20. člen ZUPJS

Pritožnica pravilno poudarja, da bi pri razvrščanju v dohodkovne razrede morali biti upoštevani dohodkovni razredi iz Odredbe o uskladitvi mej dohodkov za letne pravice za leto 2019, veljavne na dan izdaje prvostopenjske odločbe 1. 2. 2019. Ker sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, je tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

Po ZST-1 (12.a člen) se materialni položaj stranke oziroma prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke oziroma prosilca ter dohodke in premoženje družinskih članov. Za ugotavljanje materialnega položaja stranke oziroma prosilca in njegove družine se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. ZSVarPre pa v 11. členu napotuje na ZUPJS. Navedena predpisa določata osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči, način ugotavljanja materialnega položaja, kateri dohodek in katero premoženje se upošteva in katero ne, ter izključitvene razloge z izjemami za upravičenost do denarne socialne pomoči. Od uveljavitve novele ZST-1C se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov upoštevajo dohodki in premoženje, ki jih upoštevajo centri za socialno delo pri odločanju o pravici do socialne pomoči. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za taksno oprostitev (20. člen ZSVarPre) tožnik na sv

Skladno z določbami 10., 17., 18., 19. in 20. člena ZUPJS, je celotni mesečni dohodek tožene stranke in njenih družinskih članov 3.564,50 EUR, mesečni povprečni dohodek na člana družine tožene stranke pa 891,12 EUR (pri upoštevanju vrednost le nekaterih nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke), kar presega dohodkovni cenzus dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (804,36 EUR). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sporne takse niso izpolnjeni, pravilna. Za oprostitev plačila sodne takse bi morala tožena stranka v konkretnem primeru določno navesti vrednost nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke oziroma trditi in dokazati, da je njihova vrednost tako nizka, da utemeljuje oprostitev plačila sodne takse, česar pa ni storila. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo drugega odstavka 19. člena ZUPJS, ki določa, da se ugotovljeno premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti ugotovljenega premoženja, ni utemeljen. Od uveljavitve novele ZST-1C se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih

Do celotne oprostitve plačila sodne takse je upravičen le prosilec, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca in njegovih družinskih članov, pri tem se uporabljajo določbe ZSVarPre in ZUPJS.

Sredstva, s katerimi se preživlja toženka oziroma njena družina, se ne bodo občutno zmanjšala, če bo tožena stranka plačala sodno takso v sedmih zaporednih mesečnih obrokih po 429,00 EUR, saj bo po plačilu navedenega obroka ostalo še 1.118,12 EUR razpoložljivega mesečnega dohodka na člana toženkine družine, kar še vedno občutno presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki je po zakonu predviden za osnovno preživljanje stranke oziroma njenih družinskih članov. Tožena stranka v predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni podala nikakršnih navedb glede lastništva poslovnih deležev družb (lastništvo slednjih je zamolčala), zato (povsem splošne) pritožbene navedbe, da je to premoženje težko unovčljivo, predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da poslovni deleži niso tisto premoženje, ki se ga pri ugotavljanju materialnega položaja ne upošteva že po samem zakonu.

Pravilna so stališča prvostopenjskega sodišča glede vštevanja prihrankov in osebnega avtomobila v premoženje družine pri ugotavljanju upravičenosti do znižanja plačila programa vrtca za tožničinega otroka. Zgolj osebni avtomobil, katerega vrednost ne presega 8.060,00 EUR, se po 2. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upošteva v premoženje družine. Ker tožničin avto presega navedeno vrednost, se upošteva v premoženje družine. Za izvzem prihrankov, ki jih ima družina za določen namen, pa v ZUPJS ni pravne podlage. Glede na dohodke tožničine družine je bila tožnica pravilno uvrščena v 8. dohodkovni razred in znaša plačilo 66 % cene programa, v katerega je otrok vključen. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo upravnih odločb tožene stranke z uvrstitvijo v nižji dohodkovni razred in določitev nižjega plačila za program vrtca.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Določba 3. alineje 1. odstavka 18. člena ZUPJS ne vpliva na fiktivno določen dohodek v skladu z 19. členom ZUPJS. Pri načinu ugotavljanja materialnega položaja je pomemben vrstni red določb ZUPJS. Določba 18. člena ZUPJS najprej določa, katero premoženje se ne upošteva (v skladu s 3. alinejo 1. odstavka med drugim tudi premoženje, ki daje dohodke, višje od 2-kratnika bruto minimalne plače). Nato pa se v skladu z 19. členom ZUPJS tisto premoženje, ki se upošteva, upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek. Ko je fiktivno določen dohodek določen, se ne preverja, ali je ta višji od 2-kratnika bruto minimalne plače.

Glede na tožnikovo uvrstitev v dohodkovni razred je tožena stranka pravilno odločila o tožnikovi zahtevi za znižanje plačila vrtca. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna plačilo za program vrtca za otroke v nižji višini cene programa, ni utemeljen.