136. člen ZPIZ-2

Z dokupom zavarovalne dobe ni mogoče dokupiti točno določenega dne in ni mogoče vzpostaviti obveznega zavarovanja za točno določeno obdobje.

Priznanje ugodnejšega vrednotenja pred uveljavitvijo ZPIZ-2G je vezano na neprekinjenost obveznega zavarovanja. Dokup ni bil vezan na specifičen datum, temveč je šlo za dokup fiktivnega dne, za katerega ni datumske opredelitve. Dokupljeni dan se v zavarovalno dobo všteva šele od dneva plačila prispevka. Tožnik leta 2022, ko je imel že pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine, ni mogel dokupiti točno določenega dne, kaj šele, da bi z dokupom enega dne vzpostavil obvezno zavarovanje za dan 31. 12. 2014.

Skladno s 1. odstavkom 144. člena ZPIZ-2 je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance v delovnem razmerju plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja, vključno z bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanimi v denarju, bonih ali v naravi. Torej tudi nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem zavarovanju. Pomeni, da se na podlagi 151. člena ZPIZ-2 v osnovo za plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe poleg plače všteje nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti z dela, od katerega so bili plačani prispevki, v preteklem koledarskem letu pred podano zahtevo, torej v znesku osnove, od katere so bili plačani prispevki.

Na podlagi zahteve vložene dne 9. 12. 2014 oziroma dne 21. 1. 2015 dokup pokojninske dobe po 198. členu ZPIZ-1 ni več mogoč. Po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 bi bil dokup po določbah ZPIZ-1 možen edino v primeru, če bi tožnica zahtevo za dokup vložila pred 31. 12. 2012 tako, da bi se postopek začel še v času veljavnosti ZPIZ-1. Za zahteve za ugotavljanje oziroma dokup pokojninske dobe vložene po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, določba 390. člena ZPIZ-2 ne velja, ampak velja le določba 136. člena ZPIZ-2.

V pritožbenem sodno socialnem sporu ni mogoče uspešno uveljavljati upravno procesne kršitve, ki sama po sebi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov. Četudi je tožnik zahteval starostno pokojnino, sme tožena stranka v predsodnem upravnem postopku priznati le tiste pravice, za katere so izpolnjeni zakonski pogoji in v takšni višini, kot določa zakon. O zahtevi z dne 14. 1. 2013 bi bila lahko izdana le zavrnilna upravna odločba o pravici do starostne pokojnine. Potem, ko se je izkazalo, da ni pogojev za starostno pokojnino, bi bila bistvena kršitev upravnega postopka podana le, če tožnik pravice do predčasne pokojnine sploh ne bi želel uveljaviti, kar bi lahko dosegel z izrecno izjavo ali umikom zahteve. To bi imelo za posledico, da pravica, za katero so izpolnjeni pogoji, ne bi bila priznana, in tožnik niti ne bi postal uživalec predčasne pokojnine. Ker je bila tožniku predčasna pokojnina odmerjena v pravilni višini, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov in izdajo nove določbe o odmeri pokojnine.