VSK Sklep II Kp 54848/2022

I. Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se postopek zoper mlajšega mladoletnika A. A. ustavi.

II. Po 484. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški postopka proračun.

1Senat za mladoletnike pri Okrožnem sodišču v Kopru je z izpodbijanim sklepom mlajšemu mladoletniku A. A. (v nadaljevanju: mladoletnik), roj. [...], na podlagi 78. člena KZ-UPB1 v zvezi s 375. členom KZ-1 izrekel vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ker je storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Na podlagi 484. člena ZKP je stroške postopka naložil v breme proračuna.

2Zoper sklep se zaradi kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje mladoletnikov zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek zoper mladoletnika ustavi.

3Pritožba je utemeljena.

4Predlog za izrek vzgojnega ukrepa je mladoletniku očital, da je z mladoletno B. B. (v nadaljevanju: oškodovanka) spolno občeval proti njeni volji in brez njene privolitve. Po končanem dokaznem postopku na seji senata pa je državna tožilka predlog za izrek vzgojnega ukrepa umaknila, saj je ocenila, da je podan dvom o tem, ali je do dejanja res prišlo tako, kot ga je opisala oškodovanka, predvsem pa oškodovanka ni navzven pokazala, da si spolnega odnosa ne želi. Tega stališča sodišče prve stopnje ni sprejelo, saj mora biti soglasje za spolni odnos nedvomno izraženo in je zato na podlagi prvega odstavka 483. člena ZKP ocenilo še, da je izrek vzgojnega ukrepa zoper mladoletnika nujen zaradi njegovega nadaljnjega razvoja in opozorila, da njegovo dejanje ni bilo ustrezno in zakonito.

5Po oceni pritožbenih navedb in celotnega spisovnega gradiva, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obravnavani primer specifičen v tem, da je v času dejanja oškodovanka dopolnila 15 let in dva meseca, mladoletnik pa je bil star 14 let in 3 mesece. Šlo je pravzaprav za otroka, ki sta se pred tem družila in že imela intimne kontakte, mladoletnik pa si je želel spolnega odnosa in je k temu oškodovanko tudi vztrajno nagovarjal. Po dogovoru sta se dobila na določenem kraju, kjer je prišlo sicer kratkega spolnega odnosa, ta dogodek pa je prišel v javnost, ker se je oškodovanka ustrašila, da je noseča. Od tedaj dalje pa se je tudi pričelo razpravljati in sicer najprej o tem, ali je do spolnega odnosa prišlo z uporabo sile, nato pa, ali je oškodovanka s spolnim odnosom soglašala ali ne. Medtem ko je slednja zatrjevala, da s spolnim odnosom ni soglašala, pa je mladoletnik trdil nasprotno in sicer, da je oškodovanka pri njem aktivno sodelovala in ga pred tem celo oralno zadovoljila.

6Ob nespornem dejstvu, da je do spolnega odnosa med obema prišlo, se kot osnovno vprašanje zastavlja oškodovankino soglasje. Ta je zatrjevala, da s spolnim odnosom ni soglašala, čeprav mladoletniku ni izrecno dejala, da si ga želi oziroma, da si ga ne želi. Ves čas je ostala pasivna in se mladoletniku tudi ni upirala, saj je bil ta vztrajen in jo je prepričeval v spolno občevanje. Ko je prišlo do odnosa jo je zabolelo, kar je mladoletniku tudi povedala, nakar je ta s spolnim odnosom prenehal.

7Sodišče prve stopnje je kot verodostojno sprejelo oškodovankino izpovedbo, saj je tudi mladoletnik sam v zagovoru navajal, da je bila oškodovanka zamišljena in je delovala odsotno in žalostno. Ker je dobil občutek, da ji ni do tega, oziroma, da se na spolni odnos ni ustrezno odzvala, je z njim prenehal. Dokazna ocena, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni prepričljiva, saj, kot utemeljeno opozarja pritožba, ne upošteva vseh okoliščin razmerja med obema mladoletnikoma. Ni namreč pomembno, da oškodovanka osebno, oziroma sama pri sebi ni soglašala s spolnim odnosom, pač pa, kako je njeno nestrinjanje lahko spoznal in tudi razumel mladoletnik, glede na to, da je upravičeno mislil, da si oškodovanka želi spolnega odnosa. Dejstvo je, da je bila z mladoletnikom že pred obravnavanim dogodkom intimna, saj ga je večkrat oralno zadovoljila, na srečanje obravnavanega dne pa je pristala, kljub temu, da je vedela, da si mladoletnik želi spolnih odnosov in tudi pričakuje, da se bodo zgodili. Iz oškodovankine izpovedbe izhaja, da je mladoletnika tedaj še vedno imela rada, kljub temu, da se je družila z drugim fantom. Na izrecno vprašanje, na kakšen način se je izrazila, da si spolnega odnosa ne želi, pa je odgovorila, da je mladoletniku dejala, da jo boli in naj neha, vedel pa je tudi, kako se počuti in da si tega že prej ni želela. Istočasno pa je potrdila, da se je bala, da mladoletnika ne bi izgubila.

8Že iz celotne oškodovankine izpovedbe izhaja, da mladoletniku ni jasno in nedvoumno dala vedeti, da si spolnega odnosa ne želi, ko pa mu je povedala, da jo boli, je s spolnim odnosom takoj prenehal. Res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da odklonitev spolnega odnosa za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembna, saj spremenjeni 170. čl. KZ-1 zahteva navzven zaznavno, nedvoumno in svobodno privolitev v spolni odnos. Vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča ni zanesljiv zaključek sodišča, da je mladoletnik vedel, da take privolitve oškodovanke nima. Obrazložitev izpodbijanega sklepa v tem delu je tudi sicer zelo skopa, saj v točki 12 navaja, da se je mladoletnik zavedal, da občuje brez privolitve oškodovanke, saj je od spolnega akta, potem, ko ga je začel, tudi odstopil. Vendar resnici na ljubo, je to storil zato, ker mu je oškodovanka dejala, da jo boli in je tudi sam videl, da ni pri stvari. To pa seveda še ne pomeni, da je vedel tudi, da oškodovanka v spolni odnos že od začetka ni soglašala, saj mu oškodovanka kljub temu, da jo je prepričeval in rinil vanjo, ni pokazala, da si odnosa ne želi. Njena pasivnost zato tudi ne more biti odločujoča spričo tega, da je šlo za prvi spolni odnos med obema in si je njeno pasivnost lahko razlagal tudi kot določeno zadržanost in negotovost. Pritožbeni pomisleki v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja so zato povsem na mestu.

9Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje meni, da ponovno sojenje v zadevi ni potrebno, saj ocenjuje, da so podani drugi razlogi za ustavitev postopka. Obravnavano dejanje se je pripetilo med dvema mladostnikoma, praktično še otrokoma, ki sta pričela raziskovati svet spolnosti. Preganjati otroka, ki je pravkar presegel prag kazenske odgovornosti, bi bilo smiselno tedaj, kadar bi storil dejanje, ki bi ga kljub svoji starosti dojel kot prepovedano oziroma zavržno ali nekaj, kar ve, da ne bi smel storiti. Razlaga v izpodbijanem sklepu, da je vzgojni ukrep nujen zato, da se mladoletnika opozori, da njegovo ravnanje ni bilo ustrezno in je tudi kaznivo, zato ni prepričljivo, saj bi ta zavest pri mladoletniku morala obstajati že ob storitvi kaznivega dejanja. Mladoletniku pa tega, da je vedel, da je spolni odnos kazniv, če nima izrecnega soglasja, glede na njegovo starost, gotovo ni mogoče dokazati, kot utemeljeno navaja pritožba. Mladoletnik si je le zaželel spolnega odnosa z vrstnico, s katero se je že intimno družil in se je z njo tudi dalj časa dogovarjal za spolni odnos, na kar je oškodovanka tudi pristala, da se z njim sreča na skritem kotičku. V njegovem ravnanju torej ni bilo nič prepovedanega ali nerazumnega, prav tako zoper oškodovanko ni uporabil sile ali grožnje, ko pa je uvidel, da jo pri spolnem odnosu boli in da je odsotna, je tudi prenehal z odnosom.

10Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, mladoletnik osebnostno in razvojno ni problematičen, saj se redno šola in tudi mati skrbi za njegovo vzgojo, sodišče prve stopnje pa ga je tudi sicer ocenilo kot prijetnega in urejenega fanta. Prav nobene potrebe zato ni po nadaljevanju pregona po tistem, ko je državna tožilka predlog za izrek vzgojnega ukrepa umaknila. Spričo vsega navedenega zato razlogi smotrnosti narekujejo ustavitev postopka, spričo česar je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi mladoletnikovega zagovornika ugodilo in kazenski postopek zoper mladoletnika v smislu drugega odstavka 483. člena ZKP ustavilo.

11Izrek o stroški postopka ima podlago v določbi 484. člena ZKP.