35. člen ZPIZ-2

Bistven je odgovor na vprašanje, kdaj je bila tožniku priznana pokojnina. Tožnik namreč uveljavlja, da mu je bila priznana 1. 7. 2006 in da je zaradi tega upravičen do dodatne uskladitve pokojnine v višini 3,5 %, medtem ko je toženec odločil, da je bila tožniku z odločbo z dne 9. 1. 2017 priznana pravica do starostne pokojnine od 11. 3. 2016 dalje in mu je zato pokojnino dodatno uskladil za 1 % od 1. 1. 2022 dalje.

Sodišče je ustrezno pojasnilo, zakaj je glede na leto uveljavitve tožničine pokojnine v letu 2020 uporabljen pravilen valorizacijski količnik. Pomemben je datum nastanka nove invalidnosti in ne datum sodne odločbe.

Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora za to imeti pravni interes. To pomeni, da bi za tožnico, ki s tožbo izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 4. 9. 2020, izdano v pritožbenem postopku zoper začasno odločbo z dne 24. 7. 2020, pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne more doseči. Kadar pa tožnik s tožbo svojega pravnega položaja, ne more izboljšati, pravni interes ni podan. Kadar pravni interes ni podan, predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe v skladu z določbo 274. člena ZPP, tožbo zavrže. Ker sodišče prve stopnje tožbe ni zavrglo, skladno z določbo 274. člena ZPP in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo v ponovno upravno odločanje, je izpodbijana sodba nezakonita zaradi bistvene kršitve določb ZPP.

Na podlagi 390. člena ZPIZ-2 se prej veljavni predpisi uporabljajo le v primerih, ko se je postopek za uveljavitev pravice začel pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnik neutemeljeno nasprotuje uporabi podzakonskega akta, s katerim se vsako leto določijo valorizacijski količniki za preračun plač iz prejšnjih let zavarovanja na raven povprečnih plač iz zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem ti veljajo. Podlaga za to je podana v četrtem odstavku 35. člena ZPIZ-2, ki pomeni le realizacijo drugega odstavka tega člena.

Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo. Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila us

Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Tožeča stranka v času veljave ZPIZ-1 ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato bi pravico lahko uveljavila le po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2 (daljša delovna doba, višja starost, daljša doba za izračun osnove, drugačni odstotki za odmero, itd.), vendar ni izpolnjevala pogoja starosti in pokojninske dobe. Prav prehodna določba 394. člena ZPIZ-2 omogoča, da je kljub neizpolnjevanju pogojev po veljavnem zakonu, pravico uveljavila po pogojih ZPIZ-1. Ker so uporabljeni valorizacijski količniki po ZPIZ-2, je treba skladno z osmim odstavkom tega člena pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732.

Ker je odmerjena denarna dajatev bistveno nižja od z zakonom zagotovljene odmere od najnižje pokojninske osnove (775,10 EUR), je tožniku pokojnina od spornega dne dalje priznana v višini 279,03 EUR.

Pri upokojitvi po 394. členu ZPIZ-2 se starostna pokojnina prizna pod pogoji, določenimi v 36. členu ZPIZ-1. Tudi pokojninska osnova se oblikuje na način, določen v 39. členu ZPIZ-1. Vendar se za valorizacijo plač oziroma zavarovalnih osnov uporabijo valorizacijski količniki, določeni v 35. členu ZPIZ-2, in pokojninska osnova preračuna še s količnikom 0,732. Takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ni v nasprotju z Ustavo RS.

Zatrjevano protiustavno oblikovanje pokojninske osnove od plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke po povprečni stopnji davkov in prispevkov v RS, in s tem v zvezi tudi sklicevanje na Ustavno odločbo št. U-I-57/00-51, ni utemeljeno. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-281/2009 z dne 22. 11. 2011 v zvezi z neustavnostjo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1, ki je vsebinsko enak kot 2. odstavek 30. člena ZPIZ-2, že presojalo z vidika 2. člena Ustave RS, torej pravne in socialne države. Izreklo je, da takšna ureditev ni v nasprotju z ustavo.

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.

Količnik iz 35. člena ZPIZ-2 je določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2, je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določeni so tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Taka ureditev zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja. Zakaj je potrebno up

Revizija tožnika ni utemeljena. Tožnik se dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva.

Ker tožnica pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-2 ni izpolnjevala, bila pa je na dan 31. 12. 2012 brezposelna in uživalka nadomestila za primer brezposelnosti ter je v času uživanja nadomestila izpolnila pogoje starosti in pokojninske dobe po 36. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-1, se je lahko upokojila po ZPIZ-1. Toženec je pri odmeri pokojnine pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 in tudi izjemo, ki je izrecno določena v 8. odstavku 394. člena ZPIZ-2, da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni v ZPIZ-2, in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

Tožnik je do dneva uveljavitve pravice do pokojnine dopolnil 63 let in 1 mesec starosti in 30 let in 15 dni pokojninske dobe in mu je bila kot invalidu III. kategorije invalidnosti s pravico do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na ustrezno delo priznana pravica do starostne pokojnine, upoštevaje 36. člen ZPIZ-1 v zvezi s 394. členom ZPIZ-2. V 394 členu ZPIZ-2 je določeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Kljub vložitvi zahteve v času veljavnosti ZPIZ-2 je za delovne invalide ob izpolnjevanju pogojev, določenih v četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, določeno, da se lahko upokojijo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. Ker gre v konkretnem primeru za upokojitev po določbah prej veljavnega zakona, to je ZPIZ-1, je toženec tožniku pravilno odmeril pokojnino v skladu z določbo 39. člena ZPIZ-1 od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Starostna pokojnina je odmerjena od pravilne pokojninske osnove, pri čemer

Toženec je tožniku izdal začasno odločbo, s katero je odločil, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine. Po zavrnitvi tožnikove pritožbe je zoper navedeno odločbo tožnik vložil tožbo, ki je predmet tega spora. Tekom sodnega postopka je tožena stranka izdala novo odločbo, s katero je odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine. Z novo izdano odločbo je bilo pravnomočno urejeno sporno razmerje, zaradi katerega je potekal spor pred sodiščem. Od pravnomočnosti novo izdane odločbe dalje si tožnik svojega pravnega položaja v sporu ni mogel več izboljšati, saj ne more pridobiti več kot mu gre na podlagi pravnomočne odločbe. Zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo.