UPRS sklep I U 736/2015

I. Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Tožnica je na to sodišče vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti o zavrnitvi njenega predloga za odpis dolga zaradi neupravičeno prejete socialne pomoči v skupni višini 230,61 EUR in zakonskih zamudnih obresti. Ministrstvo je tožnico v pouku o pravnem sredstvu poučilo, da je zoper to odločbo dopusten upravni spor. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica za odpis dolga zaprosila, ker je zaradi zdravstvenih težav zaposlena le 2 uri tedensko, plačilo dolga pa bi dodatno ogrozilo njeno socialno in zdravstveno stanje. Brez izredne denarne socialne pomoči ne bi zmogla pokriti niti nujnih stroškov bivanja in zdravljenja. Iz uvoda in obrazložitve odločbe je razvidno še, da je bila izdana na podlagi sedmega odstavka Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS).

Tožnica v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni bilo upoštevano, da ni zemljiškoknjižna lastnica garaže, katere vrednost naj bi bila le 50 EUR. Pomembno naj bi bilo tudi, da je garažo prodala že leta 2013. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi oziroma jo spremeni tako, da ji denarne socialne pomoči v znesku 230,61 EUR in zamudnih obresti ni treba vrniti, „dolg pa se zaradi zdravstvenega in materialnega stanja v celoti odpiše“. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka in prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim pojasnjuje, da je pravni pouk v izpodbijani odločbi napačen in da je za spore zoper odločbe ministrstva po drugem odstavku 38. člena ZUPJS pristojno socialno sodišče.

Tožnica v vlogi z dne 22. 6. 2015 ugovarja stališču toženke glede nepristojnosti Upravnega sodišča, saj naj ne bi bilo skladno z izpodbijano odločbo in njenim pravnim poukom. Sklicuje se na tretjo točko (pravilno odstavek – op. sodišča) 77. člena Zakona o javnih financah (v nadaljevanju ZJF) in sodišču predlaga, naj na tej podlagi izda sklep o odpisu dolga.

Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Kot je razvidno iz tožbe in njenih prilog, tožnica vlaga tožbo, s katero izpodbija odločbo uvodoma navedenega ministrstva, ki temelji na določbah ZUPJS in ne ZJF. Tožnica namreč vloge za odpis dolga ni utemeljevala z razlogi, ki so podlaga za odločanje ministra o odpisu dolga na podlagi tretjega odstavka 77. člena ZJF.

V tretjem odstavku 38. člena ZUPJS je določeno, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče.

Gre za specialne določbe posebnega zakona, ki ureja vprašanje, katero sodišče je pristojno za odločanje o pravicah iz javnih sredstev, kot so opredeljene v določbi 1. člena ZUPJS, torej tudi o odpisu dolga iz naslova neupravičeno priznane pravice iz javnih sredstev, ki ga ta zakon ureja v sedmem odstavku 44. člena. Navedena določba sicer napotuje na uporabo kriterijev za odpis davčnega dolga, ki pa se nanašajo na višino mesečnega dohodka na družinskega člana ter na premoženje in prihranke zavezanca in njegovih družinskih članov po zakonu, ki ureja socialno varstvo.

Ker je torej sodno varstvo v primeru kot je obravnavani zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, se je sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.