VSRS Sodba I Ips 58974/2019

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 58974/2019 z dne 23. 2. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je določilo kazen 10 mesecev zapora. Obsojencu je nato ob uporabi določb 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 55. člena KZ-1 in ob upoštevanju določene kazni za obravnavano dejanje ter enotne kazni 1 leto in 7 mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2021, pravnomočni 6. 8. 2021, izreklo enotno kazen 2 let in 4 mesece zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo del enotne kazni, ki jo je obsojenec že prestal po navedeni sodbi Okrožnega sodišča v Celju in sicer od 24. 8. 2021 dalje. Oškodovanko je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 58974/2019 z dne 12. 8. 2022 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2Obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeno pravnomočno sodbo iz vseh zakonskih razlogov, zlasti pa iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni "tako, da se ne izvede združitev kazni".

3Vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da zatrjevana kršitev materialnega prava ni podana.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena. V izjavi o odgovoru je zagovornik vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5Vložnikovo stališče je, da sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni ne bi smelo združiti določene kazni s kaznijo po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 61708/2020 z dne 23. 6. 2020, ker jo že v celoti prestal 17. 6. 2022, torej pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe. Ob tem izpostavlja, da mu združena enotna kazen utegne škodovati pri uveljavljanju možnosti alternativnih oblik izvrševanja kazni zapora in pri odločanju o ugodnostih med prestajanjem kazni in predčasnem odpustu. Trdi, da je sprejeta odločitev sodišča v nasprotju s smislom in namenom instituta združitve kazni, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP.

6Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih časovnih omejitev, da bi smelo sodišče izreči novo enotno kazen le do končanega prestajanja kazni po prejšnji obsodbi oziroma da ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane.¹ Takšno stališče je zastopano tudi v pravni literaturi.² Jezikovna razlaga prvega odstavka 55. člena KZ-1 razkriva, da za izrek enotne kazni obsojencu po prvem odstavku 55. člena KZ-1 ni pogoj, da predhodna kazen ni v celoti izvršena v času odločanja sodišča, temveč, da ni v celoti izvršena ob storitvi dejanja, za katero mu sodišče sodi. Navedeno podpira tudi izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen. Enako stališče podpira tudi teleološka razlaga prvega odstavka 55. člena KZ-1, saj je združitev kazni namenjena izenačevanju položaja storilcev, ki se jim sodi zaradi več kaznivih dejanj, ne glede na to ali se jim sodi hkrati ali v ločenih postopkih.³ Zaradi vštevanja prestane kazni po pravilu asperacije po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 je združitev kazni obsojencu v korist, saj bo enotna kazen manjša od seštevka kazni zapora, kot je poudarilo že sodišče druge stopnje (točka 11 drugostopenjske sodbe).⁴ Posledično ostane brez uspeha zagovornikovo izpostavljanje potencialnih posledic združitve kazni za način izvršitve kazni, saj odločitev o združitvi kazni ni odvisna od posledic, ki jih bo imela na možnosti uspeha predlogov za nadomestno izvršitev kazni.

7Nižji sodišči sta po pojasnjenem pravilno uporabili določbe 55. člena KZ-1 glede na ugotovljeno dejstvo, da kazni zapora ob storitvi dejanja, za katero se mu je sodilo še ni prestal, in obsojencu pravilno združili kazni ter izrekli enotno kazen zapora.

C.

8Zatrjevana kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP po navedenem ni podana, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

9Upoštevaje obsojenčeve slabe premoženjske razmere ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila sodne takse.

10Vrhovno sodišče je vloženo zahtevo vsebinsko obravnavalo, zato se do predloga za odložitev oziroma prekinitev izvršitve sodne odločbe v smislu šestega odstavka 421. člena ZKP ni opredeljevalo.

11Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27991/2010 z dne 10. 11. 2016.
² K. Merc v M. Šepec: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2023, str. 24-25; I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 322.
³ K. Bergant v M. Šepec: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2021, str. 783.
⁴ Tako tudi nav. delo K. Merc.