21. člen ZPIZ-2

Po stališču pritožbenega sodišča bi toženec v obravnavanem predsodnem postopku moral uporabiti tudi 121. člen ZPIZ-2G, ki je v času upravnega odločanja že veljal in se uporabljal od 1. 1. 2020 dalje. Po navedeni določbi ZPIZ-2G uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), pridobljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 ali po ZPIZ-1, obdržijo pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 (1. odst. 121. člena). Delovnim invalidom s pravico do premestitve ali dela s krajšim delovnim časom, prejemnikom nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, zaradi manjše plače na drugem delu ali plače za delo s krajšim delovnim časom po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in so zaradi poslabšanja ali nastanka nove invalidnosti pridobili pravice po ZPIZ-1 ali ZPIZ-2, nadomestilo pa je odmerjeno v nižjem znesku, je zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska ki je ugodnejši, če gre za enakovrstno pravico in enak delovnopravni status invalida (2. odst. 121. člena).

Pogoj za izbiro med dvema ali več pokojninami iz obveznega zavarovanja, da zavarovanec v času izbire izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin. V okoliščinah obravnavanega primera, ko je potrebno tožnika za pasivnega zavarovanca iz 21. člena ZPIZ-2 šteti od leta 1997 dalje, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je na dan 1. 3. 2016, ko je izpolnil pogoje za starostno pokojnino, izpolnjeval tudi pogoje za invalidsko pokojnino. Če bi bilo ugotovljeno, da je kot pasivni zavarovanec izpolnil pogoj invalidnosti (tudi starost in pokojninsko dobo) na dan 1. 3. 2016 (odkar je uživalec starostne pokojnine) in s tem pogoje za invalidsko pokojnino, bo imel možnost izbire med obema pokojninskima dajatvama.

Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu namreč izhaja, da je bil tožnik pri slovenskem nosilcu zavarovan od 4. 9. 1979 do 2. 1. 1994, nato pa pri nemškem nosilcu zavarovanja, pri katerem je že od leta 2012 invalidsko upokojen. Gre za pasivno zavarovanje iz 21. člena ZPIZ-2, kar je po pravnomočno dosojeni pravici do delnega nadomestila edino odločilno za izplačevanje ter odmero denarne dajatve. Pasivnemu zavarovancu iz 21. člena se namreč delno nadomestilo odmerja v skladu s 6. odst. 86. člena in izplačuje v skladu s 123. členom ZPIZ-2. Določba 123. člena ZPIZ-2 iz III. poglavja zakona, v katerem je urejeno "Izplačevanje nadomestil in trajanje pravic iz invalidskega zavarovanja" namreč eksplicitno določa, da se delno nadomestilo, odmerjeno po 6. odst. 86. člena zakona zavarovancu iz 21. člena ZPIZ-2 izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja in še za 6 mesecev nazaj, vendar največ od nastanka invalidnosti. V odnosu na 122. člen ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo praviloma izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja dela z delov

Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.

Tožnici je bila na temelju III. kategorije invalidnosti pravica do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno priznana ob ugotovitvi, da ob nastanku invalidnosti ni bila vključena v obvezno zavarovanje, temveč je šlo za pasivno zavarovanje. Skladno z 21. členom ZPIZ-2 so osebe, ki so bile obvezno zavarovane, zavarovane za invalidnost, ki je posledica bolezni oziroma poškodbe zunaj dela tudi po prenehanju obveznega zavarovanja, če ob nastanku invalidnosti izpolnjujejo predpisano pokojninsko dobo za pridobitev teh pravic in niso uživalci starostne, predčasne ali invalidske pokojnine. Delno nadomestilo je bilo utemeljeno odmerjeno na podlagi 6. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 86. člena ZPIZ-2 v višini 50 % od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti. Tožbeni zahtevek na povečanje delnega nadomestila za 30 % ni utemeljen.