59. člen ZUTD

Neuspešen mora ostati pritožbeni očitek, da bi morala biti tožniku kot upoštevna obdobja priznana še obdobja vseh kmečkih zavarovanj, čeprav prispevki iz tega naslova niso bili plačani oziroma niso mogli biti plačani. Tožnik v obdobjih, ko je bil zavarovan kot član kmečkega gospodarstva ter kot kmet ni bil vključen v zavarovanje za primer brezposelnosti, zaradi česar za ta obdobja niso plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti.

Ker tožnik v zvezi z izgubo zaposlitve zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, ne izpolnjuje pogojev za priznanje denarnega nadomestila po ZUTD, je upravičen do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Dejstvo, da je bil tožnik v času uporabe ZIUZEOP za nazaj upravičen do neizkoriščenega dela denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in še to zgolj za 3 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more biti odločilno za priznanje oziroma odklonitev pravice do začasnega nadomestila po ZIUZEOP. Odločilno je, da tožnik po prenehanju zaposlitve za določen čas ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti po ZUTD, ker je bil zaposlen le 6 mesecev, pred tem dopolnjena zavarovalna doba v trajanju 15 let 7 mesecev in 28 dni pa se je tožniku že upoštevala pri priznanju denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z odločbo z dne 6. 2. 2019 in se mu skladno s prvim odstavkom 69. člena ZUTD ne more ponovno upoštevati.

Glede na dejstvo, da je tožeča stranka uveljavljala samo zavarovalno dobo doseženo v Republiki Sloveniji, bi tožena stranka morala uporabiti zgolj določila ZUTD, saj za obvezna zavarovanja zaposlenih tujih državljanov v Republiki Sloveniji veljajo le pravni predpisi v Republiki Sloveniji.

Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji v trajanju 7 mesecev in 29 dni v zadnjih 12 mesecih, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD, in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 24. člena BBHSZ ni potrebno.

Ker je bila tožnica ob nastanku brezposelnosti mlajša od 30 let, je že na podlagi zavarovalne dobe dopolnjene v Sloveniji v trajanju 6 mesecev, izpolnila pogoje določene v drugem odstavku 59. člena ZUTD in seštevanje zavarovalnih dob na podlagi 25. člena MBKSZ ni potrebno.

Ssodišče je pravilno odločilo, da ker obrazec U1 za relevantno obdobje ni potrdil dobe, za katero so bili plačani prispevki za zavarovanje za brezposelnost, je ZRSZ ne more upoštevati pri priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Slednje je potrdila tudi izpoved predstavnice Zavoda za socialno varstvo Italije, ki je izrecno pojasnila, da za tožečo stranko v relevantnem obdobju prispevki za brezposelnost niso bili plačani. Na podlagi kolektivne odpovedi je tožeča stranka v spornem obdobju v Republiki Italiji že prejemala nadomestilo za presežne delavce, ne pa plače, kot je to zatrjevala. Pri tem ne gre za neplačilo prispevkov iz razloga, na katerega implicira tožeča stranka v pritožbi, ko opozarja na četrti odstavek 59. člena ZUTD. V predmetni zadevi gre za neplačilo prispevkov s strani delodajalca, kar pogojuje drugačna pravna ureditev oziroma narava obdobja, ki jo v Republiki Italiji ne priznajo kot zavarovalno dobo, ker se ne plačujejo prispevki za brezposelnost. Nenazadnje zatrjevana sprememba 4. odstavka 59. člena ZUTD velja šele od 11. 7. 2020.

Že sodišče prve stopnje pri materialno pravni presoji zadeve pravilno izhaja 3. odstavka 3. člena ZUTD, ki določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z denarnimi nadomestili po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila je mogoče priznati v primeru brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena pod pogoji iz 3. odstavka 3. člena ter ob izpolnitvi predpisanega minimalnega obdobja zavarovanja iz 59. člena ZUTD. Kljub izpolnjevanju navedenih pogojev pa zavarovana oseba pravice do nadomestila za brezposelnost ne more pridobiti, če je podan odklonitveni razlog iz 63. člena ZUTD. Razlogi so določeni taksativno in med njih ni uvrščena prodaja enoosebne gospodarske družbe. Določbe 63. člena ZUTD zato ni mogoče pravilno razlagati niti uporabljati na način, kot se zavzema tožena stranka. Da bi torej že sama prodaja enoosebne gospodarske družbe v 100 % lasti hkrati pomenila prenehanje pogodbe o zaposlitvi za opravljanje nalog direktorice po lastni volji oz. krivdi.

Zakon o urejanju trga dela (ZUTD) posebnega varstva starejših delavcev glede pogoja predhodnega zavarovanja ne določa. Ker je spregled upoštevanja že izkoriščene dobe določen le za trajanje pravice do denarnega nadomestila in to le za starejše delavce, se v vseh ostalih primerih že izkoriščena doba ne upošteva ponovno.

Glede na drugi odstavek 59. člena ZUTD pravico iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in glede na četrti odstavek citirane določbe 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

Pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (prvi odstavek 63. člena ZUTD), in če je podan kakšen izključitveni razlog, določen v drugem odstavku 63. člena zakona. Med drugim gre za takšen izključitveni razlog, če zavarovancu delovno razmerje preneha na podlagi pisnega sporazuma.

Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev.

Povsem zmotno in zato nesprejemljivo je pritožnikovo vztrajanje, da bi ga bilo potrebno kljub temu, da je bil v zavarovanje vključen kot nosilec s. p. dejavnosti, obravnavati po 3. odstavku 59. člena ZUTD. Z nobeno razlagalno metodo 3. odstavka 59. člena ZUTD ni mogoče interpretirati niti uporabiti drugače, kot je v njej izrecno zapisano. Da je torej mogoče pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti kljub neplačanim prispevkom priznati le delavcem v odvisnem delovnem razmerju, ne pa tudi osebam, ki so bile zavarovane kot samostojni podjetniki in s tem zavezanci, da sami zase obračunajo in plačajo prispevke za vsa obvezna socialna zavarovanja, vključno z zavarovanjem za primer brezposelnosti.

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilne uporabe 59. in 69. člena ZUTD.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka splošni pogoj iz 59. člena ZUTD napačno uporabila. Ta ne določa, da bi moral zavarovanec izpolnjevati pogoja gostote po ponovni zaposlitvi v trajanju vsaj 9 mesecev. Tako je določal prejšnji 71. člen. Določa zgolj splošni pogoj za priznavanje pravice iz naslova brezposelnosti, to je pogoj 9 mesecev zavarovanja v zadnjih 24 mesecih, kar pa tožnik izpolnjuje.

Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.

Obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP je pri zamudni sodbi izključen.

Kljub temu, da je tožnik določenega dne poravnal neplačane prispevke tako, da je izpolnil pogoje iz prvega in drugega odstavka 59. člena ZUTD, pa je sodišče ob ugotovitvi, da je tožnik prenehal opravljati samostojno dejavnost, preuranjeno zaključilo, da tožnik od 20. 1. 2015 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Glede na četrti odstavek 63. člena ZUTD, mora tožnik, ki je bil zavarovan kot s. p., izkazati tudi objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj. Z vprašanjem, ali so obstajali objektivni razlogi za odjavo iz socialnih zavarovanj, se toženec, ki je priznanje pravice do nadomestila za primer brezposelnosti zavrnil že iz razloga, ker tožnik ni imel plačanih vseh prispevkov, sploh ni ukvarjal, čeprav je tožnik že v vlogi za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti navedel, da pred nastankom brezposelnosti ni pridobival in ne pridobiva nobenih dohodkov iz dela. Zato podlage za ugotavljanje tega relevantnega dejstva določenega v četrtem odstavku 63. člena ZUTD, sodišče že iz tega razloga ni imelo, razen tega pa zato tudi ni imelo oziroma ni moglo imeti ustrezne trditvene podlage. V predsodnem postopku j

V določbah ZUTD ni podlage, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih tožnica morala prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pa jih delodajalec v obdobju enega leta pred začetkom stečajnega postopka ni izplačal oziroma, da bi se upoštevale plače iz obdobja, ko je tožnica še prejemala nezmanjšano plačo, ne glede na to, da so od nezmanjšane plače bili tudi plačani prispevki za primer brezposelnosti. Ker je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in že pred tem tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, kakšne plače je tožnica prejela v 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti, je bilo denarno nadomestilo za brezposelnost pravilno in zakonito odmerjeno od osnove povprečne mesečne plače, kot jo je dejansko prejela pri bivšem delodajalcu pred izgubo zaposlitve.

Na podlagi 59. člena ZUTD lahko pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj devet mesecev v zadnjih 24-ih mesecih, in sicer izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezni primer ne določa drugače. Tožnica je do dneva izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe izpolnjevala pogoje iz 59. člena ZUTD, saj je imela na ta dan plačane prispevke za celotno obdobje, ko je bila registrirana kot samostojna podjetnica, torej od 1. 4. 2014 do 5. 2. 2015 in ne le do konca leta 2014. ZUTD ne določa, da mora biti prispevek plačan do dneva nastanka brezposelnosti in je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je potrebno uporabiti splošna določila, kdaj je potrebno predložiti dokazila, pri tem pa je tožena stranka imela pri odločanju prvostopenjskega organa 11. 5. 2015 že potrdilo FURS-a, da je tožnica poravnala vse prispevke za zahtevano dobo.