VSRS Sklep I Up 236/2024

Pritožba se zavrže.

1Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo toženke, št. 214-264/2024/2 (141-05) z dne 29. 4. 2024, s katero je ta na podlagi 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) odločila, da je omejitev gibanja na Center za tujce tožniku še vedno utemeljena. Tožniku je bila z odločbo z dne 5. 2 2024 odrejena omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce od 5. 2. 2024 dalje, vendar ne dlje kot šest mesecev.

2Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

3Toženka je v odgovoru na pritožbo Vrhovno sodišče obvestila, da je dne 2. 8. 2024 Center za tujce izdal odločbo št. 2253-24/2024/36, s katero je pritožniku dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji od 2. 8. 2024 do 2. 10. 2024. Z izdajo te odločbe je prenehala tudi nastanitev pritožnika v Centru za tujce, pri čemer je bil pritožnik dne 2. 8. 2024 tudi dejansko izpuščen iz Centra. Zato meni, da pritožnik nima več pravnega interesa za vodenje tega pritožbenega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot nedopustno zavrže.

4Glede na to je Vrhovno sodišče z dopisom z dne 25. 9. 2024 pritožnika po pooblaščenki posebej pozvalo k utemeljitvi njegovega pravnega interesa za odločitev o vloženi pritožbi. Pritožnik na ta poziv ni odgovoril.

5Pritožba ni dovoljena.

6Po tretjem odstavku 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 v upravnem sporu uporablja, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če pritožnik zanjo ni imel pravnega interesa. To pomeni, da mora vsakdo v upravnem sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo: tako mora verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.¹

7V obravnavani zadevi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje. Zaradi izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja je prenehal ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe zato ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede zatrjevanega posega v svobodo gibanja.

8Glede na navedeno pravni interes pritožnika za odločanje o pritožbi ni podan, saj se njegov pravni položaj tudi z morebitno ugoditvijo pritožbi ne bi mogel v ničemer izboljšati. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožnikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

¹ Prim. E. Kerševan v M. Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 416.