9. člen ZUTD

Sodišče pravilno zaključuje, da oseba, ki nima statusa iz ZSVarPre, ne more biti upravičena do varstvenega dodatka. To velja tudi za začasno nezaposljive osebe, med katere je uvrščen pritožnik. Pravilno je stališče sodišča, da začasna nezaposljivost predstavlja status, ki je pri delovno aktivnih osebah primerljiv z začasno nezmožnostjo za delo. Pravilno je pritožnikovo stališče, da začasne nezaposljivosti, ki lahko po definiciji traja le krajši čas, ni mogoče brez posebne obravnave podaljševati v nedogled. Pomeni, da bi moral Zavod RS za zaposlovanje postopati po 117. členu ZUTD in pridobiti mnenje invalidske komisije o tožnikovi preostali delovni zmožnosti.

Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v tretjem odstavku 79. člena tega zakona.

Tožnica je bila v spornem obdobju prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, zato je presoja njene zmožnosti za delo širša kot v primeru, ko gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo na konkretnem delovnem mestu. Ker kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam ni bila začasno nezmožna za delo, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni neutemeljen.

Tožnica ne izpolnjuje pogoja za vpis v evidenco brezposelnih oseb, ker je tujka brez delovnega dovoljenja. Zgolj dovoljenje za začasno bivanje, ob neizpolnjenih drugih pogojih, tožnici ne daje pravice do zaposlitve oziroma do prostega dostopa na slovenski trg dela.

Po določbi četrtega odstavka 9. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) velja za začasno nezaposljivo brezposelna oseba, ki zaradi težav z odvisnostjo, težav v duševnem zdravju, večjih socialnih težav in drugih podobnih težav ni zmožna za delo. Glede na takšen status storilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da storilca tudi ni možno vključiti v program nadomestitve globe z nalogami v splošno korist ali korist samoupravne lokalne skupnosti dokler ni ugotovljeno, da je storilec ponovno zmožen za delo.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena ZUTD, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.

Tožnikovo nestrinjanje s postopki druge toženke v zvezi z njegovim bolniškem staležem oziroma vzrokom za nezmožnost za delo ne more vplivati na odločitev o prepozni tožbi zoper drugo toženko. Ne glede na to, ali je tožnik tudi v obdobju od 16. 10. 2009 obiskoval zdravnika in se zdravil, za ta čas ni predložil listin o začasni nezmožnosti, zadnjič priznana začasna nezmožnost pa se nanaša na obdobje do 16. 10. 2009.

Bolečina kot subjektivni občutek ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca. Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. Zato bi bilo potrebno tožbo tožnice v delu, ko je ta zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 6. 2013, zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP).

Tožnik v času prejemanja denarnega nadomestila ni bil nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov, zato ni upravičen do mirovanja pravice do denarnega nadomestila in uveljavitve pravice do izplačevanja pravice do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke.

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF, črtan 4. odst. 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. S 3. odst. 34. člena ZZVZZ je zavarovancu zagotovljeno nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja vse dokler spet ni zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vendar je ta pravica dejansko zagotovljena le tistim zavarovancem, ki so bili v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu ob prenehanju delovnega razmerja in nato kontinuirano vse dotlej, dokler spet niso zmožni za delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavni zadevi ni izpolnjeno.