39. člen ZKP-UPB8

Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo. Obtoženca sta kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.

Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je identiteta obtoženega De. S., ki naj bi se razjasnjevala z izvedenčevo strokovno obdelavo videoposnetkov kamere, v celoti ugotovljena in pojasnjena z zaslišanjem obeh varnostnikov, njuni izpovedbi pa sta bili po oceni sodišča prve stopnje konsistentni in skladni z dogajanjem na pregledanih videoposnetkih, na katerih samih obrazov ni bilo mogoče razlikovati do stopnje prepoznavnosti, so pa omogočili ugotovitve o dinamiki dogajanja v ključnih trenutkih. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog po postavitvi izvedenca za videoposnetke kamere pravilno zavrnilo kot nepotreben. Po oceni pritožnika naj bi podatki o baznih postajah potrdili, da obtoženec v kritičnem času ni bil na kraju kaznivega dejanja, ampak doma. Pritožnik spregleda, da obtoženčevo prebivališče in kraj kaznivega dejanja pokriva ista bazna postaja. S predlaganim dokazom torej ne bi bilo mogoče vnesti dvoma v ugotovljena obremenilna dejstva. Predmet kaznivega dejanja roparske tatvine je premična stvar, ki je tuja oziroma ki ni storilčeva last. Zgolj v tem okviru in obsegu opredelitev predmeta roparske tatvine sodi med odločilna dejstva oziroma zakonske znake tega kaznive

Samo razlogovanje senata, s katerim je utemeljil obstoj utemeljenega suma, potrebnega za uvedbo preiskave, pa četudi se nanaša na ocenjevanje zakonitosti posameznega dokaza, še ne pomeni, da se je sodišče do te zakonitosti dokončno odločilo oziroma v zvezi s tem zavzelo kakršnokoli stališče. Sodišče je obtožencu to korist odvzelo, sklicevaje se pri tem na določbo prvega odstavka 74. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Iz opisa krivdoreka, vsebovanega v točki I. grajane sodbe je videti, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje očitka, da naj bi si obtoženec s tem kaznivim dejanjem pridobil za 24.000 EUR premoženjske koristi, zlasti upoštevaje tudi dejstvo, da državno tožilstvo na obtoženca naslavlja zgolj očitek, da je konopljo zaradi nadaljnje prodaje proizvajal, jo hranil, ne pa tudi že prodajal oziroma prodal. Tudi dokazna podlaga, na katero je sodišče oprlo svojo odločitev o odvzemu premoženjske koristi, gre pa za listek, zasežen obtožencu ob preiskavi njegovega vozila in na katerem so bile navedene le številke 7500, 2500, 4000, 3000, 4000 in 3000, ne da bi bilo iz

Pritožbeno sodišče po pregledu in primerjavi izpodbijane sodbe in sodbe opr. št. I K 52442/2013 z dne 25. 9. 2014 ugotavlja, da je večji del obrazložitve izpodbijane sodbe res prepis predhodne sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se večji del obrazložitve sodbe, ki se prekriva s predhodno sodbo, nanaša na povzemanje vsebine materialnih in personalnih dokazov, ki so skupni obema postopkoma. Kar je po prepričanju pritožbenega sodišča bistveno je to, da je sodišče ločeno in s tem tudi na ravni objektivnega videza povsem neobremenjeno preverjalo obtoženčev zagovor ter v zvezi s tem izvajalo dokazni postopek. Predvsem pa se izpodbijana sodba na sebi lasten način opredeli do zagovora obtoženca, do vprašanja njegovega alibija ter poda svojo dokazno oceno glede izvedenih dokazov. Sodišče se je z obtoženčevimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo ter jih ni enostavno prezrlo. Obrazložitev sodbe je v bistvenih delih samostojna in avtonomna ter obtožencu omogoča jasen uvid v razloge za odločitev. S tem je sodišče prve stopnje ustrezno zagotavljalo in ohranjalo svojo nepristranskost.

Odklonitveni razlogi iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP kot del uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovornik zahtevo za izločitev utemeljuje s procesnim vodenjem postopka, ki naj bi bilo v škodo obtoženčevi pravici do obrambe po izbranem zagovorniku. Vendar vodenje postopka, kadar ima podlago v določbah Zakona o kazenskem postopku, ne more predstavljati okoliščin, s katerimi bi stranka lahko utemeljevala izločitev sodnika, saj je njegova dolžnost v smislu 15. člena ZKP prav v tem, da postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Sodnik torej ni bil dolžan preložiti obravnavo, ker je zagovornik v istem terminu bil zaseden z drugimi zadevami, niti zagovorniku podrobneje utemeljevati razlogov za svojo odločitev. Prav tako ni stvar sodišča razmerje obtoženca in njegovega zagovornika, vprašanje njune zaupnosti in pripravljenost obtoženca za morebitnega substituta. Sodišče je obtožencu obrambo po izbranem zagovorniku omogočilo s tem, ko ga je na glavno obravnavo povabilo, kako pa se bo obramba po izbranem zagovorniku dejansko izvrševala, pa, kot rečeno, ni v domeni sodišča. V kolikor bi namreč obveljala tako široka razlaga obtoženčeve pravice do izbranega zagovornika, kot jo v konkretnem primeru zagovornik utemeljuje