VSL Sodba VII Kp 4046/2016

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi po prvem odstavku 208. člena KZ-1 določi kazen 10 (deset) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod nadaljnjim pogojem, da v roku 1 (enega) leta in 6 (šest) mesecev upravičeni družbi A., d.o.o., Ljubljana, plača znesek 37.517,42 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za obravnavano kaznivo dejanje določilo kazen 10 mesecev zapora, nato pa mu na podlagi drugega odstavka 60. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 ob upoštevanju kazni 4 mesece zapora, določene za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v pogojni obsodbi, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 7272/2014 z dne 12. 3. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 7272/2014 z dne 10. 5. 2016, ki je postala pravnomočna dne 10. 6. 2016, v kateri je bila določena preizkusna doba dveh let, in kazen 10 mesecev zapora po tej sodbi, po 3. in 4. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in en mesec zapora, preizkusno dobo v trajanju treh let in nadaljnji pogoj, da v roku 1 leta in 6 mesecev upravičeni družbi A., d.o.o. plača znesek 37.517,42 EUR. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Družbo A., d.o.o., Ljubljana, je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena, prvostopenjsko sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

4Sodišče druge stopnje se po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb v celoti pridružuje prvostopenjski dokazni presoji, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 v objektivnem in subjektivnem smislu v celoti dokazana. Na pritožbeni ravni ni nobenega dvoma, da izvedeni dokazi potrjujejo izvršitveno ravnanje obdolženca, ki je po podpisu pogodbe o finančnem lizingu za avtomobil znamke BMW X5 prenehal s plačevanjem obrokov in si vozilo protipravno prilastil, saj ga je brez vednosti in soglasja lizingodajalca že pred odpovedjo pogodbe in prvim pozivom na vračilo izročil C. C., kar je bil njegov namen že od vsega začetka, s takšnim ravnanjem pa je izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ki so v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča v nasprotju z mnenjem pritožnika v celoti dokazani.

5Bistvo pritožbenih navedb je usmerjeno v zatrjevanje, da obdolženec ni ravnal z direktnim naklepom oziroma namenom protipravne prilastitve vozila. Na ta način skuša pritožnik utemeljiti civilno naravo razmerja med lizingodajalcem (oškodovano družbo) in lizingojemalcem (družbo D., d.o.o., katere edini družbenik in direktor je obdolženec), vendar s svojimi argumenti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je v izpodbijani sodbi izčrpno in prepričljivo obrazložena, ne omaje. Prvostopenjski zaključki o prilastitvenem namenu obdolženca so utemeljeno oprti zlasti na izpovedbo predstavnika oškodovane družbe F. F., da lizingodajalec v nasprotju s splošnimi pogoji lizinga v konkretni zadevi ni bil predhodno obveščen o oddaji vozila v nadaljnji najem tretji osebi niti za podnajem z njihove strani ni bilo dano potrebno predhodno pisno soglasje, kar je razvidno tudi iz predložene listinske dokumentacije, obdolženec pa je kljub temu po sklenitvi lizing pogodbe vozilo samovoljno izročil vozilo C. C., kot je povedal sam v svojem zagovoru in kot izhaja tudi iz izpovedb prič C. C. in E. E. Pritožbene navedbe, da je obdolženec z oddajo avtomobila v podnajem predhodno seznanil oškodovano družbo, v zbranem dokaznem gradivu glede na zgoraj povzeto izpovedbo F. F. nimajo nobene opore. Pritožbeni poudarki, da je obdolženec v postopku izterjave pomagal pri iskanju vozila in da je bila vrnitev vozila nemogoča iz objektivnih razlogov, pa so za odločitev povsem brez pomena. Kaznivo dejanje je bilo namreč dokončano s tem, ko je obdolženec z zaupanim vozilom v nasprotju s pogodbenimi pogoji samovoljno razpolagal in ga brez pooblastila lizingodajalca izročil tretji osebi, kar kaže, da je z njim razpolagal kot s svojo lastnino in si ga torej protipravno prilastil, nadaljnje stanje vozila oziroma njegovo nahajališče pa za kazenskopravno vrednotenje ravnanja obdolženca ni odločilno.

6Pritožnik ugotovljenega prilastitvenega namena na strani obdolženca ne more uspešno izpodbiti s selektivnim povzemanjem 37. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj pri citiranju pojma lastninske pravice izpusti eno izmed temeljnih lastninskih upravičenj, to je pravico s stvarjo razpolagati. Prav v tem načinu izrvševanja lastninske pravice se namreč zrcali ravnanje obdolženca, ki je z vozilom, ki mu je bilo zaupano na podlagi lizing pogodbe, razpolagal kot s sebi lastno stvarjo in jo v nasprotju z določili splošnih pogojev izročil C. C. v podnajem, zato pritožbeni argument, da "ne-vrnitev" stvari lahko pomeni zgolj kršitev pogodbenih obveznosti in ne more imeti kazenskopravnih posledic, ni utemeljen. Resne presoje ne vzdrži niti pritožbena navedba, da pasivnost obdolženca, ki oškodovani družbi ni vrnil vozila, ne more predstavljati protipravne prilastitve stvari, češ da je ta že po svoji definiciji v dejanju in ne v opustitivi, saj je obdolženec pri samovoljnem razpolaganju s stvarjo vsekakor ravnal aktivno in si vozilo protipravno prilastil na način, da je z njim protipravno razpolagal.

7Pravilnost prvostopenjske presoje glede prilastitvenega namena obdolženca dodatno potrjujejo v izpodbijani sodbi izpostavljena izpovedba E. E., kateremu je C. C. povedal, da je vozilo prejel od obdolženca zaradi poplačila njegovega dolga, nadalje neuspešen postopek zasega vozila in okoliščina, da je obdolženec v obdobju 9 mesecev vzel na lizing kar tri vozila, pri čemer je dve vozili dal v uporabo bratoma C. C. Pomenljiva je tudi okoliščina, da je bil obdolženec za istovrstno kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen, pri čemer se je v postopku poslužil praktično enakega načina zagovora kot v obravnavani zadevi. Pritožnik vseh naštetih dejstvenih ugotovitev s pritožbo ne izpodbija, temveč dodatno navaja le, da je bil obdolženec z lizing pogodbo zavezan kot solidarni porok in da je zato razumsko in izkustveno neverjetno, da bi imel v naklepu storitev očitanega kaznivega dejanja, s čimer prvostopenjske dokazne ocene ne more omajati. Iz vseh že naštetih okoliščin je namreč razvidno, da je obdolženec z zaupanim vozilom razpolagal kljub jasno določeni pogodbeni prepovedi oddaje vozila v podnajem brez predhodnega pisnega soglasja lizingodajalca, C. C. pa je v svoji izpovedbi v celoti ovrgel obdolženčev zagovor, da naj bi se medsebojno dogovorila za podnajem vozila in za plačevanje lizing obrokov s strani C. C., zato je brez uspeha pritožbeno zatrjevanje v smeri namena obdolženca za redno izpolnjevanje obveznosti in poudarjanje transparentnosti sklenjenega lizing posla. Okoliščina, da obdolženec vozila nikoli ni uporabljal, pravzaprav potrjuje, da ga je neupravičeno in v nasprotju z lizing pogoji izročil C. C. Pritožbeno izvajanje, da ni izključeno, da je C. C. avtomobil uporabljal za potrebe družbe D., d.o.o., pa nima podlage v izvedenem dokaznem postopku, zlasti ne v izpovedbi C. C., ki je zanikal prejem potnega naloga za uporabo vozila s strani obdolženca in obenem zanikal kakršenkoli dogovor o odplačnem podnajemu vozila oziroma dogovoru o njegovem prevzemu lizing obveznosti. Zavajajoče so tudi pritožbene navedbe, da je C. C. lizing obroke za vozilo BMW X5, ki je predmet tega postopka, plačeval, saj je iz predložene dokumentacije razvidno, da je bil lizingodajalcu plačan le polog in prvi obrok, vsi preostali obroki (skupno 59 obrokov) pa so ostali neporavnani.

8Pritožbena izvajanja, da oškodovana družba ob odstopu od pogodbe o lizingu sploh ni zahtevala vračila predmeta lizinga, češ da vozilo ob priliki s strani izterjevalcev ni bilo zaseženo in da sodišču tudi ni bilo dostavljeno potrdilo o opravljeni vročitvi dopisa glede odstopa od pogodbe obdolžencu, nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, ki je brez dvoma potrdil, da je bil obdolženec z zahtevo oškodovane družbe po vrnitvi vozila seznanjen. Tako je predstavnik oškodovane družbe F. F. pojasnil, da so bili z obdolžencem v večkratnih kontaktih ter opisal postopek izterjave v primeru neizpolnjevanja obveznosti, ko stranko najprej večkrat pisno opominjajo, jo kličejo po telefonu, zatem ji pošljejo priporočeno zahtevek za deponiranje vozila, v skrajnem primeru pa pooblastijo za izterjavo zunanjo agencijo, kot so storili v konkretni zadevi. Tudi priča E. E., ki je po pooblastilu oškodovane družbe za podjetje G., d.o.o. izvajal postopek izterjave, je potrdil, da je bil z obdolžencem za namene zasega vozila v kontaktu, kar je priznal tudi obdolženec v svojem zagovoru, zato se pritožnik spreneveda z navedbami, da do zahteve za vračilo vozila ni prišlo oziroma da obdolženec z njo ni bil seznanjen. Pritožbeno razlogovanje, da je zaradi neizvršenega zasega vozila, ko je imela oškodovana družba za to priložnost, prišlo do ponovne oživitve lizing pogodbe, s čimer je bila po mnenju pritožnika pravzaprav dovoljena še nadaljnja uporaba vozila, pa je brez vsakršne podlage v pogodbenih določilih sklenjene pogodbe in splošnih pogojih, niti nima dejstvene podlage v izpovedbi predstavnika oškodovane družbe F. F., iz katere jasno izhaja, da so vrnitev predmeta lizinga izrecno zahtevali in tudi želeli.

9Pritožnik brez uspeha izpostavlja ločenost obveznosti družbe D. kot družbe z omejeno odgovornostjo od premoženja obdolženca kot njenega edinega družbenika in direktorja, češ da obdolženca ni mogoče enačiti z družbo, da za obveznosti družbe ne odgovarja z lastnim premoženjem in da se mu po opisu kaznivega dejanja ne očita prejem protipravne premoženjske koristi. Čeprav je pogodbo o finančnem lizingu z oškodovano družbo resda sklenila družba D., d.o.o. kot lizingojemalec, je namreč sodišče prve stopnje pravilno dalo poudarek okoliščini, da je bilo vozilo zaupano v uporabo obdolžencu kot edinemu družbeniku oziroma zakonitemu zastopniku družbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil tako obdolženec tisti, ki je vozilo fizično prevzel, hkrati pa je bil tudi on oseba, ki je z vozilom razpolagal v nasprotju s splošnimi pogoji lizinga oziroma z njim razpolagal kot s svojo osebno lastnino, saj ga je C. C. izročil izven obsega poslovanja navedene družbe ter s takšnim ravnanjem oškodovani družbi povzročil škodo v višini vrednosti zaupanega vozila. Obdolženec je bil nenazadnje z lizing pogodbo zavezan kot solidarni porok, kar v pritožbi posebej izpostavlja tudi sam pritožnik, zato se vsi očitki v izreku sodbe utemeljeno nanašajo nanj osebno.

10Po vsem obrazloženem je torej pravilna in utemeljena prvostopenjska presoja, da si je obdolženec z ravnanjem, opisanim v izreku sodbe, protipravno prilastil tujo premično stvar, ki mu je bila zaupana, zato nikakor ne gre zgolj za kršitev pogodbenih določil sklenjene lizing pogodbe in s tem za civilnopravno razmerje med lizingodajalcem in družbo D. d.o.o kot lizingojemalcem, kot skuša prikazati pritožba, temveč je s svojim ravnanjem obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kot v izpodbijani sodbi pravilno zaključuje prvostopenjsko sodišče.

11Pritožnik odločbe o kazenski sankciji ne izpodbija, zato jo je sodišče druge stopnje najprej preizkusilo v okvirih določbe prvega odstavka 383. člena ZKP. Po uradni dolžnosti je ugotovilo, da je v času pritožbenega odločanja že potekel rok za odločanje o preklicu pogojne obsodbe, izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 7272/2014 z dne 12. 3. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 7272/2014 z dne 10. 5. 2016, ki je postala pravnomočna dne 10. 6. 2016, v kateri je bila obdolžencu določena kazen 4 mesece zapora in preizkusna doba v trajanju dveh let. Preizkusna doba po tej sodbi se je namreč iztekla dne 10. 6. 2018, zato je s tem dnem po določbi prvega odstavka 62. člena KZ-1 potekel rok za preklic pogojne obsodbe, ki posredno določa tudi rok za odločanje o nepreklicu pogojne obsodbe.

12Sodišče druge stopnje sodi, da zakonsko določen prekluziven rok za odločanje o preklicu pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 hkrati nujno določa tudi rok, v katerem je mogoče odločiti o nepreklicu preklicu pogojne obsodbe. Po poteku zakonsko predvidenega obdobja za preklic pogojne obsodbe namreč sodišče že pojmovno ne more odločati o tem, da pogojne obsodbe ne prekliče in torej uporaba 60. člena KZ-1 o fakultativnem odločanju o (ne)preklicu pogojne obsodbe ne pride v poštev. Glede na to, da se sme po določbi prvega odstavka 62. člena KZ-1 pogojna obsodba zaradi prej storjenega kaznivega dejanja preklicati samo v preizkusni dobi, pri čemer mora po ustaljeni sodni praksi sodba sodišča prve stopnje o preklicu pogojne obsodbe v tem roku postati tudi pravnomočna, logična razlaga zakonskih določb narekuje sklep, da je v enakem roku potrebno (pravnomočno) odločiti tudi o nepreklicu pogojne obsodbe. Če se torej sodišče ob odločanju o izreku kazenske sankcije ne odloči za preklic obdolžencu izrečene pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja, mora po določbi drugega odstavka 60. člena KZ-1 v zvezi s četrtim odstavkom 59. člena KZ-1 obdolžencu, če je treba tudi za novo kaznivo dejanje izreči pogojno obsodbo, določiti enotno kazen za prej storjeno in novo kaznivo dejanje ter določiti novo preizkusno dobo, ki se šteje od pravnomočnosti nove sodbe. Odločitev sodišča o izreku t.i. razširjene pogojne obsodbe mora v roku za preklic pogojne obsodbe postati tudi pravnomočna, saj je sicer kršena določba drugega odstavka 60. člena KZ-1 v zvezi s prvi odstavkom 62. člena KZ-1. Dopustitev možnosti, da bi sodba sodišča, s katero je obdolžencu izrečena t.i. razširjena pogojna obsodba, postala pravnomočna po poteku roka za preklic pogojne obsodbe, bi tudi sicer v škodo obdolženca nezakonito podaljšala obdobje preizkusne dobe za čas od poteka preizkusne dobe po prvotni obsodbi za prej storjeno kaznivo dejanje, ki bi se po prvi sodbi iztekel s potekom preizkusne dobe, pa do nastopa pravnomočnosti nove sodbe, s katero bi bila obdolžencu v okviru razširjene pogojne obsodbe določena nova preizkusna doba, ki bi tekla šele od pravnomočnosti nove sodbe. Navedeno tako še dodatno potrjuje pravilnost sprejetega stališča, da sta odločanje o preklicu pogojne obsodbe zaradi prej strojenega kaznivega dejanja in morebiten izrek t.i. razširjene pogojne obsodbe vezana na zakonsko določen rok za preklic pogojne obsodbe, pri čemer mora sodba sodišča v tem roku postati tudi pravnomočna.

13V obravnavani zadevi je v času pritožbenega odločanja rok za preklic pogojne obsodbe zaradi prej storjenega kaznivega dejanja po zgoraj citirani pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 7272/2014 z dne 12. 3. 2015 potekel z dnem izteka preizkusne dobe, tj. dne 10. 6. 2018, zato zakonske podlage za odločanje o nepreklicu obdolžencu izrečene pogojne obsodbe ni. Z odločbo o kazenski sankciji, s katero je bila obdolžencu izrečena t.i. razširjena pogojna obsodba, je tako kršen kazenski zakon v škodo obdolženca, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji na način, da se obdolžencu v pogojni obsodbi določijo kazen, preizkusna doba in posebni pogoj samo za obravnavano kaznivo dejanje.

14Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 386. člena ZKP opravilo še preizkus primernosti izrečene kazenske sankcije in ugotovilo, da je pogojna obsodba kot sankcija opominjevalne narave obdolžencu v korist, določena zaporna kazen za obravnavano kaznivo dejanje pa ustreza obteževalnim in olajševalnim okoliščinam, kot jih je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo in ovrednotilo v točki 14 obrazložitve sodbe. Glede na visoko višino povzročene škode je po oceni pritožbenega sodišča za utrditev pozitivne prognoze povsem primerna že predhodno določena preizkusna doba v trajanju treh let, ustrezen in pravičen pa je tudi nadaljnji pogoj povrnitve 37.517,42 EUR oškodovani družbi v roku 1 leta in 6 mesecev, ki pri določitvi roka za izpolnitev upošteva visok znesek obveznosti na strani obdolženca ter ima pravni temelj v pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi oškodovane družbe ter pogodbi o odstopu terjatev upravičeni družbi A.l d.o.o.

15Po ugotovitvi, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje torej pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijani del sodbe pa po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi za kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 določilo kazen 10 mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter nadaljnji pogoj, da oškodovani družbi v roku 1 leta in 6 mesecev plača znesek 37.517,42 EUR. Ker drugih kršitev, na katere po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo, je sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo (391. člen ZKP).

16Ker je bilo s sodbo delno odločeno obdolžencu v korist, sodna taksa za pritožbeni postopek ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).