VSM Sodba III Kp 75572/2022

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in okrožne državne tožilke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse, izdatki in nagrada zagovornice obdolženega bremenijo proračun.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu ob uporabi omilitvenih določil 50. člena in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 80 dnevnih zneskov, kar je ob upoštevanju dnevnega zneska v višini 15,00 EUR, 1.200,00 EUR denarne kazni. Obdolženi je dolžan denarno kazen plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če obdolženi denarne kazni v naloženem roku ne plača in se ta ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (30,00 EUR) določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šest mesecev. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo stransko kazen izgon tujca iz države za dobo dveh let. Trajanje izgona tujca iz države se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te stranske kazni. Na podlagi 56. člena KZ-1 se obdolžencu v izrečeno zaporno kazen všteje čas pridržanja in čas prestan v priporu, to je od dne 22. 11. 2022 od 21.58 ure dalje. Na podlagi 73. člena KZ-1 se obdolženemu odvzame zaseženi predmet, to je mobilni telefon znamke Oppo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki in nagrada zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti pa bremenijo proračun (člen 97 ZKP).

2Zoper takšno sodbo sta se pritožila:

- zagovornica obdolženega zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu zniža izrečeno zaporno kazen in denarno kazen;

in

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolžencu izreče višjo zaporno kazen in višjo stransko kazen.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Zagovornica obdolženca se v pritožbi zavzema za izrek nižjih zaporne in denarne kazni, ko sodišču prve stopnje očita, da pri odmeri kazni ni v zadostni meri upoštevalo olajševalne okoliščine, kot tudi okoliščino, da obdolženi sam skrbi za petčlansko družino, in da je neupravičeno štelo kot obteževalno okoliščino, da je bil obdolženi že kaznovan za dve kaznivi dejanji in tudi okoliščine, ki predstavljajo sam znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, saj ni bilo ugotovljeno, da bi obdolženec za prevoz prejel plačilo. Pri izreku denarne kazni je sodišče prve stopnje po oceni zagovornice premalo težo dalo premoženjskim in družinskim razmeram obdolženca.

5Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Za kaznivo dejanje prepovedano prehajanje meje ali ozemlja države je po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora od treh do deset let in denarna kazen. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri tako zaporne kot denarne kazni pravilno ugotovilo in upoštevalo vse okoliščine, tako olajševalne, kot tudi obteževalne, ki vplivajo na odmero kazni (člen 49 KZ-1). V zadostni meri je sodišče upoštevalo kot olajševalno, da je krivdo odkrito priznal in obžaloval, kakor tudi njegove ekonomske in socialne razmere, ki so ga pripeljale do izvršitve kaznivega dejanja, kot obteževalne pa je pravilno štelo obdolženčevo predkaznovanost za dve kaznivi dejanji, težo kaznivega dejanja ter nevarnost dejanja samega, saj so tovrstna kazniva dejanja v porastu in so zato posebej nevarna za družbo. Pri storitve tovrstnih kaznivih dejanj se izkorišča življenjska stiska ilegalnih prebežnikov, ki po iskanju boljšega življenja plačajo visoke zneske, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo, da je obdolženi nezakonito prepeljal kar 16 državljanov Iraka, kar nedvomno samo nevarnost dejanja še poveča. Zato zagovornica, ki se sklicuje na družinske in finančne razmere obdolženca, ne more biti uspešna, saj je sodišče prve stopnje te okoliščine v zadostni meri upoštevalo. Glede na to, da se obdolžencu očita, da je tudi sam za svoj del opravljene poti prejel določen delež plačila, so pomisleki pritožnice o njegovi višini povsem brez teže in zato tudi ne morejo vplivati na spremembo izrečenih zaporne in denarne kazni obdolžencu v korist. Sodišče prve stopnje ni prezrlo niti družinskih, niti finančnih razmer obdolženca, kot to skuša prepričati zagovornica, saj so te v zadostni meri izražene v izrečenih kaznih, in sicer tudi s tem, da je sodišče prve stopnje zaporno kazen obdolžencu izreklo ob uporabi omilitvenih določil, pri čemer je višina izrečene denarne kazni povsem ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Tako glede izreka zaporne kazni kot denarne kazni, je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge, na katere se v izogib ponavljanju v preostalem sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Iz navedenih razlogov zato ni bilo ugoditi pritožbi zagovornice, saj so v pritožbi navedene okoliščine pravilno ugotovljene in ocenjene, kar velja tudi za predkaznovanost obdolženca, s katero je sodišče prve stopnje sam seznanil, zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje v to podvomilo. Tudi razlogi pritožnice za izrek nižje denarne kazni niso utemeljeni, saj je izrečena denarna kazen povsem ustrezna.

6Glede na zgoraj navedene razloge zato pritožbeno sodišče ni sledilo niti tožilski pritožbi, ki se zavzema za izrek višje zaporne in denarne kazni, ko navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo vse okoliščine ter premalo težo dalo obteževalnim okoliščinam. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje, kot že zgoraj navedeno, v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine ter obdolžencu izreklo povsem primerni kazni, in sicer tako zaporno kot denarno, zato ni razloga za spremembo izrečenih kazni obdolžencu v škodo, za kar se neuspešno zavzema tožilska pritožba. Kot navaja pritožnica, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, vendar jih ni pravilno ovrednotilo. Takšnim navedbam pa ni pritrditi, saj je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje dalo povsem primerno težo vsem ugotovljenim okoliščinam, tudi tistim, na katere posebej opozarja tožilska pritožba. Iz navedenih razlogov zato pritožbeno sodišče ni sledilo tožilski pritožbi, saj je prepričano, da bo prav z izrečeno zaporno in denarno kaznijo pri obdolžencu dosežen namen kaznovanja.

7Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi niti v preostalem ne navajata nič takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje glede višine izreka zaporne in denarne kazni, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, pritožbi zagovornice in tožilke zavrnilo kot neutemeljeni.

8Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, pri čemer stroški zagovornice obdolženega postavljene po uradni dolžnosti bremenijo proračun (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I in člen 97 ZKP). Pri takšni odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo obdolženčeve družinske in finančne razmere.