VSL Sodba VII Kp 41348/2015

I. Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se pogojni obsodbi po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju II K 28105/2015 z dne 28. 8. 2015 in sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju II K 31420/2016 z dne 16. 9. 2016 ne prekličeta, nakar se ob upoštevanju nespremenjene določene kazni eno leto zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Grosupljem I K 43020/2012 z dne 20. 8. 2013 in določene kazni pet mesecev zapora po tej sodbi, po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 in po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen 1 (eno) leto in 4 (štiri) mesece zapora.

II. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 in mu po določbi istega člena določilo kazen pet mesecev zapora. Hkrati je preklicalo pogojne obsodbe, izrečene s sodbami Okrajnega sodišča v Grosupljem I K 43020/2012 z dne 20. 8. 2013, ki je postala pravnomočna dne 24. 9. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 43020/2012 z dne 3. 9. 2014, v kateri je bila obdolžencu določena enotna kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let, Okrajnega sodišča v Kočevju II K 28105/2015 z dne 28. 8. 2015, ki je postala pravnomočna dne 12. 9. 2015, v kateri je bila obdolžencu določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let ter Okrajnega sodišča v Kočevju II K 31420/2016 z dne 16. 9. 2016, ki je postala pravnomočna dne 4. 10. 2016, s katero je bila obdolžencu določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let in mu po tretjem odstavku 59. člena v zvezi s 3. in 4. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in devet mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njune pooblaščenke ter oškodovancema priznalo premoženjskopravni zahtevek in sicer B. B. v znesku 1.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2015 do plačila, C. C. pa v znesku 1.049,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2015 do plačila.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, vsebinsko pa zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbene navedbe, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, ker naj bi njegov zagovor vzbudil dvom v obstoj odločilnih dejstev in zato dokazni standard prepričanja, ki se zahteva za obsodilno sodbo ni dosežen, ne vzdržijo kritične presoje. Obdolženec je izvršitev očitanega dejanja v zagovoru res zanikal, sodišče prve stopnje pa je ocenjevalo verodostojnost njegovega zagovora in ga presojalo v luči ostalih izvedenih dokazov. Obdolženčev zagovor je ocenilo kot neprepričljiv in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi, zato mu ni sledilo. Svojo odločitev je oprlo na skladni izpovedbi oškodovancev, podprti z izvedenimi listinskimi dokazi in to v obrazložitvi sodbe prepričljivo pojasnilo, pritožbeno sodišče pa se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja.

5Ne drži niti pritožbena navedba, da je obdolženčev zagovor potrjen z izpovedbama prič Č. Č. in D. D. Zgolj okoliščina, da je Č. Č. sprva izpovedal, da ga je obdolženi poklical in mu povedal, da ima namen kupiti neko ozvočenje, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dokazuje dejstva, da je obdolženec zvočnike in pripadajočo opremo res kupil. Že sodišče prve stopnje je pojasnilo neskladnost v izpovedi te priče, saj je Č. Č. sprva na izrecno vprašanje izpovedal, da mu je obdolženi povedal, da gre zvočnike kupit, nato pa ob pripombi obdolženca svojo izpoved spremenil in povedal, da mu je obdolženi rekel zgolj, naj gre z njim po neko ozvočenje. V zvezi z zadevno okoliščino je bil sicer nekonsistenten tudi zagovor obdolženca. Ta je sprva povedal, da mu je B. B. možnost nakupa zvočnikov ponudil že v telefonskem pogovoru, ko sta se sicer pogovarjala o njihovem najemu in da sta se naslednji dan dobila z namenom, da obdolženi predmetne zvočnike kupi, na vprašanje tožilstva pa je nasprotno povedal, da mu je B. B. možnost nakupa ponudil šele naslednji dan, ko sta se dobila pred trgovino Lidl ter pri tem izrecno potrdil, da sta se s B. B. dobila z namenom najema zvočnikov. Problematiziranje z navedeno izjavo Č. Č. ne spremeni dejstva, da je ta izrecno povedal, da je v času predaje zvočnikov stal pri obdolženčevem vozilu in pogovora med obdolžencem in oškodovancem ni slišal, obdolženi pa mu podrobnosti tudi ni razlagal, zato je pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da Č. Č. s svojo izpovedjo nakupa zvočnikov ni potrdil.

6Obdolženčevega zagovora ne potrjuje niti izpoved policista D. D., saj ta obdolženčevega klica ni niti potrdil niti zanikal. Zgolj dejstvo, da je dopustil možnost, da je do klica res prišlo, pa obdolženčevega zagovora ne potrjuje. Enako velja za okoliščino, da oškodovani B. B. obdolžencu ob predaji predmetne opreme ni izročil potrdila oziroma pisne najemne pogodbe. Oškodovanca sta v skladnih izpovedbah namreč povedala, da sta pisne pogodbe s strankami včasih sklepala, včasih pa ne, pri čemer je B. B. povedal, da pisna pogodba v konkretnem primeru ni bila sklenjena zato, ker se je mudilo. Zgolj neobstoj pisne pogodbe pa sam po sebi ne dokazuje dejstva, da taka vrsta pogodbe ni bila sklenjena, oziroma, da je bila sklenjena drugovrstna pogodba. Ugotovljeno dejstvo je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi tudi drugih izvedenih dokazov in to prepričljivo pojasnilo. Ker je pri tem v izpodbijani sodbi natančno povzelo izpovedbe zaslišanih prič in ocenilo listinsko dokumentacijo ter na podlagi vsega navedenega napravilo dokazni sklep, pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ne morejo omajati.

7Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje za ugotovitev višine nastale škode v dokazovanje pritegniti izvedenca. Sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov namreč ni vezano na nikakršna formalna dokazna pravila, ki bi mu narekovala, pod kakšnimi pogoji mora šteti, da določeno pravno pomembno dejstvo obstoji (prvi odstavek 18. člena ZKP). Iskanje resnice, kot vodilno načelo kazenskega postopka sodišče sicer zavezuje, da v okviru obtožbe po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva, pomembna za odločitev, vendar pri tem ocenjuje izvedene dokaze v skladu s svojo logično in psihološko analizo, pri čemer ni vezano na nobeno zakonsko pravilo o tem, kako naj presoja njihovo dokazno vrednost.¹

8V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje višino nastale škode iz opisa dejanja, to je vrednost zvočnikov in pripadajoče opreme s stopnjo prepričanja ugotovilo in svojo dokazno oceno tudi prepričljivo obrazložilo na podlagi izpovedi obeh oškodovancev ter listin in sicer prodajne pogodbe za nakup zvočnikov Yamaha (red. št. 63), računa za nakup zvočnikov Mackie (red. št. 64 in 65), ter pridobljenih ponudb za nakup novih zvočnikov in opreme (red. št. 66-77). Obdolženec je v zvezi s tem v zagovoru sicer izrazil pomisleke o vrednosti predmetne opreme, vendar je prvostopenjsko sodišče v skladu s z načelom proste presoje dokazov ocenilo, da njegovih navedb izvedeni dokazi ne potrjujejo. Obdolženec pomislekov glede vrednosti niti ni argumentirano pojasnil oziroma jih podkrepil z dokazi, s katerimi bi izpodbil ostale izvedene dokaze. Res je sicer, da je dokazno breme v našem kazenskem postopku na tožilstvu in da obdolženi ni dolžan dokazovati svoje nedolžnosti, toda če se odloči za aktivno obrambo, lahko s svojimi trditvami uspe zgolj, če so te konkretne in podkrepljene z dokazi, saj jih brez tega sodišče ne more preizkusiti.²

9Kritične presoje ne vzdrži niti pritožbena teza, da sodišče izpovedbi oškodovancev ne bi smelo verjeti, ker sta tekom predkazenskega in kazenskega postopka spreminjala višino svojega premoženjskopravnega zahtevka. Oškodovanca sta v izpovedbah prepričljivo pojasnila, zakaj se je višina njunih premoženjskopravnih zahtevkov spreminjala. B. B. je tako pojasnil, da je sprva priglasil premoženjskopravni zahtevek v višini vrednosti novih zvočnikov, potem pa ga je popravil na vrednost rabljenih, C. C. pa je na tožilstvu sprva sam ocenil vrednost zvočnikov, višino premoženjskopravnega zahtevka pa je spremenil, ko je na spletu preveril njihovo vrednost. Njuni izpovedi sta podprti z listinskimi dokazi, zato jima je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo.

10Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče zato ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno ter ga tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

11Ob preizkusu izpodbijane sodbe na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ugotovilo, da so roki za preklic dveh preklicanih pogojnih obsodb že potekli. Pogojna obsodba se sme namreč preklicati le v preizkusni dobi (splošno pravilo), v roku enega leta po poteku preizkusne dobe pa le, če stori pogojno obsojeni v tem času kaznivo dejanje, zaradi katerega je treba pogojno obsodbo preklicati, vendar se to ugotovi s sodbo šele po preteku preizkusne dobe (prvi odstavek 62. člena KZ-1).³

12Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno obdolžencu v sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju II K 28105/2015 z dne 28. 8. 2015, ki je postala pravnomočna 12. 9. 2015 in v kateri je bila obdolžencu določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Ker gre za situacijo iz prvega odstavka 60. člena KZ-1, ko je bila pogojna obsodba preklicana zato, ker je sodišče po njenem izreku ugotovilo, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, preden je bil pogojno obsojen in je presodilo, da ne bi bilo podlage za pogojno obsodbo, če bi se vedelo za to dejanje, je potrebno glede rokov za njen preklic uporabiti splošno pravilo, to je, da se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi.⁴ Slednja je potekla 12. 9. 2017, zato je rok za preklic pogojne obsodbe potekel že v času odločanja sodišča prve stopnje.

13Sodišče prve stopnje je preklicalo tudi pogojno obsodbo, ki je bila obdolžencu izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju II K 31420/2016 z dne 16. 9. 2016, ki je postala pravnomočna 4. 10. 2016, v kateri je obdolženemu določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, le-ta pa je potekla 4. 10. 2018, to je v času po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in pred odločanjem pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je v tem primeru ravnalo pravilno, ker je odločilo o preklicu pogojne obsodbe v okviru rokov, določenih v prvem odstavku 62. člena KZ-1, vendar je treba šteti, da postopek do odločitve pritožbenega sodišča še ni bil končan. Sodba, s katero sodišče prekliče pogojno obsodbo, mora v roku iz prvega odstavka 62. člena KZ-1 namreč postati pravnomočna.⁵ Ker gre tudi v tem primeru za situacijo iz prvega odstavka 60. člena KZ-1, ko se lahko pogojna obsodba prekliče zgolj v preizkusni dobi, ki je potekla 4. 10. 2018, in ker je pritožbeno sodišče o pritožbi odločalo po tem datumu, je rok za preklic pogojne obsodbe potekel, zato njen preklic ni več mogoč.

14Ker sodišče druge stopnje glede na obrazloženo ugotavlja, da gre za kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 62. člena KZ-1, je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se pogojni obsodbi po sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju II K 28105/2015 z dne 28. 8. 2015 in sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju II K 31420/2016 z dne 16. 9. 2016 ne prekličeta. Ob upoštevanju nespremenjene določene kazni eno leto zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Grosupljem I K 43020/2012 z dne 20. 8. 2013, ki je postala pravnomočna dne 24. 9. 2014 in določene kazni pet mesecev zapora po izpodbijani sodbi, je pritožbeno sodišče obdolžencu po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 in po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora.

15Pri odmeri enotne kazni je upoštevalo okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje in okoliščine, ki so bile upoštevane že pri določitvi kazni v pravnomočni sodbi, ki velja za določeno. Upoštevaje, da mora biti po določbah o steku enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni, višje sodišče ocenjuje, da je s to sodbo izrečena enotna kazen ustrezna in pravična.

16Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je bilo tako potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno, medtem ko je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbah o kazenskih sankcijah. Ker preizkus po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP (razen zgoraj izpostavljenih) ni pokazal drugih nepravilnosti, je nato višje sodišče v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

17Ker je s to sodbo odločeno v korist obdolženca, sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Primerjaj Z. Dežman, A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV založba, Ljubljana 2003, str. 253-256 in 543.
² Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004, str. 43.
³ Tako tudi Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana 2001, str. 350-351.
⁴ Tako tudi Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana 2001, str. 350-351.
⁵ Tako tudi sodba VS RS I Ips 52329/2010 z dne 4. 9. 2014.