovore tožnika. Sodišče je ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja postavilo sodnega izvedenca, ki se je opredelil ter pojasnil svoje ugotovitve glede upoštevanja dohodkov tudi v letih, ki jih tožnik omenja v pritožbi. Na listovni št. 56 do 58 so navedeni podatki o plačah in izračun zneska, ki je bil upoštevan pri ugotavljanju pokojninske osnove. Sodni izvedenec se je opredelil tudi do obdobja od leta 1992 do 1998, pri čemer je kot primer pojasnil leto 1996. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je tožena stranka zneske, kot izhajajo iz matične evidence, pravilno upoštevala. Prav tako je pravilno upoštevala bruto plačo 9.137,97 EUR in jo na podlagi povprečne stopnje prispevkov in davkov za leto 2007, ki je znašala 35,05 %, kot to določa 30. člen ZPIZ-2, spremenila v neto znesek 5.235,09 EUR. Tako nikakor niso utemeljene pritožbene navedbe, da z ničemer ni bilo pojasnjeno, kako je tožena stranka izračunala ter upoštevala višino dohodkov pri tožniku.

13Ker je sodišče prve stopnje s sodnim izvedencem finančne stroke ustrezno razčistilo dejansko stanje, po stališču pritožbenega sodišča ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče postavilo drugega izvedenca finančne stroke, kot je to predlagal tožnik. Za zavrnitev dokaznega predloga je sodišče prve stopnje imelo ustrezno podlago v določbi 287. člena ZPP. Pojasnilo je, da postavitev novega izvedenca ni bila potrebna, saj je sodišče v celoti sprejelo že podano izvedensko mnenje postavljenega sodnega izvedenca. S tako utemeljitvijo pritožbeno sodišče soglaša, saj je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tudi sprejeta pravilna odločitev. Dodatno razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi postavitev novega izvedenca pomenila tudi podaljševanje postopka in dodatno finančno breme za toženo stranko pa na samo odločitev o zavrnitvi dokaza nima nobenega vpliva in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.