VSRS Sodba I Ips 60592/2023

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 60592/2023 z dne 24. 8. 2023 obsojenega A. A. za dejanji pod točkama 1 in 2 izreka, obsojenega B. B. pa za dejanje pod točko 1 izreka, spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojenemu A. A. je izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora, ki se po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši tako, da bo obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej delal ali se izobraževal in prebival doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu. Obsojenemu B. B. je izreklo kazen dve leti zapora, ki se po osmem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v obdobju treh let, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist. Obema obsojencema je izreklo stransko denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 40,00 EUR v skupni višini 4.000,00 EUR in določilo način njene izvršitve. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je obsojencema odvzelo prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 60592/2023 z dne 31. 1. 2024 pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2Zagovornik obsojenega A. A. je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave RS s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugodi zahtevi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu izrečeno kazen zapora zniža na eno leto in štiri mesece, izrečeno stransko denarno kazen pa na petdeset dnevnih zneskov po 40,00 EUR, to je skupno 2.000,00 EUR, kar bi obsojenec plačal v dvajsetih zaporednih mesečnih obrokih po 100,00 EUR.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki v svoji izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi.

B.

5Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 50. členom KZ-1 in 3. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1, ki določa, da sme sodišče za kazniva dejanja z najnižjo določeno kaznijo eno leto zapora kazen omiliti do treh mesecev zapora. Vložnik navaja, da je obsojenec priznal krivdo po obtožbi, sodišči prve in druge stopnje pa sta brez pojasnila odstopili od odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 49827/2013 z dne 25. 11. 2021, ki priznanju krivde daje status posebne olajševalne okoliščine. Vložnik sodiščema očita tudi, da nista obrazložili, zakaj priznanja nista upoštevali kot posebno olajševalno okoliščino, zakaj nista omilili kazni zapora ter zakaj sta jo odmerili celo bistveno strožje od posebnega minimuma.

6Vložnikova zatrjevanja so neutemeljena, saj se opirajo na napačno razumevanje materialnopravnih določb o omilitvi kazni. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 49827/2013 z dne 25. 11. 2021, na katero se sklicuje vložnik, ponovilo že utrjeno stališče, da je zakonodajalec priznanju krivde pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1 podelil težo posebne olajševalne okoliščine. Posebne olajševalne okoliščine iz 2. alineje 50. člena KZ-1 je po enotnih stališčih pravne teorije in sodne prakse potrebno razlagati restriktivno. To pomeni, da so posebne olajševalne okoliščine le tiste, ki po teži odstopajo od drugih olajševalnih okoliščin iz drugega odstavka 49. člena KZ-1 in so vsebinsko enakovredne olajševalnim okoliščinam iz 1. alineje 50. člena KZ-1.¹ Priznanje krivde je mogoče upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino le pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, torej, če obdolženec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem. Po nasprotnem argumentu (a contrario) priznanja krivde, ki ni podano pod pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, praviloma ni mogoče upoštevati kot posebno olajševalno okoliščino, pač pa zgolj kot olajševalno okoliščino iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, ki ne posega v polje omilitve kazni.²

7Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila obravnavana kazenska zadeva zoper obsojena A. A. in B. B. izločena iz kazenske zadeve I K 10935/2021. V tej sorazmerno obsežni kazenski zadevi je bil 16. 11. 2021 za obsojenega A. A. opravljen predobravnavni narok. Na naroku je državna tožilka dopolnila obtožnico s predlogom za izrek kazenske sankcije za primer priznanja krivde, obsojenec pa je na tem naroku izjavil, da krivde po obtožbi ne priznava. V zadevi je bilo opravljenih več narokov za glavno obravnavo, obsojenec pa je krivdo priznal na naroku za glavno obravnavo 22. 8. 2023, vendar ne v sporazumu z državnim tožilcem. Ker torej niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, obsojenčevega priznanja ni mogoče šteti za posebno olajševalno okoliščino in torej že iz formalnih razlogov niso bili izpolnjeni pogoji za omilitev kazni. Poleg navedenega je Vrhovno sodišče kot odločilno že večkrat presodilo, da je omilitev kazni vedno fakultativna.³ To pomeni, da tudi priznanje krivde, ki izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, in se tako uvršča med posebne olajševalne okoliščine, ne more prerasti v obligatorni razlog za omilitev kazni.⁴

8V obravnavani zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od enega do deset let zapora, izrečena pa mu je bila kazen dve leti in štiri mesece zapora, ki se izvrši na način iz četrtega odstavka 86. člena KZ-1. Sodišče z izrekom in določitvijo načina izvršitve ni prekoračilo pravice (pravilneje: pooblastila), ki ga ima po zakonu, zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Iz razlogov sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče izhajajoč iz teže dejanja ob odmeri kazni kot obteževalno okoliščino upoštevalo obsojenčev specialni povratek, pa tudi predhodno kaznovanost za druga kazniva dejanja, kot olajševalni okoliščini pa obsojenčevo obžalovanje dejanja in njegovo priznanje krivde.⁵ V nasprotju z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti je sodišče priznanje izrecno upoštevalo kot izrazito olajševalno okoliščino, ki je imela določen pomen za nadaljnji, učinkovitejši potek kazenskega postopka. Glede na takšno utemeljitev izpodbijani pravnomočni sodbi glede odmere kazni ni mogoče očitati smiselno zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Vložniku prav tako ni mogoče slediti v navedbi, da izrečena kazen dveh let in štirih mesecev zapora bistveno odstopa od odločitev sodišč v primerljivih zadevah, kar pomeni kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Vložnik kršitev vidi v tem, da izrečena kazen odstopa od izrečene kazni enega leta in šestih mesecev zapora v zadevi, kjer ni prišlo do priznanja krivde (kar je razvidno iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 32478/2016 z dne 28. 1. 2021), in izrečene kazni enega leta zapora v zadevi, kjer je šlo za specialni povratek (kar je razvidno iz sodbe Višjega sodišča v Kopru II Kp 28344/2011 z dne 19. 5. 2016). Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da je vložnik s sklicevanjem na načelo enakega varstva pravic lahko uspešen le, če izkaže, da je sodišče glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih.⁶

10Vložnik v obravnavani zadevi takšnega odstopanja ni izkazal. Zgolj dve kazenski zadevi, ki jih navaja v podkrepitev svoje teze, ne pomenita ustaljene sodne prakse.⁷ Poleg tega vložnik ni izkazal, da je obravnavana zadeva primerljiva z zadevama, na katere se sklicuje v zahtevi, glede vseh okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru sodne individualizacije kazni. Vrhovno sodišče po pregledu kazenskih zadev ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v zadevi II Kp 32478/2016 z dne 15. 5. 2019 obsojencu dosojeno kazen dveh let zapora znižalo na eno leto in šest mesecev zapora zaradi okoliščine, da ni bil predhodno kaznovan, medtem ko gre v obravnavani zadevi za specialnega povratnika. V obravnavani zadevi gre prav tako za bistveno (skorajda desetkrat) večjo količino prepovedane droge kot v zadevi I Ips 32478/2016 z dne 28. 1. 2021, v kateri je bil obsojenec pravnomočno obsojen zaradi hrambe 1.558,57 gramov konoplje. Že glede navedenih okoliščin kazenske zadeve medsebojno niso primerljive, vložnik pa tudi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi zadeve na drug način izenačevale.

11Vložnik v nadaljevanju zahteve trdi, da sodišče pri odmeri kazni ni upoštevalo stopnje krivde, altruističnega nagiba obsojenca, ki naj bi po vložnikovo drogo proizvajal za namene lajšanja zdravstvenih tegob in s tem pomagal sebi in drugim, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnjega življenja obsojenca, njegovih osebnih in premoženjskih razmer in njegovega obnašanja po storjenem dejanju. S temi navedbami, ki so v pretežni meri nekonkretizirane, vložnik ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zatrjuje, da je dejansko stanje, ki je podlaga za sodno odmero kazni, nepopolno ugotovljeno. S tem uveljavlja izpodbojni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12Končno vložnik zatrjuje še, da sodišče pri izreku stranske denarne kazni ni upoštevalo nobenih omilitvenih določil, pri čemer prezre, da glede na besedilo 50. in 51. člena KZ-1 teh določil ni mogoče uporabiti pri izreku stranske denarne kazni. Kazenski zakon namreč v 51. členu izrecno določa le meje omilitve zaporne kazni kot glavne kazni in sicer glede na predpisani posebni minimum. Zakon v posebnem delu denarnih kazni ne predpisuje v razponu z določitvijo njihovega posebnega minimuma in maksimuma, pač pa določa le sorazmerno nizek splošni minimum deset dnevnih zneskov, zaradi česar uporaba omilitvenih določil konceptualno ne pride v poštev.⁸ Z vztrajanjem pri navedbi, da je denarna kazen izrečena v višini, ki obsojencu otežuje preživetje, vložnik ne preseže uveljavljanja izpodbojnega razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP, ki ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

13Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo po prvem odstavku 425. člena ZKP.

14Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegovo premoženjsko stanje, ugotovljeno v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

15Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 105/2009 z dne 11. 6. 2009. Prim. tudi L. Bavcon et al.: Kazensko pravo - splošni del (6. izdaja), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 408; I. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem - Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 290; K. Bergant: 50. člen, v: Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2021, str. 740.
² Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 29324/2013-78 z dne 28. 8. 2014 (točka 7) in I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021 (točka 12).
³ Npr. v sodbah Vrhovnega sodišča RS I Ips 5416/2011-349 z dne 18. 7. 2013 (točka 15) in I Ips 46035/2020 z dne 28. 1. 2021 (točka 13). Prim. tudi K. Bergant (2021), str. 741.
⁴ Gl. npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 58331/2020 z dne 21. 4. 2022, I Ips 9821/2021 z dne 3. 2. 2022 in I Ips 46035/2020 z dne 28. 10. 2021.
⁵ 11. točka razlogov prvostopenjske sodbe in 6. točka razlogov drugostopenjske sodbe.
⁶ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 79403/2022 z dne 25. 1. 2024 (točka 18), I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 59244/2020 z dne 26. 11. 2021, I Ips 59885/2010-958 z dne 17. 7. 2014, I Ips 16832/2011-217 z dne 3. 10. 2013 in I Ips 376/2007 z dne 7. 2. 2008.
⁷ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023.
⁸ Prim. K. Bergant (2021), str. 742; I. Bele (2001), str. 289.