VSMB Sklep II Kp 83460/2024

Pritožba zagovornika storilca A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Storilca se oprosti plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa obremenjujejo proračun.

Z uvodoma izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb drugega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 70.a členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) odločilo, da ostane v veljavi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen A. A.  Varnostni ukrep se je zoper storilca na podlagi sodbe Regionalnega sodišča v Zalaegerszegu, št. 3B.114/2023 z dne 6. 3. 2024 in Višjega sodišča št. Bf.III.43/2024 z dne 25. 6. 2024 začel izvrševati dne 17. 6. 2023 v Zavodu za forenzično psihiatrijo v Budimpešti. Na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti o priznanju in izvršitvi varnostnega ukrepa III POM-i 83460/2024 z dne 7. 4. 2025, pravnomočen 19. 4. 2025, se varnostni ukrep od 27. 5. 2025 od 12:00 ure dalje, izvršuje na Oddelku za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor.

Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik storilca A. A. zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da se izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeni v obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti, podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

Zagovornik z navajanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, smiselno uveljavlja pritožbeni razlog kršitev kazenskega zakona, ki ga z ničemer ne obrazloži, saj določno ne pove, katero kršitev iz 372. člena ZKP uveljavlja. Iz obrazložitve pritožbe pa je razbrati, da v okviru te kršitve graja dejansko stanje, saj se ne strinja, da je izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper storilca še potreben, ampak meni, da bi storilec zdravljenje lahko nadaljeval kot obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti. Kršitev kazenskega zakona v posledici zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega ni mogoča. Sodišče namreč krši kazenski zakon le v primeru, če na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi neko kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, sploh ni uporabilo. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

Zagovornik z navajanjem, da izpodbijani sklep ne vsebuje zadostne, konkretizirane in prepričljive obrazložitve razlogov za podaljšanje varnostnega ukrepa smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Mnenja je, da izpodbijani sklep nima dovolj tehtnih razlogov zakaj je sodišče prve stopnje dalo prednost izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani (Komisija) in ne poročilu Oddelka za psihiatrijo, Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor (Enota za forenzično psihiatrijo UKC Maribor).

Pritožba nima prav. Po oceni pritožbenega sodišča ima izpodbijani sklep v točkah 5 do 11 obrazložitve zadostne in razumljive razloge o tem zakaj je podaljšanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu storilcu še potrebno. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo tako poročilo Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor z dne 17. 11. 2025, ki ga izpostavlja pritožba, kot tudi izvedensko mnenje Komisije z dne 8. 1. 2026 ter navedlo prepričljive razloge zakaj je sledilo mnenju Komisije. Pri storilcu sta namreč prisotni dve psihični motnji, to sta organska shizoreniji podobna psihotična motnja in sindrom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi. Zaradi predvsem prve psihične motnje ima storilec še vedno prisotne formalne in vsebinske motnje mišljenja, nekritičen je do preteklih ravnanj in ambivalenten je do prejemanja zdravil. Glede na prisotno to psihično motnjo je pri storilcu še vedno podana nevarnost, da bi tudi prijateljska ali nevtralna dejanja drugih razumel kot usmerjena proti njemu in bi odreagiral s heteroagresivnim vedenjem ter storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje ali telo. S povzetim se je po oceni višjega sodišča, sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo tako do razlogov za podaljšanje varnostnega ukrepa, kot tudi do razlogov zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju Komisije. Zagovornik pa se očitno s takšnimi razlogi sodišča prve stopnje ne strinja, jim nasprotuje ter podaja lastno oceno okoliščin, na katere je sodišče prve stopnje oprlo razloge za podaljšanje varnostnega ukrepa. Z navedenim pa zagovornik po vsebini graja dejansko stanje, ki je obrazloženo v nadaljevanju. Zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe nista podani.

Pritožba graja ugotovljeno dejansko stanje in meni, da je podano očitno nasprotje med poročilom lečeče ustanove in mnenjem Komisije, do teh razlik pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Poudarja, da gre pri storilcu za trajno blodnjavo motnjo, pri kateri ni pričakovati bistvenega izboljšanja, zato hospitalno zdravljenje ne vodi k izboljšanju, ki bi ga lahko razumeli kot cilj institucionalnega zadržanja storilca. Storilec je kljub trajni motnji vedenjsko ustrezno reguliran, nekonflikten in sodelujoč. Lečeči strokovnjaki so podali mnenje, da bi nadaljnje zdravljenje v zavodu lahko škodovalo storilčevemu napredku, zato po mnenju pritožbe obstaja spremenljiva oblika psihiatričnega zdravljenja na prostosti, do česar pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

Pritožba nima prav. Ne drži izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje dalo odločilno prednost mnenju Komisije, medtem ko je poročilo Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor ostalo v ozadju in ni bilo ustrezno ovrednoteno. Pritožba v okviru povzetih izvajanj prezre, da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo tako poročilo kot mnenje Komisije. Pri Komisiji ne gre prezreti, da je izvedenec sodišča, ki v skladu z izdano odredbo izvedensko mnenje izdela objektivno in nepristransko, storilca tudi psihiatrično pregleda in pri tem upošteva vso obstoječo medicinsko dokumentacijo. Drži, da lečeči psihiatri storilca vsakodnevno zdravijo, vendar pritožba prezre, da tudi lečeči psihiatri v poročilu opišejo trajno blodnjavo motnjo storilca, ki je vedenjsko regulirana le zaradi rednega jemanja medikamentozne terapije, iz tega razloga je storilec tudi nekonflikten in sodeluje pri zdravljenju. Tako Enota za forenzično psihiatrijo UKC Maribor kot Komisija ugotavljata tudi nekritičnost storilca do svojega ravnanja oziroma le delno kritičnost, Komisija v mnenju izpostavlja tudi storilčevo ambivalentnost do jemanja zdravil, zaradi česar po mnenju Komisije s strani storilca ni pričakovati zadostnega sodelovanja pri psihiatričnem zdravljenju na prostosti, predvsem pa opozarja na ponovitveno nevarnost storilca, kar je za presojo podaljšanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se je torej povsem določno opredelilo tako do poročila Enote za forenzično psihiatrijo UKC Maribor kot do izvedenskega mnenja Komisije ter tehtno pojasnilo, zakaj je sledilo mnenju Komisije.

Na podlagi obrazloženega pa je utemeljeno zaključilo, da je storilec glede na prisotno psihično motnjo v kombinaciji s sindromom odvisnosti od več psihoaktivnih snovi še vedno nevaren za okolico in da je to nevarnost ponavljanja hudih kaznivih dejanj mogoče odpraviti le z zdravljenjem v Enoti za forenzično psihiatrijo v UKC Maribor in torej ne v obliki milejšega ukrepa, obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, kot to zmotno navaja pritožba. Komisija je v tej smeri poudarila, da z obveznim psihiatričnim zdravljenjem na prostosti ne bi bilo mogoče doseči zadostnega nadzora nad zdravstvenim stanjem in vedenjem storilca ter dovolj hitro ukrepati v primeru ojačanja psihoaktivne simptomatike ter ponavljanja heteroagresivnega vedenja. Vse navedeno pa je tudi razlog, da pritožbi v tej smeri ni mogoče ugoditi.

Ne drži pa niti navajanje pritožbe, da je podaljšanje varnostnega ukrepa nesorazmeren in preveč strogi poseg v osebno svobodo storilca. Pritožba v zvezi s tem prezre naravo in težo protipravnega ravnanja storilca, ki je v neprištevnem stanju izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa umora in svojo partnerko iz ljubosumja, ki je temeljilo na njegovih blodnjah, porezal in zabodel s koničastim orodjem, s tem pa ji povzročil hudo in nevarno poškodbo in bi ob odsotnosti zdravniške oskrbe ter operacije, glede na intenzivnost krvavitve, prišlo do smrtnega izida. Kar zadeva navajanje pritožbe, da bi nadaljnje izvajanje ukrepa škodovalo storilčevemu napredku, je poudariti, da je namen varnostnega ukrepa zdravljenje in varstvo storilca kaznivega dejanja in da je Enota za forenzično psihiatrijo UKC Maribor pristojna tudi za varstvo, ne le za zdravljenje storilca, zato so drugačna navajanja pritožbe neutemeljena.

Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun, A. A. pa je oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).