VSC Sodba II Kp 38808/2014

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se delno ugodi tako, da se v odločbi o kazni za kaznivo dejanje pod točko I/1) v izreku izpodbijane sodbe določena zaporna kazen zniža na eno (1) leto in (6) šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2) na (10) deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/3) na (1) eno leto in (2) dva meseca zapora, nakar se mu posledično ob upoštevanju 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom členom 53 KZ-1 upoštevaje tako znižane določene kazni zapora zniža še enotna izrečena kazen zapora, ki se mu poslej izreče v trajanju (3) treh let in (2) dveh mesecev zapora.

II. Sicer pa se v preostalem delu pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče obtoženca spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj izsiljevanja po prvem odstavku člena 213 KZ-1 in mu, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe pod točko I) za vsako izmed kaznivih dejanj določilo zaporno kazen, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 53 KZ-1, upoštevajoč tako določene zaporne kazni izreklo enotno zaporno kazen v trajanju (4) štirih let in (2) dveh mesecev zapora. V tako izrečeno enotno kazen zapora je obtožencu vštelo čas pridržanja. Po prvem odstavku člena 95 ZKP mu je naložilo v plačilo še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, ki so do izpodbijane sodbe znašali 86,94 EUR, prav tako pa tudi plačilo sodne takse ter potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke in nagrado njihovih pooblaščencev, to je odvetnika A. A. in Odvetniške pisarne ..., o čemer bo odločeno s posebnim sklepom.

V skladu z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP je obtožencu še naložilo, da mora oškodovancu B. B. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 37.246,00 EUR, s presežkom pa ga napotilo na pravdo. Oškodovancu C. C. pa je dolžan obtoženec plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 12.925,00 EUR, s presežkom pa ga je prav tako napotilo na pravdo. Ob upoštevanju določb člena 74 KZ-1 je obtožencu odvzelo protipravno premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivih dejanjem na škodo N. N. v znesku 3.024,00 EUR.

2Taki odločitvi nasprotuje obtoženec po pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku z uveljavljanjem pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve zakona, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi izrečene kazenske sankcije, odločbe o prevzemu premoženjske koristi ter zaradi odločitve glede stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse ter predlaga, da se njegovi pritožbi v celoti ugodi tako, da se napadena sodba prvega sodišča razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Na pritožbo je podala odgovor okrožna državna tožilka in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena (v odločbi o kazni).

5Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče v obsegu, kot razviden iz izpodbijane sodbe v nasprotju s pritožbenimi navedbami pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo pa je tudi vsa pravno odločilna in relevantna dejstva. Zbrane dokaze, obtoženčev zagovor, izpovedbe oškodovancev in preostalih prič ter izvedensko mnenje, kot tudi vse ostale listinske dokaze, je pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil vsa tri očitana kazniva dejanja izsiljevanja po določbi prvega odstavka člena 213 KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v pretežnem delu soglaša z vsemi dejanskimi ugotovitvami in posledično s pravnimi zaključki v napadeni sodbi in v zvezi s pritožbenimi izvajanji v pritožbi obtoženčevega zagovornika podaja odgovore, kot je navedeno v nadaljevanju.

6Kršitev kazenskega zakona pritožba utemeljuje s tem, da je prvo sodišče ob tem, ko je obtoženca spoznalo za krivega vseh treh očitanih kaznivih dejanj izsiljevanja po določbi prvega odstavka člena 213 KZ-1 ravnalo nepravilno, saj bi moralo uporabiti določbe člena 54 KZ-1, ki določajo pogoje za nadaljevano kaznivo dejanje, ki so po prepričanju pritožbe v tem primeru tudi izpolnjeni. Kaznivo dejanje izsiljevanja je namreč premoženjsko kaznivo dejanje, ki glede na kraj in način izvršitve pomeni enotno dejavnost in naklep storilca, da dejanje stori iz koristoljubnosti oziroma oškodovalnih nagibov, vse te okoliščine so v tem primeru podane, zato bi bila pravilna pravna opredelitev vseh treh kaznivih dejanj kot eno nadaljevano kaznivo dejanje, ne pa, kot je storilo to sodišče v izpodbijani sodbi. Tako razlogovanje pritožbe je materialnopravno napačno.

7Kaznivo dejanje izsiljevanja po določbi člena 213 KZ-1 je sicer res umeščeno v 23. poglavje KZ-1, torej med kazniva dejanja zoper premoženje, vendar pa je to kaznivo dejanje specialna oblika kaznivega dejanja prisiljenja iz člena 132 KZ-1, ki pa je umeščeno v 16. poglavje KZ-1, torej med kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, ki je podano takrat, kadar storilec s prisiljenjem drugemu povzroči premoženjsko škodo in ima pri tem namen sebi ali komu drugemu pridobiti protipravno premoženjsko korist. Povedano pomeni, da inkriminacija obtožencu očitanih kaznivih dejanj varuje dve zavarovani dobrini, na eni strani prisile, ko se oškodovancu prepreči prosto sprejemanje odločitev, na drugi strani pa premoženjska razmerja med posamezniki, zato je kaznivo dejanje izsiljevanja ne samo premoženjski delikt, kot napačno razloguje pritožba, temveč tudi poškodbeni delikt¹. Za obstoj kaznivega dejanja izsiljevanja se torej zahteva, da storilec oškodovanca s silo ali resno grožnjo prisili v storitev ali opustitev, ki je v škodo njegovega premoženja ali v škodo premoženja koga drugega, kar pomeni, da se mora oškodovanec za storitev ali opustitev odločiti zaradi storilčeve sile ali grožnje, torej, da mora ravnati na tisti način, ki ga je storilec od njega zahteval, dokončano pa je to kaznivo dejanje takrat, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja izvrši zahtevano ravnanje, torej storitev ali opustitev, ko torej pride do premika premoženjske koristi iz sfere oškodovanca v sfero storilca, takšna premoženjska korist pa mora biti protipravna. Zato pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje okrožne državne tožilke v odgovoru na pritožbo, ki pravilno opozarja, da gre pri obtožencu očitanih kaznivih dejanjih izsiljevanja za sestavljeno kaznivo dejanje iz prisiljenja, ko se zoper imetnika premoženja uporabi sila ali grožnja in da to kaznivo dejanje ni usmerjeno le zoper premoženje, kar pomeni, da gre za osebno kaznivo dejanje, ko se istočasno poseže tudi v človekove pravice in svoboščine, konkretno v človekovo dostojanstvo, ki je prav tako pravno varovana dobrina, zato pri takih kaznivih dejanjih ni mogoča konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, kot to napačno pojmuje pritožba, ki je v tem delu neutemeljena.

8Zmotno ugotovitev dejanskega stanja obtoženčev zagovornik utemeljuje z nestrinjanjem z dokazno oceno oškodovancev, za katere trdi, da so bili vsi prezadolženi in so si pri obtožencu sposojali denar in že takrat vedeli, da izposojenega denarja ne bodo mogli vrniti, saj ali niso imeli zaposlitve ali pa jim je njihova dejavnost prinašala nizke prihodke in je v vseh teh primerih šlo za izposojo denarja z namenom, da se poplačajo drugi upniki, ki so takrat zahtevali denar od oškodovancev.

O kaznivem dejanju na škodo B. B.:

9Glede oškodovanca B. B. pritožba v tem delu navaja, da si je izposodil 15.000,00 EUR samo za dva dni in ta denar takoj zapravil za poplačilo drugih upnikov, ki so od njega terjali dolg, bil je tudi v osebnem stečaju, zato si denarja ne bi smel sposoditi, bil pa je tudi zaradi goljufije v zvezi z neplačevanjem obveznosti pravnomočno obsojen in mu dolgovi v osebnem stečaju niso bili odpuščeni, dolgov, ki pa jih je bilo preko 200.000,00 EUR pa tudi ni poplačal. Sodišče je razpolagalo samo z zapiski oškodovanca B. B., ki pa ni predložil nobenih dokazil, da je obtožencu sploh kaj od sposojenega denarja vrnil in gre tako po prepričanju pritožbe za nepreverjene trditve oškodovanca, ki je nekritičen do svojih ravnanj in za svoje težave krivi druge, med drugim tudi obtoženca, čeprav sam nikjer ni zaposlen in ga preživljajo starši in partnerka. To pa so po prepričanju pritožbe tiste okoliščine, da oškodovanec B. B. ni tako verodostojen, kot je to ugotovilo sodišče, ki sprva tudi ni dopustilo izvedbe dokazov, ki bi prikazali kakšen odnos do izposojanja denarja in vračanja svojih dolgov je oškodovanec B. B. imel. Sodišče pa je tudi brez dokazov navedlo, zakaj ni verjelo izpovedim tistih prič, ki sta hoteli obtoženca razbremeniti odgovornosti.

10Glede ugotavljanja pravno relevantnih dejstev v zvezi z očitkom o storitvi kaznivega dejanja na škodo B. B. je prvo sodišče v točkah 5) do 21) izpodbijane sodbe najprej povzelo vse bistvene poudarke izpovedb ne le samega oškodovanca, temveč tudi prič D. D., oškodovančevih staršev E. E. ter njegove partnerke F. F., prič G. G., H. H., I. I. J. J. in K. K., kar pritožbeno tudi ni problematizirano. Prav tako pa je za razjasnitev vseh relevantnih okoliščin po obsežno izvedenem dokaznem postopku ocenilo tudi vse relevantne listinske dokaze (fotografije, zapiske oziroma evidenca o izposoji denarja na strani obdolženca, pogodbe, poročila o komunikaciji med obtožencem in oškodovanci …), izvedensko mnenje izvedenca P. P., prav tako pa je v točki 8) zavzelo tudi pravilno stališče o (ne)dopustnosti dokaza – zvočnega posnetka o dogajanju z dne 20. 1. 2014, kar pritožbeno prav tako ni problematizirano.

11Glede na tako sprejeto dokazno oceno ni mogoče sprejeti pritožbene teze o enostranskem ter selektivnem izvajanju dokazov, kar je tudi splošen in nekonkretiziran očitek pritožbe, temelječ izključno na trditvi, da gre za nekritično sledenje le izpovedbi oškodovanca B. B., čeprav je dokazni postopek, kot je razvidno iz spisovnega gradiva in zapisnikov o glavni obravnavi tekel pred prvim sodiščem tudi na podlagi dokaznih predlogov obrambe, ki so bili podani že na predobravnavnem naroku dne 24. 3. 2017 in ponovljeni ter dopolnjeni še tekom postopka in čemur je prvo sodišče tudi sledilo ne le glede zaslišanja obremenilnih, temveč tudi razbremenilnih prič, vse izpovedbe pa je dokazno ocenjevalo in preverilo tudi z listinskimi dokazi, med katerimi so tudi podatki o vodenju dveh stečajnih postopkov, ki sta se vodila proti oškodovancu B. B., pri čemer pa pritožba tudi ne pove, katerih razbremenilnih dokazov sodišče ni niti poskušalo izvesti, zato take pritožbene trditve tudi ni mogoče preveriti.

Obtoženec je tekom postopka izkoristil svojo pravico do zagovora z molkom, zato je prvo sodišče vse izvedene dokaze v skladu z metodološkim napotkom iz določbe drugega odstavka člena 355 ZKP v nasprotju s pritožbenim očitkom o nekritičnem dokaznem ocenjevanju skrbno pretehtalo, torej vsakega posebej in v zvezi z drugimi in zato ni mogoče po prepričanju pritožbenega sodišča pritrditi stališču pritožbe, da ključna dejstva, ki so pomembna za razsojo, niso dokazana, česar pritožba tudi argumentirano ne konkretizira.

12Izpoved oškodovanca B. B., ki je že v svoji ovadbi z dne 30. 1. 2014, nato pa še tekom preiskave in nato ves čas na glavni obravnavi skladno opisoval svoje upniško – dolžniško razmerje z obtoženim L. L. in kako je potekalo vračanje denarja po prvotnem kratkem posojilu iz leta 2009 v višini 15.000,00 EUR, ki ga oškodovanec res ni vrnil v dogovorjenem zelo kratkem času, kot pravilno opozarja pritožba in ko je v nadaljevanju obtoženec ″kolobaril″ in večal svojo terjatev do oškodovanca s spreminjanjem in višanjem mesečnih obresti, je ob natančni razčlenitvi oškodovančevih zapiskov o dinamiki takega posojilnega razmerja ter tudi obtoženčevih zapiskov o posoji denarja in komunikacije obtoženca z oškodovancem iz analiziranih in dokazno ocenjenih SMS sporočil v letu 2011 in tudi na podlagi ugotovitev o njuni telefonski komunikaciji, skrbno in ustrezno kritično dokazno ocenilo. Ni se mogoče strinjati, da je sodišče tako dokazno oceno napravilo enostransko in celo prezrlo, da je oškodovanec bil v osebnem stečaju in da je tudi ostalim upnikom dolgoval večje zneske. Oškodovančevo rekapitulacijo posojil/vračil, ki jo je oškodovanec sestavil sicer po svojem spominu je prvo sodišče kritično presojalo tudi z izpovedbo prič D. D., ki je potrdil, da je oškodovancu prav zaradi seznanjenosti, da si je oškodovanec od obtoženca sposodil določeno vsoto denarja in da je oškodovanec zaradi tega prestajal velike psihične težave in živel strahu, v letu 2009 skupaj izročil 10.000,00 EUR, kar izhaja tudi iz priloženih listin, ki jih je sodišče v tem delu prav tako dokazno pravilno ocenilo. Prav tako je sledilo oškodovancu, da sta mu tudi njegova starša E. E. izročila najprej 10.000,00 EUR, kasneje pa še 3.200,00 EUR, vse z namenom, da oškodovanec zapre svoj dolg napram obtožencu, prejem prvega zneska pa je obtoženec celo sam potrdil s svojim podpisom na listini, ki jo je prvo sodišče prav tako dokazno ocenilo in ki se v spisovnem gradivu nahaja. Tudi G. G., oškodovančev poslovni partner je potrdil oškodovančeve trditve o posoji zneska 11.500,00 EUR in prepričal prvo sodišče, da je obdolženec ves čas inkriminiranega obdobja iskal izhod iz upniško-dolžniškega razmerja z obtožencem.

Prvo sodišče je zavzelo tudi stališče do v pritožbi ponovljenega očitka o oškodovančevi prezadolženosti v tem obdobju in v tej zvezi vodenima postopkoma osebnega stečaja, ki sicer potrjujeta pritožbeno trditev, da je oškodovanec v inkriminiranem obdobju bil prezadolžen tudi do drugih upnikov, ne samo do obtoženca. Vendar pa za razliko od obtoženca, ki je oškodovančev upnik, nihče od preostalih upnikov, ki jim je oškodovanec dolgoval tudi višje zneske, med njimi pa sta bila tudi zaslišana D. D. in G. G., oškodovancu ni grozil ali pa ga izsiljeval z višanjem glavnice in obresti, kot je bilo to v oškodovančevem primeru in je oškodovanec te dolgove tudi poplačal, medtem ko obtoženec v osebnem stečaju oškodovanca nikoli ni priglasil svoje terjatve. Pritožba pa, razen splošnega očitka o oškodovančevi prezadolženosti sploh ne pojasni obstoj katerega pravnorelevantnega dejstva pa oškodovančev osebni stečaj, oziroma njegova prezadolženost postavlja pod vprašaj. Če je to prezadolženost oškodovanca v navedenem obdobju, pa pritožbeno sodišče dokazno oceno te okoliščine sprejema tako, kot je prvo sodišče obrazložilo v točki 19) izpodbijane sodbe in se nanjo sklicuje. Tudi trditev pritožbe, da so oškodovančevi prijatelji izpovedali, da še po osmih letih oškodovanec ni poplačal do njih svojih dolgov, prav tako ostaja na ravni nekonkretiziranosti in je celo protispisna, kajti oba oškodovančeva upnika in prijatelja G. G. in D. D. sta namreč tekom postopka povedala, da je oškodovanec dolgove poplačal. Po povedanem torej ne drži pritožbeni očitek, da sodišče razen oškodovančeve izpovedbe in njegovih zapiskov ni imelo na razpolago drugih dokazov, s katerimi bi lahko preverili očitek v obtožbi, koliko dolga je oškodovanec B. B. obtožencu sploh vrnil in zato tudi ne gre za nepreverjene trditve, katerim naj bi sodišče brez dokazov sledilo, kot to neutemeljeno trdi pritožba.

13Zato pritožbeno sodišče na podlagi takih ugotovitev o dinamiki dolžniško upniškega razmerja med oškodovancem B. B. in obtožencem sprejema razloge prvega sodišča, zapisane v točki 20) izpodbijane sodbe, v kateri je prvo sodišče natančno na podlagi dovolj kritične dokazne ocene zanesljivo ugotovilo, da si je oškodovanec B. B. od obtoženca v začetku leta 2009 sposodil najprej 15.000,00 EUR, nato pa v istem letu še 7.000,00 EUR, torej skupaj 22.000,00 EUR, kar je B. B. tudi ves čas skladno trdil in ki mu je najprej za dolgovani znesek določil 5 % mesečne obresti, od 1. 3. 2010 dalje pa celo 10 % mesečne obresti, česar pa oškodovanec tako, kot je bilo ugotovljeno, ni uspel mesečno vračati niti posojila, niti obresti v celoti. Obtoženec pa je ravno iz teh razlogov za znesek neplačanih obresti višal glavnico in celo obresti in od oškodovanca neupravičeno zahteval, da mu plača vedno večje zneske, na podlagi izpovedb vseh zaslišanih prič, ki so izpovedovali o oškodovančevem psihičnem stanju v tistem obdobju, ko si je od staršev in prijateljev izposojal določene zneske, pa je še ugotovilo, da je obtoženec oškodovancu tudi grozil med drugim še s tem, da mu bo pretepel otroke, da jih bo moral izpisati iz šole, da se mu bo ″posral v usta in da bo moral pojesti drek″, da bo plačal, da bodo posilili njegovega otroka, da mu ne more pobegniti na konec sveta. Ko pa mu je oškodovanec do decembra 2013 vrnil že celotno glavnico v višini 22.000,00 EUR in na račun oderuških obresti plačal še 39.700,00 EUR, pa je 20. 1. 2014 okoli 16.35 ure na parkirišču v ... obtoženec od oškodovanca zahteval, da mu mora izročiti poleg navedenega še 30.000,00 EUR in postavil kot pogoj datum izročitve takega zneska za dan 3. 2. 2014 z istočasno ponovljeno grožnjo, da naj se pripravi in izpiše otroke iz šole, kar je že naročil svojim fantom, da jih bodo maltretirali pred šolo in da bo oškodovanec vsak dan maltretiran, ob tem pa ga je še dvakrat z roko močno udaril po obrazu. 3. 2. 2014 pa ga je najprej večkrat poklical po telefonu in se nato pripeljal na njegov dom in z namenom ustrahovanja pristopil do oškodovanca, ki pa je že pred tem celoten dogodek naznanil policiji, ki se je na kraju tudi nahajala, zato je obtožencu bilo preprečeno nadaljnje izvrševanje kaznivega dejanja.

14Kot je bilo že predhodno pojasnjeno, je namreč kaznivo dejanje izsiljevanja tudi poškodbeni delikt, kar pomeni, da je to kaznivo dejanje mogoče izvršiti tudi s kompulzivno silo in pri oškodovancu doseči bodisi storitev ali opustitev, ker takšna sila učinkuje tudi kot grožnja. Uporaba sile v pomenu, ki izhaja iz izvršitvene oblike v določbi prvega odstavka člena 213 KZ-1 je torej grožnja s silo, ki je delno že uresničena in za oškodovanca pomeni napoved neke neugodne posledice, takšna grožnja pa je lahko izražena bodisi verbalno ali neverbalno, torej konkludentno, storilec pa lahko zagrozi tudi s posledico, ki jo bo povzročil sam, lahko pa tudi s posledico, ki jo bo povzročil kdo drug, če iz grožnje izhaja, da ima storilec na ravnanje drugega vpliv, iz sodne prakse pa tudi izhaja, da mora biti grožnja resna, kar pomeni, da se oškodovanca s silo ali resno grožnjo prisili v storitev ali opustitev, kar se odraža v protipravno pridobljeni premoženjski koristi obtoženca².

15Že predhodno je bilo obrazloženo, se je prvo sodišče o resnosti obtoženčevih groženj oškodovancu tako, kot izhaja tudi iz sodbenega izreka v izpodbijani sodbi prepričalo ne le na podlagi izpovedi samega oškodovanca in njegovih ožjih družinskih članov, temveč tudi na podlagi izpovedb njegovih prijateljev in prav tako upnikov D. D. in G. G. ter priče H. H. , ki je potrdil, da je obdolženec v tistem času bil v upniško-dolžniškem razmerju z obtožencem, ki jo oškodovancu ves čas zaradi nevrnitve posojila višal obresti in da je oškodovanec takrat v veliki stiski, o čemer se je prvo sodišče prepričalo tudi na podlagi zdravstvene dokumentacije o pregledu oškodovanca v Zdravstvenem domu v ... v zvezi z dogajanjem z dne 20. 1. 2014, ko je oškodovanec lečečemu zdravniku pojasnil, da je s strani znane osebe utrpel dva udarca z dlanjo po levi strani obraza, kar nenazadnje izhaja tudi iz fotografij, ki jih je v tej zvezi posnel oškodovančev oče, o resnosti obtoženčevih groženj pa se je prvo sodišče prepričalo tudi na podlagi dogajanja z dne 3. 2. 2014, ko je na naslovu ... bila odvzeta prostost tako obtožencu, kot tudi priči F. F. in ko se je v vozilu, s katerim sta se oba pripeljala do oškodovančevega doma po opravljenem varnostnem pregledu obtoženca in navedene priče R. R. v obtoženčevem vozilu bili najdeni predmeti, kot so teleskopska palica, kovinska palica z rezilom, večji nož s črnim ročajem, manjši nož na preklop, potapljaški nož, prav tako pa je imel R. R. v času varnostnega pregleda prav tako pri sebi črn nož bokser na preklop. Vse navedene okoliščine so prvemu sodišču utemeljeno ponujale podlago za zaključek o tem, da je bila resnost grožnje, ki je bila s strani obtoženca v inkriminiranem obdobju izkazovana napram oškodovancu ne le objektivizirana z dvakratnim udarcem že 20. 1. 2014, temveč tudi z nenehnimi klici in poslanimi SMS sporočili oškodovancu z grozilno noto, kaj vse se bo zgodilo, če v določenem času oškodovanec ne bo uspel pridobiti še določenega zneska 30.000,00 EUR, kolikor je obtoženec ob tem, da mu je oškodovanec pred tem izplačal že 37.246,00 EUR.

16Pritožba oporeka tudi zaključkom izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke in meni, da slednji svoje naloge ni opravil na način, da bi lahko ugotovil, ali je prišlo do oškodovanja oziroma ali so premoženjskopravni zahtevki oškodovancev sploh utemeljeni. Meni, da je izvedenec izračunal zgolj neke obresti, ki da precej presegajo zakonsko dovoljene obresti po določbah SPZ, ni pa ugotovil, kolikšen je bil dolg oškodovancev in ali so dolg vrniti in v kakšni višini je bil oškodovančev plačan.

17Pridobitev protipravne premoženjske koristi obtoženca je zakoniti znak obtožencu očitanih kaznivih dejanj po določbi prvega odstavka člena 213 KZ-1. Taka premoženjskopravna korist obtoženca pa je pridobljena z uporabo sile ali grožnje, s katero se oškodovanca v določeno ravnanje tudi prisili³. Prvo sodišče je zato moralo ugotavljati, kolikšna je protipravna premoženjska korist, ki si jo je obtoženec na račun vseh treh oškodovancev tudi pridobil z ravnanjem in na način, kot izhaja iz opisa sodbenega izreka v izpodbijani sodbi. Za ta namen je angažiralo izvedenca finančne stroke, ki je na podlagi metodologije izračunal obresti in glavnico, upoštevajoč veljavno zakonodajo, izračunal, kdaj so posamezni oškodovanci odplačali posojila obtožencu in od kdaj dalje ter v kakšni višini njihova plačila obtožencu niso bila več potrebna in kdaj ter v kolikšni meri je prišlo do preplačil. Zanesljivo je tudi po dodatnem zaslišanju izvedenca ugotovilo, da je obtoženi L. L. z izsiljevanjem od oškodovanega B. B. pridobil 37.246,00 EUR protipravne premoženjske koristi, naknadno pa je od oškodovanca terjal še plačilo 30.000,00 EUR. V rekapitulaciji odplačil za dejanje na škodo B. B. je na strani 16 izvedenskega mnenja podan natančen izračun, da je oškodovanec B. B. dolg odplačal obtožencu v višini 22.000,00 EUR, odplačal je tudi obresti v višini 39.900,00 EUR, dovoljene obresti so bile 2.654,00 EUR, torej je šlo za preplačilo obresti v višini 37.246,00 EUR, kar je prvo sodišče tudi sprejelo in tudi ustrezno obrazložilo. Pritožba pa trditev o neopravljenem delu izvedenca gradi le na posplošenem in neargumentiranem očitku, da je izvedenec izračunal zgolj ″neke obresti″, ki da presegajo zakonske dovoljene obresti, ni pa ugotovil, kolikšen je bil dolg oškodovancev, kar pa je povsem v nasprotju z zaključki izvedenskega mnenja in razlogi v izpodbijani sodbi. V čem pa ta ugotovitev ni pravilna in kakšne pa so po prepričanju pritožbe dovoljene obresti po tokrat veljavnih predpisih in določbah SZ v navedenem obdobju, pa pritožba ne ponudi nobenega argumenta, ki bi kakorkoli vzbudil dvom v pravilnost izračunov izvedenca in posledično zaključkov prvega sodišča v točki 30) izpodbijane sodbe. Pri tem pa prvo sodišče tudi ni prezrlo, da se je obtoženec v navedenem obdobju preživljal tudi s posojanjem denarja za oderuške obresti, saj so razpoložljivi podatki prvemu sodišču izkazovali, da obtoženec v tistem obdobju ni bil zaposlen, zaposlil se je šele v prvi polovici leta 2021. Po povedanem zato tudi ta pritožbeni očitek, s katerim pritožba skuša pod vprašaj postaviti zaključke izvedenskega mnenja in hkrati ugotovitev obstoja ključnega relevantnega dejstva, torej višine protipravne pridobljene premoženjske koristi s strani vseh treh oškodovancev, ki pa je istočasno tudi presplošen in nekonkretiziran, ni utemeljen, posledično pa dejansko stanje ni ugotovljeno zmotno, kot neutemeljeno vztraja pritožba.

O kaznivem dejanju na škodo M. M. ml.:

18Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožba viti tudi glede očitka storitve istega kaznivega dejanja na škodo N. N. in meni, da sta tako oškodovani M. M., kot tudi njegov oče vsak delno po resnici povedala, kako so dogodki potekali in kako so si oškodovanci izposojali denar, česar pa prvo sodišče po prepričanju pritožbe ni dovolj kritično ocenjevalo, temveč je navedlo, da se je obtoženec že pred obravnavo dogovarjal z oškodovancem in njegovim očetom, kako naj pričata pred sodiščem. Pri tem pritožba izpostavlja, da se takrat obtoženca, ko so si oškodovanci pri njemu izposojali denar, ni bal nihče, zato je po prepričanju pritožbe tudi v tem delu odločitev prvega sodišča enostranska in izrazito v škodo obtoženca, ker ni upoštevalo nobenih njegovih dokazov in sledilo oškodovancem. Tudi take pritožbene navedbe so ne le neutemeljene, temveč tudi nekonkretizirane.

19Glede kaznivega dejanja na škodo M. M. ml. je prvo sodišče vsa pravno relevantna dejstva obrazložilo v točkah od 21) do vključno 26) in v teh točkah je povzelo v bistvenem izpovedbe prič oškodovanca M. M. ml. in njegovega očeta N. N. st., opredelilo se je do SMS sporočil (list. št. 83-84), ki so bili pridobljeni in zavarovani s telefonske naprave obtoženca, katere mu je telefon bil zasežen ob osebni preiskavi, kar izhaja iz spisovnega gradiva. Obe izpovedbi je natančno analiziralo v razmerju do vseh navedenih listinskih dokazov, kar pritožbeno niti ni problematizirano in ni podvomilo v verodostojnost izpovedb tako oškodovanca, kot tudi njegovega očeta, ki sta najbolj verodostojno izpovedala o dejanju ob podaji izjav pri policiji in v preiskavi, čeprav sta na glavni obravnavi poskušala dejanja obtoženca omiliti ravnanja in minimalizirati, kar je prvo sodišče glede na zapise, ki izhajajo iz zapisnikov o glavnih obravnavah pred prvim sodiščem pripisalo dejstvu, da se obe priči obtoženca še vedno bojita, kar je zaznalo tudi iz obnašanja obtoženca in oškodovanca, ki sta z ene od obravnav skupaj odšla, preden je oškodovanec bil zaslišan, državna tožilka pa je prav tako zaznala med njima komunikacijo in na slednje opozorila tudi prvo sodišče, tudi o komunikaciji med obtožencem in pričo N. N. st. Vse navedene okoliščine so sodišče tudi utemeljeno prepričale o razlogih, zakaj oškodovanec v tem kazenskem postopku zoper obtoženca ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka in tudi pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi o tem, da je prav strah obeh navedenih prič razlog, da sta skušala na glavni obravnavi ravnanje obtoženca minimalizirati in ga omiliti, ker se ga še vedno bojita. Zato taki dokazni oceni prvega sodišča v tem delu ni očitati nepravilnosti in pomanjkljivosti, kot to nekonkretizirano navaja pritožba, ki sama priznava, da sta obe priči vsaj delno po resnici povedala, kako so dogodki potekali in na kakšen način so si oškodovanci izposojali denar. Prvo sodišče je ob življenjsko logični in skladni izpovedbi namreč v točki 25.) izpodbijane sodbe s prepričljivimi razlogi obrazložilo, da sta izpovedbi oškodovanca in njegovega očeta, ki sta ju podali v preiskavi brez dvoma odraz realnega dogajanja upniško-dolžniškega razmerja oškodovanca do obtoženca in da v nobenem primeru ne gre za izmišljene zgodbe, kot to skuša prikazati obramba, kljub temu, da si je oškodovanec od obtoženca sposodil denar, da je obtoženec ob tem od oškodovanca zahteval 10 % mesečne obresti in kljub temu, da je odplačal dolg, je obtoženec od oškodovanca na račun glavnice in obresti še vedno terjal določene zneske in ob večkratnih zahtevah, tudi po odplačilu glavnice in obresti oškodovancu še vedno grozil, da mu bo polomil noge, napravil iz njega invalida in poskrbel, da bo izgubil službo, da bo drugim povedal, da je kradel, da lahko najame nekoga, da ga bo ubil, da je bil že v zaporu, da bo pretepel njegove starše, kar je realiziral tudi s tem, da ga je ob eni izmed teh priložnosti tudi udaril z roko po obrazu in mu grozil še z nadaljnjimi poškodbami in s tem, da bo pred oškodovančevimi sodelavci razgalil, da naj bi mu oškodovanec ukradel določene vsoto denarja in drogo.

20V takem ravnanju obtoženca do oškodovanca M. M. ml. je prvo sodišče prepoznalo tako, kot tudi pri ravnanju na škodo oškodovanca B. B. vse zakonite znake kaznivega dejanja izsiljevanja, kajti oba oškodovanca sta prepričljivo in skladno pojasnila, da je obtoženec od obeh zahteval 10 % mesečne obresti, sicer od oškodovanca B. B. na začetku nič, nato pa 5 % mesečne obresti, ki jih je stopnjeval na 10 % mesečno obrestno mero, oba sta odplačala celoten dolg, najprej glavnico in nato še znaten znesek na račun obresti, vendar pa se upniško-dolžniško razmerje ni končalo, grožnje so se stopnjevale, prešle so v silo, ki se je objektivizirala ne samo v verbalnih grožnjah, temveč je prerasla celo pri obeh v fizično nasilje, saj sta oba pri tem utrpela tudi telesno poškodbo s strani obtoženca, ki je sicer uradno izkazana z listinsko dokumentacijo samo pri oškodovancu B. B. Iz navedenega je prvo sodišče po prepričanju prvega sodišča v nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki so v tem delu prav tako nekonkretizirane, napravilo pravilen sklep o tem, da ni nobenega dvoma o tem, da je v obravnavanem primeru zaradi ravnanj obtoženca napram oškodovancu M. M. mlajšemu v upniško-dolžniškem razmerju prišlo do izvršitve kaznivega dejanja izsiljevanja na škodo navedenega oškodovanca kljub temu, da ta v tem postopku ni priglasil premoženjskopravnega zahtevka iz razlogov, kot je prvo sodišče prepričljivo tudi utemeljilo. Po povedanem tudi pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede kaznivega dejanja na škodo M. M. mlajšega, ni utemeljena.

O kaznivem dejanju na škodo O. O.:

21V točkah 27) do 29) je prvo sodišče v izpodbijani sodbi natančno povzelo izpovedbo oškodovanca O. O., dokazno ocenilo tudi listinske dokaze (notarske listine) in nato zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je obtožencu tudi storitev kaznivega dejanja na škodo O. O. v celoti dokazana, saj so v njegovem ravnanju podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja izsiljevanja po določbi prvega odstavka člena 213 KZ-1. Tako ugotovljenega dejanskega stanja na škodo imenovanea oškodovanca pritožba ne problematizira, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo uradni preizkus in ugotovilo, da takim zaključkom in razlogom v izpodbijani sodbi tudi glede tega kaznivega dejanja ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti, na katere prvo sodišče sicer pazi uradoma.

22Glede vseh treh kaznivih dejanj, ki se obtožencu očitajo z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v točki 31) izpodbijane sodbe obrazložilo razloge za obtoženčev subjektivni odnos do vseh treh storjenih kaznivih dejanj. Prepričljivo je pojasnilo, da je vsa tri kazniva dejanja obtoženec storil z najvišjo stopnjo krivde, torej z direktnim naklepom, vseh treh dejanj se je namreč temeljito zavedal in jih tudi hotel storiti, pri vseh treh oškodovancih je prepoznal njihovo potrebo po rešitvi finančne situacije, vsi so mu vrnili glavnico z zahtevanimi obrestmi. Potem, ko je dobil že vse vrnjeno, pa je vedno znova od njih zahteval dodaten denar za dosego svojih ciljev, kar je udejanjal z uporabo prej obrazložene verbalne grožnje oziroma nato še fizične sile pri dveh oškodovancih, ko je z B. B. in N. N. fizično obračunal, oškodovancu O. O. pa pljunil v obraz, s čemer je po prepričanju prvega sodišče še dodatno podkrepil zasledovanje cilja, to je pridobitev protipravno premoženjske koristi, kar je tudi dosegel, da so mu oškodovanci izročali v izreku navedene vsote denarja, od njih pa je še vedno poskušal doseči izročitev še dodatnih vedno večjih vsot denarja, ker se je zavedal, da so vsi oškodovanci v osebni in finančni stiski. Tako zapisani razlogi so po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljivi in jasni, zato ni nobenega dvoma o tem, da je obtožencu storitev vseh treh kaznivih dejanj dokazana tudi v subjektivnem pomenu.

23Pritožba v svojih pritožbenih navedbah problematizira tudi zaključke izvedenca finančne stroke, ki je po prepričanju pritožbe svojega dela ni opravil na način, da bi lahko ugotovil, ali je prišlo do oškodovanja oškodovancev oziroma ali so premoženjskopravni zahtevki utemeljeni ali ne, ker je izračunal zgolj neke obresti, ki naj bi presegale zakonsko dovoljene obresti, ni pa ugotovil, kolikšen bi bil realno dolg oškodovancev in ali so dolg vrnili in v kakšni višini je bil dolg oškodovancev plačan.

24Tudi take pritožbene navedbe so nekonkretizirane in presplošne, da bi na njih bilo mogoče podati konkreten odgovor. Prvo sodišče je v točki 30) izpodbijane sodbe tudi v tem delu natančno pojasnilo svojo odločitev, ki temelji na dokazni oceni mnenja in zaključkov izvedenca mag. P. P., ki je bil pritegnjen v ta kazenski postopek. V razlogih za prisojo premoženjskopravnih zahtevkov oškodovancu B. B. in O. O. je prvo sodišče izhajalo iz metodologije izračuna obresti in glavnic navedenega izvedenca, ki je pri tem upošteval veljavnost zakonodaje in natančno izračunal, kdaj so oškodovanci odplačali posojila obtožencu in od kdaj dalje ter v kakšni višini njihova plačila obtožencu niso bila več potrebna in kdaj je prišlo do predplačil, do katerih pa obtoženec ni bil upravičen. Glede na izračune izvedenca v dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 349 - 364) je izvedenec opravil rekapitulacijo odplačil za vse tri oškodovance in ugotovil, da so za vse tri oškodovance bile skupaj preplačane obresti v višini 52.939,00 EUR, dovoljene obresti, do katerih je obtoženec bil upravičen so znašale 4.661,00 EUR, pri čemer je ošk. B. B. odplačal obtožencu dolg v višini 22.000,00 EUR, obresti pa v višini 39.900,00 EUR, pri čemer pa so preplačane obresti obtožencu znašale 37.246,00 EUR. O. O. pa je obtožencu odplačal poleg glavnice tudi obresti v višini 24.000,00 EUR, preplačilo obresti za tega oškodovanca pa je znašala 12.670,00 EUR.

25Take ugotovitve so prvo sodišče utrdile v prepričanju, da nobenega dvoma ni v tem, da se je obtoženec (med drugim) preživljal tudi s posojanjem denarja za oderuške obresti, zato je obema oškodovancema tako, kot izhaja iz sodbenega izreka, priznalo priglašena premoženjskopravna zahtevka glede na izračun, ki ga je v tem sodnem postopku izdelal po rekapitulaciji odplačil izvedenec mag. P. P., in sicer je B. B. priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 37.246,00 EUR, s presežkom, kar pritožbeno ni problematizirano, pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Ošk. O. O. pa je priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 12.925,00 EUR, s presežkom pa ga je prav tako napotilo na pravdo, medtem ko M. M. ml. premoženjskopravnega zahtevka ni priglasil, zato mu je sodišče v skladu z določbo člena 74 KZ-1 odvzelo protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem na njegovo škodo, kar je ustrezno obrazložilo v točki 36) izpodbijane sodbe, kar pritožbeno prav tako ni problematizirano.

26Zagovornik napada tudi odločitev prvega sodišča glede določenih in izrečene enotne kazni in meni, da so vse prestroge in presegajo sodno prakso za takšna in podobna kazniva dejanja. Prvemu sodišču očita, da ni našlo prav nobene olajševalne okoliščine pri obtožencu, pri čemer izpostavlja, da tudi časovne oddaljenosti posameznih kaznivih dejanj sodišče ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, kar kaže na nejasno in enostransko ter pristransko sojenje obtožencu v tem kazenskem postopku, ki naj bi bil tudi krivec za vse finančne težave oškodovancev.

Sodišče storilcu kaznivega dejanja odmeri kazen v mejah, ki so z zakonom predpisane za tako kaznivo dejanje glede na težo storjenega dejanja in tudi glede na storilčevo krivdo in pri tem je zavezano (določba drugega odstavka člena 49 KZ-1) upoštevati prav vse okoliščine, ki kakorkoli vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), zlasti pa stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščin, v katerih je dejanje bilo storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem in pa druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v določenem okolju. Prvo sodišče je, kot izhaja iz točke 32) obrazložitve izpodbijane sodbe kot obteževalno okoliščino najprej nepravilno upoštevalo, da je obtoženec na način, opisan v sodbenem izreku, storil vsa tri kazniva dejanja izsiljevanja po določbi prvega odstavka člena 213 KZ-1 na škodo treh različnih oškodovancev, kajti način, opisan v sodbenem izreku za posamezno kaznivo dejanje zapade pod presojo obstoja zakonskih znakov za vsako kaznivo dejanje posebej, enako je mogoče trditi tudi za uporabo sile in grožnje, ki sta prav tako zakonita znaka tega kaznivega dejanja, ko naj bi obtoženec prisiljeval oškodovance, da so mu nosili denar, do katerega ni bil upravičen, saj so tudi navedene okoliščine tiste, ki izhajajo že iz opisa kaznivih dejanj. Pravilno pa je prvo sodišče upoštevalo stopnjo krivde, ko je v točki 31) obrazložilo, da je vsa tri kazniva dejanja obtoženec storil z direktnim naklepom, torej z najvišjo stopnjo krivde, prav tako pa višino protipravno pridobljene premoženjske koristi za posameznega oškodovanca in tudi skupno višino protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Kot olajševalno okoliščino je prvo sodišče upoštevalo le dosedanje obtoženčevo nekaznovanost in strinjati se je s pritožbo, da stališče prvega sodišča, da časovni odmik od storitve posameznih kaznivih dejanj ni mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino, iz razloga, ker naj bi se oškodovanci obtoženca še vedno bali, ni pravilno. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja čas storitve vseh treh kaznivih dejanj, spisovno gradivo pa izkazuje, (-) da je obtožnica v navedeni kazenski zadevi bila vložena 30. 6. 2015, prav tako, (-) da je predobravnavni narok v navedeni zadevi bil opravljen 24. 3. 2017, (-) da se je obtoženec udeleževal vseh razpisanih narokov v tej kazenski zadevi, zato časovnega odmika od storitve kaznivih dejanj ni mogoče pripisati ravnanju obtoženca, zaradi česar bi slednjo okoliščino prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča moralo upoštevati kot olajševalno, kot pravilno izpostavlja pritožba.

Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi obtoženčevega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazni na podlagi zakonskega pooblastila iz določbe prvega odstavka člena 394 ZKP spremenilo tako, da je za kaznivo dejanje pod točko I/1, na škodo oškodovanca B. B. določeno zaporno kazen iz prvotnih (2) dveh let zapora znižalo na (1) eno leto in(6) šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I/2) iz prvotno določene zaporne kazni enega (1) leta in (2) dveh mesecev zapora znižalo na (10) deset mesecev zapora in za kaznivo dejanje pod točko I/3) izreka izpodbijane sodbe prvotno določeno zaporno kazen (1) enega leta in (6) šest mesecev zapora znižalo na (1) eno leto in (2) dva meseca zapora. Nato pa je ob upoštevanju 3. točke drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 53 KZ-1, upoštevajoč tako določene zaporne kazni in ob upoštevanju prej navedenih obteževalnih in olajševalnih okoliščin znižalo tudi enotno izrečeno zaporno kazen iz prvotnih (4) štirih let in (2) dveh mesecev zapora tako, da se le-ta poslej obtožencu izreče v trajanju (3) treh let in (2) dveh mesecev zapora. Tako določene zaporne kazni za vsako posamezno kaznivo dejanje in tudi izrečena enotna zaporna kazen so ob upoštevanju prej navedenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin po prepričanju pritožbenega sodišča primerne in ustrezne ter sorazmerne s težo storjenih kaznivih dejanj, skladne pa tudi z načelom individualizacije pri odmeri kazenskih sankcij ter z obstoječo sodno prakso v primerljivih zadevah.

27V preostalem delu pa pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotavlja, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija in ki so uveljavljani v pritožbenih navedbah, prav tako pa ni našlo kršitev zakona iz določbe prvega odstavka člena 383 ZKP, zato je v tem delu pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

28Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa, kot strošek pritožbenega postopka, ni bila določena (določba drugega odstavka člena 98 ZKP).

¹ Tako Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) – prva knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2018, stran 597
² primerjaj sodbi VS RS opr. št. I Ips 10657/2015 z dne 3. 6. 2019 in opr. št. I Ips 47219/2017 z dne 3. 12. 2020
³ primerjaj sodbo VISCE opr. št. Kp 94/2008 z dne 15. 7. 2008