UPRS sklep I U 1830/2015

Tožba se zavrže.

1Tožena stranka stranka je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka odločila, da se upravni zadevi prosilcev za mednarodno zaščito, ki trdita, da sta A.A. in B.B.-sedaj tožnikov združita v en postopek in pod 2. točko izreka njuni prošnji za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeni zavrnila. V svoji obrazložitvi podrobneje navaja razloge za sprejeto odločitev, vendar jih sodišče, glede na naravo svoje odločitve, podrobneje ne povzema v svoji obrazložitvi.

2Tožnika v tožbi uveljavljata tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Smiselno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, za kar navajata pravne in dejanske razloge, zaradi katerih menita, da je izpodbijana odločitev tožene stranke nepravilna oziroma nezakonita.

3Tožena stranka je sodišču poslala predmetni upravni spis in v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo tožnikov zavrne.

4Naknadno, dne 4. 1. 2016, je tožena stranka sodišču poslala obvestilo, da sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom v Ljubljani, zaradi česar sta bila izbrisana iz evidence in se do priprave tega odgovora v Azilni dom tudi nista vrnila. Ne ve, kje se tožnika nahajata.

5Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6Vsakdo, ki zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Pravni interes je torej bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora. Pravovarstveno potrebo mora stranka izkazovati ves čas postopka, kar pomeni, da mora ves čas izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi zanjo pomenila določeno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas tajanja upravnega spora.

7Tožena stranka je sodišču poslala dopis, da sta tožnika samovoljno zapustila Azilni dom, zaradi česar sta bila izbrisana iz evidence dne 27. 12. 2015 in da se do priprave odgovora na tožbo v Azilni dom nista vrnila. Ker sta torej tožnika samovoljno zapustila Azilni dom pred dokončanjem postopka v upravnem sporu, je sodišče ocenilo, da tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe.

8Tudi po stališču VS RS (npr. sklep I Up 470/2012 in I Up 214/2013) mora prosilec za mednarodno zaščito na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito počakati v azilnem domu, sicer se šteje, da je njegova prošnja umaknjena.

9Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnikov na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo, saj upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega v pravico tožnikov ali v njuno neposredno, na zakon oprto korist.