37.a člen ZUPJS

Fikcija vročitve je zakonsko vzpostavljena le v primeru, če so podane predpostavke zanjo - v primeru vročanja po 37.a členu ZUPJS je to znan naslov in vročanje z dostavo v hišni predalčnik na tem naslovu, v primeru 87. člena ZUP pa je to znan naslov in posebej predviden postopek z izrecno določenimi opravili vročevalca. Ob ugotovitvi sodišč, da tožeča stranka oz. njena starša na naslovu vročanja nista imela poštnega predalčnika, fikcije vročitve po 37. a členu ZUPJS ni bilo mogoče vzpostaviti. Enako velja za vročanje po 87.oziroma 96. členu ZUP, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bila vročitev opravljena ob upoštevanju vseh potrebnih postopkov in opravil po teh zakonskih določbah.

V primeru, če tožnica na naslovu, ki ga je sama navedla v vlogah, dejansko ni prebivala, bi morala CSD sporočiti morebitne spremembe stalnega prebivališča ali naslova za vročanje. Ker tega ni storila, se ne more uspešno sklicevati na to, da ji odločbi nista bili vročeni.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da sta bili izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke 29. 4. 2014 odposlani na naslov tožničine pooblaščenke in da je po preteku 21 dni od dneva odpreme nastopila fikcija vročitve.

Glede na to, da je tožnica na vlogi za uveljavljanje pravic iz starševskega varstva navedla naslov stalnega prebivališča in kot je izpovedala sama, ima na naslovu stalnega prebivališča urejen hišni predalčnik in tudi ni mogoče, da bi pošto prevzel kdo drug, je Center za socialno delo pravilno odločbo in sklep z dne 10. 2. 2016 tožnici poslal na naslov stalnega prebivališča. Upravni organ namreč stranki skladno z določbo 96. člena ZUP vroča pisanje na naslov, ki ga stranka sama navede. Zato tudi v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka poizvedovala, kje ima tožnica naslov za vročanje. Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba in sklep Centra za socialno delo z dne 10. 2. 2016 odpremljena isti dan 10. 2. 2016 na naslov stalnega prebivališča tožnice in da je imela pravilen pravni pouk, se skladno s 57. členom ZSDP-1 in enako skladno s 37. a členom ZUPJS, odločba šteje za vročeno 2. 3. 2016, rok 15 dni za pritožbo pa je potekel 17. 3. 2016. S potekom tega datuma je odločba in sklep z dne 10. 2. 2016 postala dokončna in pravnomočna. Zato je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila 30. 5. 2016, vložena po izteku roka in prepozno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila dokončna odločba tožene stranke z dne 27. 10. 2016 tožniku odpremljena 7. 11. 2016. Glede na datum odpreme, ob upoštevanju določbe 37. a člena ZUPJS, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila izpodbijana dokončna odločba tožniku vročena 28. 11. 2016, to je 21. dan od dneva odpreme. 30-dnevni zakonski rok za vložitev tožbe je tako potekal v četrtek 28. 12. 2016. Tožba, vložena dne 4. 1. 2017 zoper citirano dokončno odločbo z dne 27. 10. 2016 je bila tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vložena po preteku 30-dnevnega roka in torej prepozno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo zavrglo.

Glede na jasne zakonske norme 37. člena ZUJPS in 87. in 96. člena ZUP je tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane odločbe pravilno vročala tožeči stranki na naslovu stalnega prebivališča, ki je bil hkrati naslov za vročanje, in kasneje na naslovu zakonskega prebivališča. Fikcija vročitve nastopi na formalno prijavljenem naslovu in z nastopom fikcije začnejo teči roki. Ker se šteje, da so ji bile dokončne odločbe vročene in ker v roku 30 dni, ki ga določa 72. člen ZDSS-1 ni vložila tožb, so bile te na podlagi 274. člena ZPP pravilno zavržene.

Čeprav odločba o zavrnitvi pravice do varstvenega dodatka zaradi tožničine nepripravljenosti za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju datira še pred tožničino izjavo, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hčer k sklenitvi dogovora o preživljanju, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Posamični upravni akt začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki, zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi odpravilo iz formalnega razloga, ker naj bi prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, ju po vsebini ni presojalo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotoviti, ali je na strani tožnice podan krivdni razlog za odklonitev pravice do varstvenega dodatka.

Tožena stranka je izpodbijane dokončne odločbe (zavrnitev izredne denarne socialne pomoči) z dne 13. 6. 2013, 8. 7. 2013, 18. 6. 2013 in 13. 3. 2014 v predsodnem postopku tožnici vročala na pravi naslov, to je naslov C. ulica 188, D., ki ga je tožnica sama navedla tako v vlogah, vloženih pri Centru za socialno delo, za uveljavljanje pravic, kot v pritožbah. Tožnica je imela v času od 21. 6. 2013 do 12. 7. 2013, ko so se ji vročale izpodbijane dokončne odločbe, prijavljeno stalno prebivališče na naslovu C. ulica 188, D.. Pošta je bila šele dne 27. 3. 2015 seznanjena, da tožnica ne prebiva več na tem naslovu. Tožnica na prijavljenem prebivališču v stanovanjski hiši v C. Ulici 188 D. ni imela hišnega predalčnika, so ji pa bila puščena obvestila o poštni pošiljki. Stranki se v postopku vroča na dejanski naslov prebivališča, če je ta znan. V konkretnem primeru je bil to naslov C. ulica 188, D.. Razlog, zakaj pisanj vročevalec na tem naslovu ni puščal v hišnem predalčniku, je bil na tožničini strani. Bila pa je o prispelih pošiljkah obveščena in ni bilo nobene ovire, da ne bi mogla pošiljk dvigniti in biti seznanjena z odločbami oziroma, da se ne bi štele odločbe za vročene. Tož

Toženec je zavrgel tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila odločba vročena, ko jo je tožnik dejansko prejel. Glede na pravni pouk, vsebovan v izpodbijani odločbi, da se šteje odločba za vročeno 21. dan od dneva odpreme in da lahko vloži pritožbo v 15 dneh od prejema odločbe, je bila pritožba pravočasna, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti ter vrniti tožencu v nadaljnji upravni postopek.

Odločba, s katero se odloči o varstvenem dodatku, se vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme, ki se na odločbi označi. Ker je bila pritožba zoper tako vročeno odločbo vložena prepozno, jo je toženec zakonito zavrgel.

Sodišče prve stopnje je pravilno določilo 30 dnevni rok za izdajo nove odločbe, s katero bo tožena stranka odločila o višini otroškega dodatka (2. odstavek 82. člena ZDSS-1). Rok, kot ga je sodišče prve stopnje določilo v III. točki izreka za izplačilo priznanega otroškega dodatka (v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe), ne more poteči še pred izdajo odločbe, s katero bo odločeno o višini otroškega dodatka. Glede tega roka je potrebno uporabiti določbo 37.a člena ZUPJS, v kateri je določeno, da se odločba, s katero se odloči o pravici (kar vključuje tudi odmero) po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. V 2. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da je odločba iz 1. odstavka navedenega člena izvršljiva z dnem odpreme odločbe vlagatelju. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in besedilo „v 15 dneh od pravnomočnosti odločbe“ nadomestilo z besedilom „z dnem izvršljivosti odločbe“.

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, se da v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru prišlo do pravilne vročitve drugostopenjske upravne odločbe po pravilih o fikciji vročitve na podlagi 37. a člena ZUPJS, s tem ko je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku CSD. Tožnica je namreč že v predsodnem upravnem postopku imela pooblaščenca, ki je v njenem imenu vložil pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo CSD. Pooblastilo je bilo priloženo k pritožbi. Drugostopenjski izpodbijani upravni akt bi bil pravilno vročen le, če bi bil naslovljen na tožničinega pooblaščenca, in bi od vročitve na takšen način tekel tudi 30 dnevni rok za vložitev tožbe iz 1. odstavka 72. člena ZDSS-1, ne pa na naslov CSD, na katerem je imela tožnica sicer prijavljeno začasno prebivališče. Zato je zaključek sodišča prve stopnje o prepozno vloženi tožbi preuranjen. Ker prvostopenjsko sodišče tožnici tudi ni dalo možnosti, da se izjavi o navedbah tožene stranke iz odgovora na tožbo, je v konkretnem primeru kršeno tudi načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.