VSC Sodba PRp 158/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po 4. točki četrtega odstavka 105. člena ZPrCP ter mu v zvezi z njim izreklo globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, ter odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 250,00 EUR, pri čemer je globo dolžan plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe.

2Zoper sodbo se pritožuje obdolženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka, kršitve materialnih določb ZP-1 in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga ugoditev pritožbi in ustavitev postopka, kot tudi, da naj sodišče pri presoji upošteva, da ni povzročil nobene škode ali nesreče.

3Pritožba ni utemeljena.

4Obdolžencu je bilo z obdolžilnim predlogom z dne 27.5.2025 očitano, da je dne 23.5.2025 ob 22.50 uri vozil osebni avtomobil znamke BMW, tip 740, registrske številke CE ..., po naselju Žalec, iz smeri Griž, v neposredni bližini naslova ..., pri tem pa je vozil pod vplivom alkohola nad zakonsko dovoljeno mejo, saj je imel v organizmu najmanj 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obdolženca ter pregledalo obdolžilni predlog in ostale listine spisa, naštete v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (med drugim zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti in seznam pravnomočnih odločitev prekrškovnih organov), ocenilo izvedene dokaze ter zanesljivo ugotovilo in prepričljivo obrazložilo, da je obdolžencu storitev očitanega mu prekrška vožnje pod vplivom alkohola v celoti dokazana.

6Storilec v pritožbi poudarja, da obdolžencu v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku oziroma da ni bila upoštevana enakost pravnih orožij in da mu ni bila omogočena pravica do poštenega sojenja. Vendar so tovrstni očitki v tem postopku brezpredmetni, saj gre za redni postopek o prekršku in mu je (bila) pravica do izjave zagotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, kjer je bil tudi zaslišan. Kot pravilno izhaja iz 4. točke izpodbijane sodbe, je na zaslišanje prišel s pooblaščencem, ki ni bil ne odvetnik in ne odvetniški kandidat, zato ni smel zastopati obdolženca, slednji pa se je po tem pojasnilu zagovarjal sam, zato kršitve pravice do obrambe ali do poštenega sojenja ni. Kolikor pa s tem očitkom obdolženi zatrjuje, da mu v postopku preizkusa alkoholiziranosti ni bila dana možnost, da oporeka rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola in izrazi svojo zahtevo, da mu policist odredi preizkus z etilometrom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na razloge izpodbijane sodbe obdolženi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z dne 23.5.2025, iz katerega izhaja, da se z rezultatom preizkusa strinja, podpisal brez pripomb. Ker glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZPrCP policist odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled obdolženca, ki opravi preizkus po navodilih proizvajalca, le, če udeleženec rezultatu preizkusa z indikatorjem alkohola oporeka, se tudi taki pritožbeni očitki izkažejo kot neutemeljeni. Ker je bil tekom postopka pred sodiščem zaslišan, dejanje pa je celo priznal, je povsem odveč pritožnikovo poudarjanje, da je obdolženec v prekrškovnem postopku upravičen do ustne obravnave in do poštenega sojenja oziroma da lahko predloži katere koli dokaze sebi v prid ter je z obremenilnimi dokazi tudi seznanjen. Ravno vse navedeno mu je namreč bilo v celoti omogočeno.

7Za predmetni postopek nerelevantne so pritožbene navedbe, da je rok 8 dni prekratek rok za pritožbo oziroma da to ni primeren čas za obrambo, kot tudi, da zgolj opažanja uradnih oseb niso dovolj, da bi bil obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek (katerega tudi sam priznava).

8Iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil preizkus alkoholiziranosti obdolženca opravljen z indikatorjem alkohola - elektronskim alkotestom znamke Drager, tip 6820, ki je po pravilno opravljenem preizkusu pokazal rezultat 0,73 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka oziroma ob upoštevanju tolerance najmanj 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, obdolženi pa se je z rezultatom strinjal.

Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago za ugotovitev prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP. Tako stališče jasno izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (glej npr. sodbo Višjega sodišča v Celju PRp 34/2015), zaradi česar so kljub načeloma pravilni ugotovitvi, da ni bila izvedena meritev koncentracije alkohola z merilno napravo, neutemeljene pritožbene navedbe, da indikator alkohola ni primeren za ugotavljanje alkoholiziranosti udeležencev cestnega prometa. Kolikor se ni strinjal z rezultatom indikatorja alkohola, bi lahko storilec ugovarjal temu rezultatu že na kraju samem. Prav tako pa je, zaslišan pred sodiščem, sam povedal, da so mu policisti, po tem, ko jim je povedal, da je pil alkohol, rekli, da bodo počakali 20 min, pa je sam rekel, da ni potrebe. Po tem, ko so mu pokazali rezultat, pa je zapisnik tudi podpisal. Pritožbeni očitek, da je prvo sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, tako ni utemeljen. Pritožbene navedbe o tem, da obdolžencu ni bil predložen dokument o kalibraciji alkotesta, so pritožbene novote, ki ne morejo vplivati na zakonitost prvostopenjskega sklepa.

9Pritožnik na več mestih pritožbe izpostavlja, da ni povzročil nobene nesreče in nobene škode, vendar so tovrstne navedbe neutemeljene oziroma nerelevantne. Ker je glede prekrška po četrtem odstavku 105. člena ZPrCP izrek stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu predpisan obligatorno, je oceno nevarnosti kršitve, s tem, ko je predpisal obvezen izrek stranske sankcije, opravil že zakonodajalec sam.¹ Zato se za izrek sankcije po tem členu ne zahteva še dejanska povzročitev prometne nesreče oziroma škode, kar povsem zmotno trdi pritožnik.

10Ob pravilnih ugotovitvah, da so obdolžencu na zakonit način dokazani vsi objektivni zakonski znaki prekrška vožnje pod vplivom alkohola, je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno očitalo ravnanje z direktnim naklepom, saj tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v to, da se je obdolženec zagotovo zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola (več kot 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka) prepovedana, pa je dejanje kljub temu hotel storiti.

11Obdolženi izraža nestrinjanje z izrekom sankcije in navaja, da mu plačilo globe v višini 1.200,00 EUR ogroža preživetje, vendar navedeno, tudi če bi bilo izkazano, na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. Sodišče je obdolžencu v točki 14. točki obrazložitve tudi pojasnilo, da lahko predlaga oprostitev plačila stroškov ali odlog njihovega plačila, kolikor bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, prav tako pa lahko skladno z drugim odstavkom 18. člena ZP-1 predlaga obročno plačilo globe. Iz podatkov spisa ne nazadnje celo izhaja, da sta tako sodna taksa kot globa že poravnani, zato so tovrstne pritožbene navedbe povsem nerelevantne.

12V pritožbi izpostavljena sodna praksa (med drugim Flisar proti Sloveniji, Cimperšek proti Sloveniji, Mirovni inštitut proti Sloveniji, Milenovič proti Sloveniji, Perak proti Sloveniji, Gasprari proti Sloveniji, Kariž proti Sloveniji, VSRS Ips 106/2012, VSRS IV Ips 63/2014, VSM PRp 73/2020 z dne 03.08.2020, Pp-1853/03 z dne 13.2.2004, Up-240/15-20 in Up-571/158-23), ki je objavljena in v katero je pritožbeno sodišče lahko vpogledalo, iz zgoraj navedenih razlogov z obravnavano zadevo ni primerljiva oziroma relevantna, zato se sodišče druge stopnje do nje ni posebej opredeljevalo. Pritožnik jo tudi zgolj pavšalno povzema in ne pojasni, zakaj naj bi bila sploh relevantna v konkretnem primeru. Prav tako pritožnik ne more biti uspešen zgolj s citiranjem zakonskih določb Ustave RS, EKČP in ZP-1 (tako na str. 4-6 pritožbe, kjer zgolj prepisuje člene). Še zlasti neutemeljeno je sklicevanje na Zakon o sodiščih, pri čemer pritožnik povsem nevezano na predmetni postopek navaja, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Prav tako ni podanih pavšalno zatrjevanih kršitev pravic iz Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ali 22. člena US RS (enako varstvo pravic).

13Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

14Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 in tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v višini 255,00 EUR, k plačilu katere ga bo pozvalo sodišče prve stopnje. Kolikor obstajajo okoliščine, zaradi katerih obdolženec brez nevarnosti za svoje preživljanje sodne takse ne bi mogel plačati, lahko do izteka roka za njeno plačilo pred sodiščem prve stopnje predlaga taksno oprostitev.

¹ Glej: Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2018, P. Čas, N. Orel, stran 644.