58. člen ZUTD

Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali je bil tožnik glede na njegovo zdravstveno stanje zmožen opravljati tečaj in izpit iz slovenskega jezika in s tem v zvezi ali obstajajo razlogi za opustitev obveznosti iz naslova aktivnega iskanja zaposlitve po drugem odstavku 8.a člena ZUTD. Po stališču sodišča prve stopnje omenjeno naj ne bi bilo relevantno za odločitev v tej zadevi. Sodba torej glede navedenega vprašanja ne vsebuje razlogov. Zaradi navedenega je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na katero pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti. Sodbe namreč v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 354. člena ZPP in 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo z izvedbo dokazov razčistilo, ali so v relevantnem obdobju obstajali opravičljivi razlogi za to, da tožnik ni predložil dokazila o znanju slovenskega jezika. Po izvedenem dokaznem postopku in dokazni oceni vseh dokazov, bo sodišče prve stopnje ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ter odločilo

V tej zadevi ne gre za retroaktivni poseg zakona v že pridobljene pravice oziroma upravičena pravna pričakovanja tožnika. Ne gre namreč za poseg v pravico, saj vodenje v evidenci brezposelnih oseb ne pomeni pravice. Brezposelne osebe, vodene v evidenci brezposelnih oseb, so zaradi učinkovitejše integracije brezposelnih oseb - tujcev dolžne opraviti tečaj in izpit iz znanja slovenskega jezika na ravni A1. Ne gre za pogoj, ki bi moral biti izpolnjen že ob vpisu osebe, ampak za ohranitev vpisa te osebe v navedeno evidenco.

Že sodišče prve stopnje pri materialno pravni presoji zadeve pravilno izhaja 3. odstavka 3. člena ZUTD, ki določa, da je cilj zakona tudi zagotavljanje varnosti zavarovancev v primerih nastanka brezposelnosti brez njihove krivde ali proti njihovi volji z denarnimi nadomestili po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Pravico do denarnega nadomestila je mogoče priznati v primeru brezposelnosti iz 1. alineje 58. člena pod pogoji iz 3. odstavka 3. člena ter ob izpolnitvi predpisanega minimalnega obdobja zavarovanja iz 59. člena ZUTD. Kljub izpolnjevanju navedenih pogojev pa zavarovana oseba pravice do nadomestila za brezposelnost ne more pridobiti, če je podan odklonitveni razlog iz 63. člena ZUTD. Razlogi so določeni taksativno in med njih ni uvrščena prodaja enoosebne gospodarske družbe. Določbe 63. člena ZUTD zato ni mogoče pravilno razlagati niti uporabljati na način, kot se zavzema tožena stranka. Da bi torej že sama prodaja enoosebne gospodarske družbe v 100 % lasti hkrati pomenila prenehanje pogodbe o zaposlitvi za opravljanje nalog direktorice po lastni volji oz. krivdi.

Glede na drugi odstavek 59. člena ZUTD pravico iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Glede na izrecno določbo prvega odstavka 63. člena ZUTD pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji in glede na četrti odstavek citirane določbe 63. člena ZUTD zavarovanci, ki niso bili zavarovani na podlagi delovnega razmerja, ne morejo uveljaviti pravice do denarnega nadomestila, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Med objektivne razloge za odjavo iz zavarovanja se štejejo zlasti dalj časa trajajoča bolezen zavarovanca, insolventnost, stečaj, elementarna nesreča, večja materialna škoda na premoženju zavarovanca, izguba poslovnega prostora ali izguba poslovnega partnerja, na katerega je bilo v pretežni meri vezano poslovanje in drugi primerljivi objektivni razlogi.

Pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji (prvi odstavek 63. člena ZUTD), in če je podan kakšen izključitveni razlog, določen v drugem odstavku 63. člena zakona. Med drugim gre za takšen izključitveni razlog, če zavarovancu delovno razmerje preneha na podlagi pisnega sporazuma.

Glede na jasno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzeto v sklepu opr. št. Psp 216/2016 z dne 22. 9. 2016, v socialnem sporu ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca, torej niti zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. V tem sporu je bistvena ugotovitev, zakaj tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in ali po lastni volji in krivdi ter neupravičeno in zakaj o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca oziroma ali je bil to dolžan v konkretnem primeru storiti. Ob teh dejstvih sodba nima razlogov, so pa odločilna za samo odločitev.

ZUTD-A v 38. členu izrecno določa, da je ne glede na 68. člen (pravica do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) zavarovanec iz 2. odstavka 69. člena ZUTD-A (načelo izkoriščenosti zavarovalne dobe), ki po prenehanju pravice do denarnega nadomestila ne izpolnjuje pogojev za starostno upokojitev po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, upravičen do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, če mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ dve leti ter je brezposelna oseba. Te določbe ni mogoče razlagati tako, da bi bilo potrebno pogoj starosti ali zavarovalne dobe izpolnjevati že ob priznanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.To iz relevantnih določb o pravici do podaljšanega plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne izhaja. Potrebno je upoštevati, da 38. člen novele ZUTD-A samostojno določa pogoje za pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Bistveno je, da je zavarovanec brezposelna oseba in da mu ob prenehanju pravice do nadomestila za brezposelnost do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka največ dve leti. Takšno dejansko stanje je

Od tožnika ni bilo moč pričakovati, da bo v svoji osebni družbi vztrajal kot poslovodna oseba, čeprav registrirane dejavnosti zaradi konkurenčne klavzule, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi, še eno leto po prenehanju te pogodbe ne bi smel opravljati in bi v posledici tega podjetje že zaradi fiksnih stroškov za socialne ter druge družbene dajatve zašlo v izgubo. V posledici takšnih okoliščin izbris tožnika kot poslovodje podjetja iz registra dejavnosti pomeni razumno ravnanje, ki mu ni mogoče očitati, da je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Ker so podani objektivni razlog za odjavo iz socialnih zavarovanj, ima pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

V primeru, ko sodno varstvo pred delovnim sodiščem v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja ni bilo uveljavljano, razloge za prenehanje delovnega razmerja presoja socialno sodišče kot predhodno vprašanje. Tožnik je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpodbijal v delovnem sporu, vendar je bila tožba zavržena, zato do pravnomočne odločitve v zvezi z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prišlo. V socialnem sporu v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni mogoče izpodbijati zakonitosti izredne odpovedi v smislu reintegracijskega in reparacijskega zahtevka do delodajalca. Ob presoji, ali so podani razlogi za priznanje pravice do denarnega nadomestila, oziroma, ali je podan odklonitveni razlog za priznanje te pravice, pa je mogoče, ob ustrezni trditveni podlagi, tudi ugotavljanje razlogov za prenehanje delovnega razmerja oziroma tega, ali je prenehalo po volji ali krivdi zavarovanca.

Tožniku je bila priznana pravica do nadomestila med brezposelnostjo. S 1. 10. 2012 je pričel z delom po delovršni pogodbi. Iz tega naslova pa ni prejel dohodka, ki bi presegal 200,00 EUR mesečno. Tožnik nosilca zavarovanja o opravljanju dela ni osebno obvestil, temveč ga je po elektronski pošti. Med razloge, zaradi katerih preneha pravica do denarnega nadomestila, je v 9. alineji 1. odstavka 65. člena ZUTD uvrščena tudi opustitev obveznosti sprotnega obveščanja zavoda o podlagi za izplačilo dodatnega dohodka, opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo. Obveznost sprotnega obveščanja v navedenem zakonskem določilu ni konkretizirana. Ni opredeljeno, da je uživalec denarnega nadomestila dolžan to storiti v točno določenem roku. Gre torej za neopredeljen pravni pojem, ki ga je potrebno napolnjevati z ustrezno razlago glede na okoliščine vsakokratnega življenjskega primera. Po vsebini gre torej za pravni standard, ki sam po sebi ne more predstavljati izključitvenega razloga, niti ni prekluzivne narave. Torej takšne, ki bi avtomatično pogojeval izgubo pravice. V 1. odstavku 67. člena ZUTD je določeno, da se denarno nadomestilo za primer brezposel

Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nadomestila za primer brezposelnosti, ker pred pristojnim delovnim sodiščem ni uveljavljal nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (4. alinea 2. odstavka ZUTD) oziroma za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, ker mu ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto (8. alinea 2. odstavka ZUTG). Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Za izključitveni razlog iz 4. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD bi šlo samo v primeru, če bi tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi zaradi delodajalčeve redne odpovedi, ker delavec ni sprejel predloga za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas. Tožniku pa je bilo v konkretnem primeru ponujeno neustrezno delovno mesto oziroma neustrezna zaposlitev, ki je tožnik ni sprejel, zato ne gre za izključitveni razlog po 4. alineji 2. odstavka 63. člena ZUTD. Poleg tega pri tožniku ni šlo za prenehanje delovnega razmerja po določbah ZDR, ki določajo posebno varstvo pred odpovedjo, tako da že iz tega razloga ne gre za dejanski stan iz 8. alineje 2. odstavka 63. člena ZUTD in za izključitveni razlog za prid

Ko gre za odločanje o pravicah iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti, ima stranka pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ter nato tudi možnost sodnega varstva v socialnem sporu.

V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogoče šteti, da je oseba postala brezposelna po svoji volji ali krivdi. V tem primeru tudi ne more biti podan nobeden od odpovednih razlogov, ki so kot izključitveni taksativno določeni v 2. odst. 63. čl. ZUTD.

Po določbi drugega odstavka 180. člena ZUTD zadrži zavarovanec tudi po uveljavitvi ZUTD le tiste pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ki jih je do tedaj pridobil na podlagi ZZZPB. Tožnica pravice do plačevanja prispevkov po 26. členu ZZZPB še ni pridobila in jih tudi še ni mogla pridobiti.

Kljub temu, da je tožnik kot direktor in edini družbenik družbe G. d.o.o. sprejel sklep, da mu zaradi zdravstvenih težav in nezmožnosti opravljanja dela delovno razmerje preneha, je ostal prijavljen v obvezno zavarovanje še v času do izdaje dokončne odločbe toženca, s katero mu ni bila priznana pravica do nadomestila za čas brezposelnosti. Takšna odločba je zakonita, saj tožnik ni imel statusa brezposelne osebe.