294. člen KZ-1

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je dokazano, da je celotna koordinacija sklepanja kreditnih pogodb v kriminalni združbi temeljila na tem, da kreditojemalci niso bili kreditno sposobni za sklepanje kreditnih pogodb za pridobljene zneske, in so jih zato lahko prejeli le ob sočasnem sklepanju kreditnih pogodb (za nižje zneske) pri več bankah oziroma hranilnicah, ko torej njihova kreditna izpostavljenost še ni bila vidna v sistemu SISBON.

Spoštovanje zapovedanega razlikovanja med verjetnostjo krivde in prepričanjem v krivdo mora biti določno prepoznavno v razlogih sodbe in dokazni oceni, ki jo ti razkrivajo. Šele takšni razlogi prepričljivo sporočajo, da sodišče k odločanju ni pristopilo s predhodno oblikovanim stališčem o krivdi obdolženca, tj. z domnevanjem njegove krivde, in da je odločitev sprejelo ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda. Pravilo in dubio pro reo pri indičnih sodbah narekuje, da razlogi obravnavane sodbe razkrijejo individualizirano oceno spoznavnega prispevka vsakega posameznega indica pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezen indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno obtožbeno tezo. Opustitev takšne individualizirane presoje izkazuje napačno razumevanje in s tem kršitev pravila in dubio pro reo. Z naziranjem, da naj bi šlo med članstvom v hudodelski združbi in izvršitvijo kaznivega dejanja, zaradi česar je bila združba ustanovljena, za razmerje t. i. pravega steka, sta nižji sodišči brez razumnih razlogov odstopili od stališč v doktrini kazenskega materialnega prava ter od stališč Vrhovnega sodišča. Če združba načrtuje kazni

Zagovorniki neutemeljeno nasprotujejo sočasni odreditvi ukrepov po šestem odstavku 149.a člena, 150. členu in 151. členu ZKP. Odrejeni ukrepi se medsebojno ne izključujejo, zato ni ovire, da se ne bi izvajali sočasno. Z ukrepom prisluškovanja v konkretno določenem vozilu po 151. členu ZKP se je zbirala komunikacija osumljencev in neidentificiranih oseb v delovnem vozilu, ki so ga osumljenci uporabljali za izvrševanje kaznivih dejanj (med drugim napotki in navodila, ki jih je izvrševalcem kaznivih dejanj v delovnem vozilu podajal obtoženi C. C.). Takšne komunikacije znotraj vozila z ostalima odrejenima ukrepoma (tajno opazovanje in nadzor elektronskih komunikacij na mobilnem telefonu obtoženega A. A.) ni mogoče pridobiti. Ker pritožba izpostavlja, da življenje ljudi v predmetnem postopku ni bilo ogroženo, ter preiskovalni sodnici očita, da se do tega v odredbi ni opredelila, pritožbeno sodišče še pripominja, da ogroženost človeških življenj ni pogoj za (sočasno) odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. V trenutku izdane odredbe preiskovalne sodnice so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da osumljenci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini, potrebno opraviti presojo zakonitosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali so imela delovanja tujih pristojnih organov zakonito podlago v ustavno in zakonsko določenih procesnih pravilih, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Sodišče preveri tudi, ali so bile pri tem vsebinsko varovane človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih zagotavljajo mednarodnopravni akti ter Ustava Republike Slovenije, medtem ko zakonitosti tujih dokazov ne presoja po procesnih pravilih domače zakonodaje oziroma slovenskega ZKP. Odstop od tega načela je dopusten le izjemoma, in sicer v primeru izrecnega zaprosila države prosilke (torej Slovenije). Povedano drugače, sodišče prve stopnje bi moralo presojati zakonitost dokazov, pridobljenih v tujini, z vidika nacionalnih procesnih pravil zgolj, če bi tuji organi ravnali na podlagi zaprosila pristojnih organov Republike Slovenije. Tuji pravosodni organi namreč opravljajo procesna dejanja v skladu s svojo Ustavo in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v njihovi državi, od tega pa lahko odstopijo

Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-246/14-20 z dne 24. 3. 2017 opredelilo do vprašanja uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, v točki 41 obrazložitve pa tudi natančno pojasnilo, v katerih primerih organi pregona dostopajo do gradiva, pridobljenega s PPU, četudi sta minili več kot dve leti od konca izvajanja ukrepov. Kot bistveno je iz nje povzeti, da se dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in iz drugega odstavka 154. člena ZKP, v katerem mora državni tožilec začeti kazenski pregon, sicer se izsledki PPU uničijo, nanaša le na tista kazniva dejanja, zaradi katerih so bili PPU odrejeni oziroma konkretni izsledki PPU zbrani. Ko je prvotni namen pridobitve izsledkov PPU potrjen oziroma "validiran" s pravočasnim začetkom kazenskega pregona za kaznivo dejanje iz sodne ali tožilske odredbe, se gradivo naprej hrani, dokler se hrani kazenski spis. V tem času pa se lahko pokaže potreba po uporabi izsledkov še za druga kazniva dejanja, za katera ZKP in sodna praksa dopuščata njihovo uporabo. Izsledke PPU je mogoče uporabiti tudi v kazenskem postopku zoper osebo, glede katere ukrep ni bil odrejen, oziroma zoper osumljenca tudi za kaznivo dejanje, za katero ukrep ni b

Podatek o telefonski številki je operativni podatek, ki ne posega v število in vsebino komunikacij kot tudi lokacij in vrsto komunikacij, tako da ne pomeni posega v pravico do komunikacijske zasebnosti imetnika telefonske številke. V prid navedenemu pravnemu naziranju govorita tako odločba Ustavnega sodišča R Nemčije IBvR 256/08, IBvR 586/08 in IBvR 263/08 z dne 2. 3. 2010, ki pri telefonski številki razlikuje oziroma ločuje sam podatek o imetniku telefonske številke od same vsebine pogovorov oziroma podatka o opravljenih pogovorih, kakor tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Benedik proti Sloveniji št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018, iz katere smiselno izhaja, da je statični IP naslov mogoče primerjati s telefonsko številko, ki ne spada med podatke o prometu, tako da za njegovo pridobitev ni potrebna sodna odredba - tretji odstavek 149.b člena ZKP, za razliko od dinamičnega IP naslova, ki pa je neločljivo povezan z načinom uporabe interneta na nekem računalniku, torej s podatki o prometu, za pridobitev katerega pa je potrebna sodna odredba (prvi odstavek 149.b člena ZKP). Predmet varstva komunikacijske zasebnosti so vsi prometni podatki kot sestavni del komuni

Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o odvzemu premoženja oprlo (tudi) na kasneje razveljavljeno določbo prvega odstavka 57. člena ZOPNI. Glede na to, da so bila kazniva dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZOPNI, določba prvega odstavka 57. člena zakona pa razveljavljena, po tem zakonu ni (več) nobene pravne podlage za odvzem premoženja prvemu tožencu in z njim povezanim osebam. Do premika premoženja v premoženjsko pravno sfero prvega toženca je prišlo, še preden je 29. 11. 2011 začel veljati ZOPNI, nakar je svojo obliko le spreminjalo. Da spremenjeno premoženje deli usodo premoženja iz katerega izvira, izhaja tudi iz opredelitve pojavnih oblik premoženja v drugem delu 1. točke 4. člena ZOPNI, po kateri premoženje niso le stvari in pravice, ki iz njega neposredno izvirajo, ampak tudi premoženje, ki iz njega neposredno ali posredno izhaja, premoženje, v katero je spremenjeno, in premoženje, s katerim je pomešano. Res je, da tožeči stranki (novi) drugi odstavek 34. člena ZOPNI omogoča privilegirano spremembo tožbe, tako da zahteva odvzem premoženja, ki ustreza vrednosti premoženja nezakonitega izvora ali plačilo tej vrednosti ustrezajočega zneska. A le v primeru,

Iz vsebine Ustavne odločbe, na katero se sklicuje tudi pritožnik, in ko ta odločba povzema tudi uveljavljeno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, je moč zaključiti, da zgolj dejstvo, da isti sodnik, ki je sodil že soobtožencem in ki kasneje sodi tudi obtožencu istega kaznivega dejanja iz istega historičnega dogodka, samo po sebi ne pomeni kršitve objektivnega vidika nepristranskosti, če prvotna sodba zoper soobtožence v enotnem postopku ne vsebuje stališč, ki prejudicirajo kasnejšo odločitev o krivdi obtoženca, o čigar krivdi je bilo odločeno v kasnejšem postopku in po opravljenem dokazovanju (glej 7. do 10. točka obrazložitve odločbe Up-57/14 z dne 26. 1. 2017). Takšno stališče je uveljavljeno tudi s sprejetimi odločbami Vrhovnega sodišča, primeroma I Ips 14015/2013, I Ips 36893/2010, I Ips 26166/2010, I Ips 5961/2013. Ker je prispevek člana združbe pri kaznivih dejanjih, ki so bila storjena v okviru združbe, potrebno presojati po kriterijih za udeležbo in bi člana združbe lahko šteli za sostorilca kaznivega dejanja, ki je storjeno v okviru združbe, ni potrebno, da član združbe uresniči vse zakonske znake tega kaznivega dejanja, temveč zadošča, da sodeluje pri

Državno tožilstvo je kazensko pravne očitke imenovanim obtožencem obsodilnega dela izpodbijane sodbe v pretežni meri utemeljevalo s takoimenovanimi italijanskimi dokazi, ki so bili torej pridobljeni v Republiki Italiji brez vpliva naše države na to, kako naj se ti dokazi pridobijo. Glede teh dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da so bili ti dokazi pridobljeni v skladu z italijansko zakonodajo ter da ni podana njihova vsebinska neskladnost z ustavno zagotovljenimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji oziroma s standardi Ustave Republike Slovenije. Glede na ustaljeno sodno prakso, ki se izraža skozi odločbe Vrhovnega sodišča RS, so posamezna procesna dejanja, ki jih je opravil tuj organ, veljavna tudi v kazenskem postopku v Republiki Sloveniji, čeprav niso bila opravljena na način, kot ga določa Zakon o kazenskem postopku, razen če so bila pridobljena s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic. Sodišče v okviru zaprošene mednarodne pravne pomoči s strani italijanskih pravosodnih organov sicer ni prejelo navedenih odredb za prisluškovanje telefonskim številkam v Italiji, vendar samo to dejstvo, tudi p

Podatke, sporočila, posnetke ali druga dokazila, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa iz prvega odstavka 150. člena ZKP, ker so bili ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum izvršitve kataloškega kaznivega dejanja, se sme uporabiti tudi za dokazovanje poskušenega oziroma izvršenega nekataloškega kaznivega dejanja, če je kataloško kaznivo dejanje, glede katerega so bili zakonito odrejeni in izvajani prikriti preiskovalni ukrepi iz prvega odstavka 150. člena ZKP, z izvršitvijo oziroma poskusom izvršitve nekataloškega kaznivega dejanja izgubilo svojo samostojnost ter se zaradi odnosa subsidiarnosti vključilo v izvršeno ali poskušeno nekataloško kaznivo dejanje kot njegov naravni in pravni sestavni del. Če je bila zahteva za preiskavo pravnomočno zavrnjena samo iz razloga, ker se sodišče ni strinjalo z oceno tožilca glede pravne opredelitve kaznivega dejanja, za kaznivo dejanje po spremenjeni pravni opredelitvi pa ni preiskave, ne gre za procesno situacijo iz 409. člena ZKP. Zato lahko tožilec na podlagi istega dokaznega gradiva (torej brez predložitve novih dokazov) zoper istega osumljenca

Zahtevane določenosti v opisu zahteve za preiskavo in presojo njene utemeljenosti že z vidika zagotavljanja pravice do obrambe ni mogoče povezovati z dejanskim stanjem, ugotovljenim v nadaljnjem postopku. Predhodna faza, to je ustanovitev hudodelske združbe, zaradi razmerja subsidiarnosti izgubi svojo samostojnost, če storilec v hudodelski združbi izvrši (oziroma poskusi izvršiti) kaznivo dejanje, zaradi katerega je bila hudodelska združba ustanovljena.