VSL Sodba VII Kp 43814/2015

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v postopku za preklic pogojne obsodbe obsojenemu A. A. odpravilo poseben pogoj določen s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 43814/2015 z dne 5. 7. 2018, pravnomočno istega dne in ga oprostilo plačila stroškov postopka za preklic pogojne obsodbe po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu prekliče pogojno obsodbo in obsojencu izreče kazen deset mesecev zapora.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov višje sodišče ugotavlja, da je:

- obsojenemu A. A. bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 43814/2015 z dne 5. 7. 2018, pravnomočno istega dne, za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in določen poseben pogoj, da v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe, oškodovani družbi M. d. d. plača znesek 12.003,77 EUR;

- rok za izpolnitev posebnega pogoja potekel 5. 7. 2019;

- preizkusna doba po navedeni sodbi je potekla 5. 7. 2020;

- da rok za preklic pogojne obsodbe poteče 20. 9. 2021, upoštevaje določbo drugega odstavka 62. člena KZ-1, upoštevaje, da je rok za preklic pogojne obsodbe procesne narave¹.

5Prvostopenjsko sodišče je o odpravi posebnega pogoja določenega v pravnomočni sodbi okrajnega sodišča II K 43814/2015 z dne 5. 7. 2018 odločilo 13. aprila 2021, kar pomeni, da je odločitev sprejelo izven okvira določbe 61. člena KZ-1, po kateri sme sodišče v primeru, če je bilo obsojencu s pogojno obsodbo naloženo, da izpolni kakšno obveznost, pa je ta ni izpolnil v roku, ki mu je bil določen v sodbi, v mejah preizkusne dobe podaljšati rok za izpolnitev obveznosti ali preklicati pogojno obsodbo in izreči kazen določeno v pogojni obsodbi; v primeru da obsojenec iz upravičenih razlogov ne more izpolniti naložene obveznosti, pa mu lahko njeno izpolnitev odpusti ali nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo določeno v zakonu. Vse navedeno se torej nanaša na časovni okvir zamejen z iztekom preizkusne dobe, ki je v obravnavanem primeru potekla 5. 7. 2020. To pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi s sprejeto odločitvijo zagrešilo kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, ker je odločilo izven zakonsko predpisanega časovnega okvira, v katerem bi tako odločitev smelo sprejeti in s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Kršitev je bila zagrešena v korist obsojenca.

6Okrožni državni tožilec odločitve prvostopenjskega sodišča v tem pogledu ni izpodbijal, pač pa le vsebinske razloge, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo odpravo posebnega pogoja iz že navedene pravnomočne sodbe. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da je rok za izpolnitev posebnega pogoja potekel že 5. 7. 2019. Upoštevaje enoletni rok in rok, ki je potekel do začetka epidemije Covid-19 v marcu 2020, gre za časovno obdobje kar enega leta in osmih mesecev, kolikor je obsojenec imel na razpolago časa za izpolnitev obveznosti, zato po njegovi oceni nastop in začetek epidemije Covid-19, ne more predstavljati utemeljenega razloga za to, da obveznosti obsojenec ni mogel izpolnjevati, tudi ne iz razloga, ker je moral zapreti lokal, ki predstavlja vir preživljanja. Oporeka tudi razlogom sodišča, ki je sledilo obsojenčevim pojasnjevanjem o poskusih vzpostavljanja kontakta z oškodovano družbo in za pridobitev kredita, čeprav takih navedb ni listinsko izkazal. Pritožnik je zato ocenil, da bi obsojenec za izkaz dobre vere in pripravljenosti povrniti in izpolniti naložen mu pogoj, moral storiti več.

7Višje sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijane sodbe v točki 4 dejansko sledilo navedbam obsojenca o prizadevanjih za vzpostavitev stika s pristojno osebo oškodovane družbe, da se je informiral o najetju kredita, sprejelo pa tudi navedbe o slabem poslovanju obsojenčeve družbe - gostinskega lokala, ki je bil v času Covid-19 epidemij v letu 2020 dvakrat zaprt daljši čas. Višje sodišče nima pomislekov glede pravilnosti teh razlogov, saj so se tudi siceršnje obsojenčeve navedbe, da je, koliko in kdaj plačal na račun naložene mu obveznosti, izkazale za točne in spisovno potrjene v listinami, ki jih je predložila oškodovana družba. Ta ugotovitev izkazuje, da je obsojenec približno tretjino naložene mu obveznosti poravnal 5. 7. 2019.

8Razen okoliščin, na katere izrecno opozarja pritožnik, pa je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi siceršnje obsojenčeve premoženjske razmere in izkazano dolžnost plačevanja preživnine, ob tem pa v točki 5 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, tudi glede na spisovne podatke, da je obsojenec še v teku postopka za preklic pogojne obsodbe poravnal še del obveznosti, tako da znesek le te ostaja neporavnan do približno 1/2. V navedenem ravnanju obsojenca je zato tudi po oceni višjega sodišča prvostopenjsko sodišče upravičeno prepoznalo, da so na njegovi strani bili razlogi, ki so mu onemogočali izpolnitev celotne obveznosti po navedeni sodbi, ne pa da te ne bi želel izpolniti ali da se je ni trudil izpolniti, ter da obveznosti ni izpolnil, zaradi brezbrižnosti in nekritičnega odnosa do izrečene mu sodbe in naložene obveznosti. Zato višje sodišče razlogom izpodbijane sodbe v točkah 6 in 7 pritrjuje. Pomembno pa je tudi, da odprava posebnega pogoja ne pomeni, da obsojenec te svoje obveznosti ni več dolžan plačati, saj oškodovana družba obstoječo terjatev še vedno lahko uveljavlja v postopku prisilne izvršbe, česar se gotovo mora zavedati tudi sam obsojenec.

9Te ugotovitve so narekovale zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Ker tudi pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe 383. člena ZKP višje sodišče ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 22807/2014 z dne 6. 5. 2021 in upoštevaje Odredbo o posebnih ukrepih iz 83a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije (list. RS, št. 165 z dne 13. 11. 2020), ki je veljala od 16. 11. 2020 dalje (do 31. 1. 2021) kar pomeni, da v nenujnih zadevah in v zadevah, ki se v skladu s tretjim odstavkom 83. člena Zakona o sodiščih ne štejejo za nujne, procesni roki ne tečejo, temveč začnejo teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika vrhovnega sodišča. V obravnavanem primeru to pomeni, da rok za preklic pogojne obsodbe ni iztekel 5. 7. 2021 temveč je temu datumu potrebno prišteti 77 dni, kar pomeni, da bo rok za preklic pogojne obsodbe iztekel 20. 9. 2021, kar višje sodišče zavezuje k vsebinskemu odločanju obravnavane pritožbe.