VSRS Sklep I Up 214/2013

Pritožba se zavrže.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-90/2012/6 (1312-09) z dne 14. 11. 2012, s katero je ta na podlagi 2. in 15. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka v postopku ugotovila vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev o statusu begunca oziroma o subsidiarni zaščiti, se do njih opredelila in svojo odločitev tudi pravilno obrazložila. Sodišče zato sledi obrazložitvi tožene stranke in se nanjo na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 tudi sklicuje. Zavrne tožnikov predlog za opravo glavne obravnave in tožbeni ugovor, ki se nanaša na razloge za prikrivanje vložene prošnje v Grčiji.

3Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča Up 1187/06-15 z dne 19. 9. 2006, iz katere izhaja, da je zakonski pogoj za odločanje v pospešenem postopku izpolnjen samo takrat, ko prosilec za mednarodno zaščito zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. V obravnavani zadevi pa tožnik zatrjuje, da so v izvorni državi upori in da mu bodo stregli po življenju. Po uradni dolžnosti bi bilo treba tudi preveriti, ali tožnikova odstranitev iz države ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter da tožnik v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju in kaznovanju. Tožena stranka je sicer opravila določene poizvedbe o izvorni državi, vendar jih ni obrazložila in tudi ni navedla, zakaj niso podani pogoji za subsidiarno zaščito. Zato se izpodbijane odločbe tudi ne da preizkusiti. Informacije o izvorni državi tožniku tudi nikoli niso bile poslane, da bi se do njih lahko opredelil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni dovoljena.

6Po določbi 80. člena ZMZ ministrstvo organizira za nastanitev prosilcev za mednarodno zaščito azilni dom. V njem pa mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo (3. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ), se v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZMZ njegova prošnja šteje za umaknjeno.

7Kot izhaja iz dopisa tožene stranke, št. 2142-90/2012/14 (1312-09) z dne 10. 6. 2013, je tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil 5. 6. 2013 izbrisan iz evidence. Tudi 10. 6. 2013 se v azilni dom ni vrnil. Tožena stranka še navaja, da ne ve, kje se tožnik v tem trenutku nahaja, in meni, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora.

8Glede na to, da je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se v njem ne nahaja več, ter ob upoštevanju z zakonom predpisane sankcije v primeru samovoljne zapustitve azilnega doma, po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazan tožnikov pravni interes za pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo, saj si svojega položaja ne more izboljšati. Tudi če bi bilo njegovi pritožbi ugodeno in bi bila odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za mednarodno zaščito odpravljena, ne bi bil njegov pravni položaj spremenjen, saj bi bilo treba postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito tudi v takem primeru ustaviti v skladu s 50. členom ZMZ.

9Po določbi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pa pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba po odločanju v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sklepu I Up 476/2012 z dne 10. 10. 2012.

10Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 352. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.