143. člen ZPIZ-2

Tudi po podaji izvedenskega mnenja so ostale odločilne razlike med strokovnim stališčem toženca in sodnega izvedenca, zaradi česar bi moralo sodišče predlogu toženca za postavitev novega sodnega izvedenca ugoditi in mu zastaviti vprašanja, na podlagi katerih bi lahko razjasnilo razhajanja oziroma preverilo izpostavljene dvome v pravilnost strokovnih ugotovitev. Z zavrnitvijo dokaznega predloga toženca za postavitev drugega izvedenca, je sodišče toženca prikrajšalo za vsebinsko popolno kontrolo nad izvedbo odločilnega dokaza. Gre za v poseg v pravico toženca do izjave in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvo spora je vprašanje, ali bi se moralo nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je tožnik prejemal od 13. 6. 1998 do 18. 5. 2022, upoštevati v pokojninsko osnovo, in posledično čas prejemanja v pokojninsko dobo tožnika. Ker se nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu ne šteje v pokojninsko dobo tožnika, tožnik ni diskriminiran napram tistim zavarovancem, ki so bili v delovnem razmerju in so bili obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani. Nadomestilo plače ne predstavlja plače, kot skuša to zmotno uveljaviti pritožnik. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo 134. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. Tudi glede na že sprejeta stališča Ustavnega sodišča RS, posledično niso podane zatrjevane kršitve temeljne ustavne določbe o socialni državi (2. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22.

Tožnica je bila v času od 19. 5. 2008 do 31. 5. 2014 brezposelna in ni bila vključena v obvezno zavarovanje, zato se tega obdobja ne more upoštevati v pokojninsko dobo. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ-2 se od nadomestil iz invalidskega zavarovanja tudi ne plačujejo prispevki. Ker nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni mogoče upoštevati pri odmeri pokojnine, ni bilo kršeno materialno pravo.

Predlagatelj ne trdi, da bi trajalo potovanje na relaciji Ljubljana-Celje manj kot eno uro, temveč priznava, da le-to traja eno uro, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava (določila 3. odstavka 39. člena Pravilnika) zaključiti, da ob zaključku potovanja že nastopi začetek tretje pol ure potovanja. Neutemeljene so navedbe predlagatelja, da izvedeniškega mnenja v tem konkretnem primeru ni mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega že iz razloga, ker obsega zgolj 20 strani. Obsežnost izdelanega pisnega izvedeniškega mnenja, število strani, ki ga le-ta obsega, tako ni niti edino niti najpomembnejše merilo za oceno zahtevnosti mnenja. Sodišče namreč zahtevnost izvedeniškega mnenja ugotavlja glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja, časa, ki ga ima sodni izvedenec na voljo, da pripravi mnenje, kompleksnost in vrsto zadeve, ki je predmet mnenja ter upoštevaje druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela sodnega izvedenca. Obračun DDV in obračun prispevkov se med seboj izključujeta. Glede na podano izjavo sodne izvedenke v stroškovniku, da ima od 1. 8. 2014 status upokojenke, kar pomeni, da že iz tega razloga ne obstaja upra

Pritožnik pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje pri določitvi predujma v delu, ki se nanaša na plačilo najnižjega nadomestila nagrade upravitelja, moralo upoštevati tudi, da je od tega nadomestila treba plačati še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po prvem in četrtem odstavku 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in sicer v višini 8,85 %, kar v konkretnem primeru znaša 62,86 EUR. Pri določitvi predujma je nadalje treba upoštevati tudi, da je od iste osnove najnižjega nadomestila nagrade upravitelju treba plačati še prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni po 5. točki 17. člena v zvezi z drugim odstavkom 55. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki se obračuna po stopnji 0,53 %, kar znaša v konkretnem primeru 3,76 EUR.

Upravitelj ima pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o višini izplačila sredstev iz proračuna za kritje začetnih stroškov postopka. Upravitelj ni zavezanec za davek na dodano vrednost, zato bi moralo sodišče pri plačilo najnižjega nadomestila nagrade upravitelja za sestavo otvoritvenega poročila upoštevati tudi, da je od tega nadomestila treba plačati še prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Od iste osnove je treba plačati še prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Osebe, ki v okviru drugega pravnega razmerja opravljajo delo za plačilo, so v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 20. člena ZPIZ-2, pri opravljanju tega dela obvezno zavarovane za invalidnost in smrt, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če na podlagi tega dela niso vključene v zavarovanje po 18. ali 16. členu ZPIZ-2 in kadar se plačilo za opravljeno delo ali storitev šteje za dohodek, ki ni oproščen plačila dohodnine in ni drug dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. Navedeni prispevek zavezanci plačajo tudi od nagrade stečajnemu upravitelju, likvidacijskemu upravitelju in upravitelju prisilne poravnave.

Treba je ločiti med dvema situacijama, in sicer ko sodni izvedenec občasno opravlja delo za sodišče, hkrati pa ne opravlja istovrstne neodvisne samostojne dejavnosti, in ko sodni izvedenec občasno opravlja delo za sodišče, hkrati pa opravlja istovrstno neodvisno dejavnost. V prvem primeru se dohodek obravnava kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, v drugem primeru pa kot dohodek iz opravljanja dejavnosti. To omogoča sodišču, da ugotovi upravičenost izvedenca do DDV ali do socialnih ter zdravstvenih prispevkov.