VSM Sklep II Kp 34486/2021

Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sklenilo, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil izrečen obdolženemu A. A., še potrebno. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika, proračun.

2Zoper tak sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ustavi.

3Zagovornik v pritožbi navaja, da sklep prvostopnega sodišča izpodbija predvsem zaradi kršitve materialnega prava, saj po njegovi oceni niso podani pogoji za podaljšanje izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. V skladu s tretjim odstavkom 70.b člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sme namreč obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti trajati najdalj dve leti, obdolženec pa se je že od 3. 11. 2021, ko mu je bil izrečen varnostni ukrep obveznega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, zdravil na Enoti za forenzično psihiatrijo Oddelka za psihiatrijo UKC, 30. 6. 2022 pa mu je bil ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu iz 70.a člena KZ-1 nadomeščen z varnostnim ukrepom iz 70.b člena KZ-1, torej z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti. Podaljšanje ukrepa torej ni več upravičeno, saj je bil kršen tretji odstavek 70.b člena KZ-1, ki določa, da lahko zdravljenje traja najdalj dve leti, zaradi česar pritožnik meni, da je potrebno ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ustaviti.

4Pritožba pa nikakor nima prav.

5Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi prvostopnega sodišča, ki je obdolženčevemu zagovorniku (točka 8, pa tudi ostale obrazložitve) pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za nadomestitev hujšega varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, ki se je zoper storilca začela izvrševati 10. 12. 2021, z milejšim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. V takšnem primeru pa lahko milejši varnostni ukrep po 70.b členu KZ-1 traja najdalj toliko časa, kolikor časa bi lahko največ trajal storilcu prvotno izrečeni varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1, torej največ pet let od začetka njegovega izvajanja - tretji odstavek 70.a člena KZ-1. Glede na navedeno je tako stališče zagovornika, da je v zadevi že potekel skrajni rok skupnega trajanja varnostnega ukrepa dveh let iz tretjega odstavka 70.b člena KZ-1 zmotno, kot je to pritožniku tehtno pojasnilo tudi že prvostopno sodišče.

6Glede na to, da je iz poročila Univerzitetne psihiatrične klinike z dne 5. 12. 2023 povzeti, da obdolženec še vedno ni popolnoma kritičen do potrebe po zdravljenju, da se sicer trudi, vendar je še prezgodaj, da bi se utrdilo njegovo zdravstveno stanje in popolnoma preprečile morebitne posledice, če bi do prekinitve varnostnega ukrepa prišlo, se odločitev prvostopnega sodišča, da je izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti še vedno potrebno, pravilno in zakonito.

7Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.