VSM Sodba IV Kp 67228/2019

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega A. A. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako,

da se obdolžencu očitano dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika

in se zoper obdolženega A. A. (osebni podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje) iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku

z a v r n e o b t o ž b a,

da v ... od 18. maja 2015 do 18. maja 2016 kot direktor družbe B. d.o.o. (B. d.o.o.) zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in je spodaj navedeni delavki, zaposleni v B. d.o.o., prikrajšal in jima omejil pravice, ki jima pripadajo, pri čemer je dejanje pod točko b imelo za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, s tem ko:

a. v nasprotju s 44. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami - ZDR-1) v zvezi s 134. členom ZDR-1 ter v nasprotju s 144., 152, 153. in 158. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradi list RS, št. 96/2012 z vsemi spremembami in dopolnitvami - ZPIZ-2,) ter 353. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 s spremembami in dopolnitvami - ZDavP-2) v času od 18. 6. 2015 do 18. 3. 2016 ni poskrbel za plačilo prispevkov za socialno varnost - prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) ob bruto plač, in sicer za delavki:

- C. C. za obdobja od junija 2015 do decembra 2015,

- D. D. za obdobja od maja 2015 do februarja 2016,

s čimer jima je omejil pravico do plače po 44. členu ZDR-1, z neplačilom prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je navedeni delavki prikrajšal za pravico, da se jima plača v zgoraj navedenem obdobju na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPIZ-2 upošteva v izračun pokojninske osnove;

b. v obdobju od 18. 4. 2016 do 18. 5. 2016 v nasprotju s 44. členom ZDR, v zvezi s 134. členom ZDR-1, 144., 152., 153. in 158. členom ZPIZ-2, ter prvim in četrtim odstavkom 57. člena in 353. členom ZDavP-2 ni poskrbel za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost — prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) za D. D., za obdobje od marca 2016 do aprila 2016, s čimer ji je omejil pravico do plače po 44. členu ZDR-1, s tem, ko ni obračunal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, pa ji je odvzel pravico, da bi se ji na podlagi četrtega odstavka 30. člena ZPIZ-2 navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo,

c. v nasprotju s prvim, drugim in četrtim odstavkom 131. člen ZDR-1 delavki C. C. najkasneje ob zadnji plači 15. 1. 2016 ni plačal sorazmernega dela regresa za letni dopust za čas trajanja zaposlitve od 29. 6. 2015 do 2. 12. 2015,

d. 18. 5. 2016 v nasprotju s 44. členom v zvezi s prvim in drugim odstavkom 126. člena ZDR-1, najkasneje v 18 dneh po poteku plačilnega obdobja delavki D. D. ni izplačal plače za april 2016, s čimer je delavko prikrajšal za ustrezno neto izplačilo plače.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati stroške pooblaščene vročevalke in prisilnih privedb v skupni višini 241,09 EUR, ostali stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 67228/2019 z dne 20. 4. 2022 spoznalo obdolženega A. A. za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik, ki v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Zagovornik je v pritožbi predlagal, da se ju z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata. Seja pritožbenega senata se v postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v skrajšanem postopku, izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Pritožbeno sodišče strank in zagovornika o pritožbeni seji ni obvestilo, saj predsednica senata oziroma senat, upoštevaje pravno stanje stvari v obravnavani kazenski zadevi ter vsebino pritožbe, nista ocenila, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev (pravnih) vprašanj. Pa tudi sicer se po ustaljeni sodni praksi obdolženčeva prisotnost ne zahteva, kadar so predmet presoje pred pritožbenim sodiščem pravna vprašanja,¹ kar je mogoče ugotoviti v konkretni zadevi.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5Pritožbeno sodišče je pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon po 3. točki 372. člena ZKP. Dejanje, ki se očita obdolžencu, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, glede na čas storitve očitanih izvršitvenih ravnanj pa je kazenski pregon zanj že zastaral.

6Predmet pritožbene presoje je kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času od 18. 5. 2015 do 18. 6. 2016, kar je v času veljavnosti KZ-1, vključno z novelo KZ-1C. Takratni drugi odstavek 196. člena KZ-1 je določal odgovornost za hujšo posledico v treh primerih: (1) nezakonito prenehanje delovnega razmerja, (2) neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali (3) izguba pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov.²

7V konkretnem primeru se obdolžencu očita, da so njegova opustitvena ravnanja pod točko b izreka izpodbijane sodbe imela za posledico izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov (da je torej izpolnil tretji alternativni zakonski znak drugega odstavka 196. člena KZ-1). Takšna prepovedana posledica je konkretizirana z navedbo, da je obdolženec delavki D. D., s tem, ko ni obračunal prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od bruto plač, odvzel pravico, da bi se ji na podlagi četrtega odstavka 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo.

8Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 16846/2015 z dne 10. 6. 2022 pojasnilo razliko med prikrajšanjem ali omejitvijo temeljne pravice delavca do obračuna in plačila socialnih prispevkov iz (takrat veljavnega) prvega odstavka 196. člena KZ-1 ter izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, po drugem odstavku 196. člena KZ-1. Pri tem se je izrecno opredelilo do vprašanja, ali pomeni izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, torej kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1, če je delavec zaradi neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob pravico, da se mu to obdobje v skladu s 134. členom ZPIZ-2 všteje v pokojninsko dobo (tako kot se očita obdolžencu v obravnavanem primeru). Razjasnilo je, da vštevanje celotne delovne dobe v pokojninsko dobo ni v zakonu (to je v dopolnilni normi ZPIZ-2) določena pravica, je pa tehnično gledano pričakovanje delavca, da se bo vsa delovna doba vštela. Ni pa to izguba pravice, ki izvira iz neobračunanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ob upoštevanju dopolnilnih norm na področju socialnega varstva lahko izguba pravice pomeni, da delavec zaradi neplačanih ali neobračunanih prispevkov (vsaj začasno) ni mogel uresničiti katere od pravic iz socialnih zavarovanj, za pridobitev katerih se prispevki plačujejo. Z obveznim pokojninskim in invalidskim zavarovanjem se po ZPIZ-2 delavcem zagotavljajo pravice do pokojnine (starostne, predčasne, invalidske, vdovske in dela vdovske pokojnine ter pravica do družinske in delne pokojnine), pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka in pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (3. člen ZPIZ-2).

9Iz opisa kaznivega dejanja (točka b izreka) ne izhaja, da bi bila delavka D. D. vsaj začasno ob katero od primeroma naštetih pravic, pač pa je v izreku izpodbijane sodbe opisana prepovedana posledica v obliki prikrajšanja oziroma omejitve temeljnih pravic iz delovnega razmerja po prvem odstavku 196. člena KZ-1.

10Ker je za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, kazenski pregon za to dejanje, upoštevaje 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1, ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Obdolžencu se očita, da je kaznivo dejanje storil od 18. 5. 2015 do 18. 5. 2016, torej je rok za zastaranje kazenskega pregona pričel teči dne 18. 5. 2016 (prvi odstavek 91. člena KZ-1). Glede na navedeno ter ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), po katerem je bil tek roka za zastaranje kazenskega pregona zadržan v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 (skupno torej 64 dni),³ je zastaranje nastopilo s potekom dne 20. 7. 2022, to je v času po izreku prvostopenjske sodbe in pred predložitvijo zadeve pritožbenemu sodišču.

11Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil kršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je kazenski pregon zastaral (3. točka 372. člena ZKP), zaradi česar je po uradni dolžnosti sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca zavrnilo (4. točka 357. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP), medtem ko se do preostalih pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

12Izdaja zavrnilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Izrek o stroških kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji temelji na prvem odstavku 96. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP ter prvem odstavku 94. člena ZKP, ki določa, da je obdolženec, ne glede na izid kazenskega postopka, dolžan plačati stroške postopka, ki jih je povzročil po svoji krivdi. Pregled zadeve je pokazal, da so iz razlogov na strani obdolženca nastali stroški pooblaščene vročevalke v višini 51,94 EUR (list. št. 210-211) ter stroški dveh prisilnih privedb, in sicer v višini 121,69 EUR (list. št. 304) in 67,46 EUR (list. št. 352).

¹ Glej odločbo US RS U-I-122/19-17 in Up-700/16-24 z dne 28. 5. 2020.
² Novela KZ-1E, ki se uporablja od 2. 7. 2017, je takšno inkriminacijo drugega odstavka 196. člena črtala in določila drugačni kvalifikatorni okoliščini za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Po uveljavitvi novele KZ-1E se ravnanja, ki privedejo do zgoraj navedenih treh posledic, opredelijo po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki pa je za storilca v primerjavi s prejšnjo ureditvijo strožji.
³ Sodba VS RS I Ips 16253/2020 z dne 31. 3. 2022.