UPRS Sklep III U 26/2021-11

Tožba se zavrže.

1Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo, ki jo je izdalo na podlagi četrtega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 79.a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ugotovilo, da je omejitev gibanja tožnika še vedno utemeljena. Tožniku je bilo gibanje omejeno na podlagi odredbe Policijske postaje za izravnalne ukrepe Celje, št. 2253-97/2020/4 (3A651-01) z dne 30. 9. 2020, saj ga kot tujca ni bilo mogoče takoj odstraniti v države, obstajala pa je nevarnost, da bo pobegnil in se s tem skušal izogniti odstranitvi. Na podlagi te odredbe je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce v Postojni.

2Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu, s katero je smiselno predlagal, naj se izpodbijana odločba odpravi, predlagal pa tudi, naj se mu izreče milejši ukrep, saj bi lahko bival na naslovu ..., pripravljen pa se je redno javljati ob določenih terminih pri za to pristojni policijski postaji.

3Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri svoji odločitvi in sodišču predlagala, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4V nadaljevanju postopka je Center za tujce Postojna sodišče z dopisom z dne 9. 2. 2021 seznanil, da je dne 3. 2. 2021 izdal odločbo št. 2253-942/2020/27 (216-04), s katero je tožniku dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji do 3. 8. 2021, z obveznostjo tedenskega javljanja v Centru za tujce v Ljubljani. Ugotovljeno je namreč bilo, da tožnikova odstranitev iz države trenutno ni možna, saj mu ni mogoče zagotoviti prevoza po kopenski, zračni ali vodni poti. Takšna odločitev posledično pomeni, da tožnik ni več nastanjen v Centru za tujce v Postojni.

5Na podlagi tako pridobljenih podatkov je sodišče tožnika pozvalo, naj sporoči ali še vedno vztraja pri vloženi tožbi, glede na to, da mu je bila omogočena zapustitev centra in izdano dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji ter da mora, kolikor pri vloženi tožbi vztraja, utemeljiti pravni interes za nadaljevanje postopka, torej za uveljavljanje zahtevka, da se odločba tožene stranke, št. 225-47/2020/3 (141-06) z dne 31. 12. 2020, odpravi. Tožnik je po prejemu tega poziva z dopisom z dne 11. 2. 2021 sodišču sporočil, da pravni interes za njegovo tožbo ne obstaja več, saj so ga dne 3. 2. 2021 izpustili iz Centra za tujce Postojna.

6Sodišče je tožbo zavrglo.

7Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8Ker je bil tožnik med trajanjem postopka izpuščen iz Centra za tujce, za kar si je tudi prizadeval s tožbo, sodišče ugotavlja, da si z vloženo tožbo, s katero je zahteval, naj se izpodbijana odločba odpravi ter mu izreče milejši ukrep z nastanitvijo na zasebnem naslovu ter določi obveznost javljanja v za to določenih terminih pri za to pristojni policijski postaji, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. To pomeni, da tožnik nima več pravnega interesa za vloženi tožbeni zahtevek, kar je v dopisu z dne 11. 2. 2021 potrdil tudi sam, drugačnega (ugotovitvenega) zahtevka pa tožnik ni vložil, niti svojega zahtevka po nastopu novih okoliščin, to je po odpustu iz Centra za tujce v Postojni, ni spremenil v ugotovitvenega.

9Skladno z zaključkom, da tožnik nima več pravnega interesa za odločitev v zadevi, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.

10Sodišče tožniku še pojasnjuje, da bo, glede na to, da je brez dohodkov in brez premoženjskih sredstev, v nadaljevanju odločilo še o oprostitvi plačila sodne takse v tem postopku, kot je predlagal ob vložitvi tožbe.