VSRS Sodba I Ips 4715/2023

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 300,00 EUR sodne takse.

A.

1S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 4715/2023 z dne 12. 3. 2024 je bila obsojena A. A. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je sodišče določilo kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 4715/2023 z dne 3. 6. 2025 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenka dolžna povrniti stroške kazenskega postopka.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. V obrazložitvi zahteve trdi, da sta sodišči obsojenkinemu nekdanjemu možu B. B. neutemeljeno priznali status oškodovanca, da sta obsojenkino ravnanje zmotno pravno opredelili kot kaznivo dejanje, ker v obravnavanem primeru ni izpolnjen zakonski znak spraviti notarja v zmoto, da je v javni listini potrdil nekaj lažnega, in ker zakonodaja ne predpisuje obveznosti, da bi morala biti inkriminirana pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ter da sodišči v obravnavanem primeru nista ugotovili obsojenkinega naklepa kot subjektivnega znaka očitanega ji kaznivega dejanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika sodišča prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevo podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je treba za oškodovanca šteti tistega, kateremu je prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem, zato procesni položaj oškodovanca ni vezan na kršitev ali ogrozitev točno določenih pravic, da obsojenkino ravnanje, ki je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja, ki so v obrazložitvi sodb obširno in določno pojasnjeni, ter da obsojenkin zagovornik nasprotuje dokazni oceni sodišča, s čimer izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

4Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenka in njen zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona. Kršitev utemeljuje z navedbami: prvič, da ni izpolnjen zakonski znak kaznivega dejanja overitve lažne vsebine "notarja spraviti v zmoto"; drugič, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da je notar v javni listini potrdil nekaj lažnega; tretjič, da za sklenitev prodajne pogodbe ni predpisana oblika neposredno izvršljivega notarskega zapisa, temveč zadošča že zasebna listina, zato odpade ključni element ogrožanja zaupanja v pravno veljavnost in dokazno vrednost javne listine; in slednjič, da sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi nista ugotovili naklepa, s katerim je ravnala obsojenka.

6V obravnavani zadevi je jedro kazensko pravnega očitka obsojenki, da je notarja, ki je v obliki notarskega zapisa sklepal prodajno pogodbo za nepremičnine med njo kot prodajalko in kupcem, spravila v zmoto glede dejstva, da so nepremičnine njeno posebno premoženje, torej njena izključna last, zaradi česar lahko z njimi prosto razpolaga, čeprav je vedela, da so del skupnega še nerazdeljenega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca. Notar je v notarski zapis prodajne pogodbe zapisal, da je obsojenka lastnica navedenih nepremičnin, ob tem pa je obsojenka izjavila, da ne obstajajo okoliščine iz naslova določil Družinskega zakonika tako, da tretje osebe nimajo upravičenj ali zahtevkov do teh nepremičnin. Poleg tega je notarju jamčila, da ne obstaja nobena stvarnopravna ali obligacijskopravna pravica ali zahtevek tretje osebe ter da nasploh ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico kakršnokoli ogrožanje lastninske ali posestne pravice ali katerikoli druga interesa kupca v zvezi s to pogodbo. Notar je na podlagi tako sestavljenega neposredno izvršljivega notarskega zapisa vložil zemljiškoknjižni predlog.

7Iz takšnega opisa kaznivega dejanja so razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki ustrezno konkretizirajo obsojenki očitano kaznivo dejanje overitve lažne vsebine, ki ga med drugim stori, kdor spravi notarja v zmoto in s tem doseže, da ta v javni listini potrdi karkoli lažnega. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je namreč določno razvidno, da je obsojenka notarja spravila v zmoto, da je potrdil lažno vsebino s tem, da je navajala, da v obravnavanem primeru ni nikakršnih ovir iz naslova določil Družinskega zakonika, da tretje osebe nimajo nobenih pravic do premoženja, ki je predmet prodajne pogodbe, da je to premoženje njeno posebno premoženje, da je izključna lastnica oziroma solastnica nepremičnin, da jamči, da je premoženje prosto bremen, in da zagotavlja, da nepremičnine, ki so predmet prodajne pogodbe, niso obremenjene s kakršnimikoli stvarnopravnimi ali obligacijskimi upravičenji tretjih oseb in podobno.

8Pritrditi je treba vložniku zahteve, da ni nujni pogoj za veljavnost prodajne pogodbe za nepremičnino njena sklenitev v obliki notarskega zapisa, ne pa tudi, da so bila v obravnavanem primeru vsa dejstva v notarskem zapisu podana izključno kot izjave strank, kar pomeni, da notar ni potrjeval resničnost teh izjav oziroma ugotavljal, ali gre za skupno ali posebno premoženje.

9V skladu z določbo 52. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti prodajna pogodba za nepremičnino sklenjena v pisni obliki. Vendar ta določba strankam ne prepoveduje, da prodajno pogodbo sklenjeno v obliki notarskega zapisa. Stranke se za takšno obliko prodajne pogodbe v zvezi z nepremičnino v praksi pogosto odločijo zaradi višje stopnje pravne varnosti in možnosti neposredne izvršljivosti. Takšen notarski zapis prodajne pogodbe ima lastnost javne listine, za katero je značilna visoka dokazna moč, formalna pravilnost in pravna varnost, vključno z možnostjo vpisa v zemljiško knjigo. Notarski zapis namreč dokazuje resničnost tistega, kar potrjuje ali določa. Seveda pa je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini navedena dejstva neresnično ugotovljena. Notarski zapis kot javna listina ima tako posebno dokazno moč, vendar pa ne pomeni absolutne nedotakljivosti njegove vsebine.

10V obravnavanem primeru se obsojenka ni odločila za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino v pisni obliki, temveč v obliki neposredno izvršljive javne listine - notarskega zapisa. S tem je pravnemu poslu očitno skušala zagotoviti večjo pravno trdnost, hkrati pa je na sebe prevzela tudi vse posledice, ki jih prinaša sklenitev pogodbe v obliki notarskega zapisa. To med drugim pomeni tudi, da notarja ni smela spraviti v zmoto glede dejstev in okoliščin, ki bodo navedeni v javni listini. Prav to pa je obsojenka storila, ko je notarju izjavila, da na predmetu prodajne pogodbe ne obstajajo nobena upravičenja tretjih oseb oziroma nobeno dejstvo, ki bi ogrožalo lastninsko pravico ali posest kupca, čeprav je vedela, da so nepremičnine, ki so predmet prodaje, del še nerazdeljenega skupnega premoženja nje in njenega nekdanjega zakonca.

11Krivdno obliko s katero je ravnala obsojenka, je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo.¹ Na podlagi izvedenih dokazov je nedvoumno zaključilo, da se je obsojenka zavedala, da so v notarskem zapisu prodajne pogodbe vsebovane njene izrecne lažne izjave, s čimer je notarja spravila v zmoto, da je izdelal notarski zapis, ki je vseboval lažno vsebino. Obsojenka se je torej zavedala protipravnosti svojega ravnanja, torej da s skupnim premoženjem, brez soglasja nekdanjega zakonca, ne more razpolagati, pa je kljub temu naročila sestavo notarskega zapisa prodajne pogodbe. Na podlagi navedenih okoliščin je torej sodišče razumno presodilo, da je obsojenka očitano ji kaznivo dejanje overitve lažne vsebine storila s krivdno obliko direktnega naklepa.

12Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da se sme zaradi kršitve kazenskega zakona zahteva za varstvo zakonitosti vložiti v primeru, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon.²

13Obsojenkin zagovornik z obširnim ponavljanjem pritožbenih trditev v zahtevi, s katerimi skuša Vrhovno sodišče v prvi vrsti prepričati, da obsojenka ni storila očitanega ji kaznivega dejanja (da je bil obsojenkin nekdanji mož B. B. seznanjen z oglasom za prodajo nepremičnin, pa nanj ni reagiral; da ni imel interesa in sredstev, da bi od obsojenke odkupil njen delež; da je B. B. poskušal vplivati na obsojenko in jo prisiliti k dogovoru; da je B. B. pritožbeno sodišče obvestil, da je z obsojenko sklenil sporazum o razdelitvi skupnega premoženja, da se ne šteje za oškodovanca v kazenskem postopku in da obsojenka ni razumela oziroma se zavedala, da ne bi smela prodati hiše, ki je bila predmet skupnega premoženja; da je bil notar, ki je sklepal pogodbo dobro seznanjen z bistvenimi okoliščinami zaradi predhodnega sodelovanja z obsojenko in njenim nekdanjim zakoncem; da obsojenka ni pravna strokovnjakinja, zato od nje ni mogoče zahtevati, da bi preverila, ali bi prodane nepremičnine lahko sodile v skupno premoženje iz prejšnje zakonske zveze; da v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi notar v sestavljenem notarskem zapisu karkoli potrdil kot resnično; da obsojenkina izjava ni bila bistvena za pravno učinkovanje pogodbe; da v obravnavani zadevi ni podan subjektivni element obsojenki očitanega kaznivega dejanja, ker je vseskozi ravnala transparentno in v dobri veri; da notar ni bil zaveden glede nobenega pravno pomembnega dejstva), po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14Obsojenkin zagovornik uveljavlja še relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče obsojenkinemu nekdanjemu možu B. B. v kazenskem postopku priznalo položaj oškodovanca. Kršitev utemeljuje z navedbama, da B. B. z obsojenkinim ravnanjem ni bilo poseženo v nobeno pravico in da kaznivo dejanje overitve lažne vsebine sodi med kazniva dejanja zoper pravni promet, zato kot pravno zavarovano dobrino varuje zaupanje v pravno varnost in dokazno vrednost listine, ne varuje pa konkretnih interesov posameznikov. Skupno premoženje zakoncev zato ne sodi med pravne dobrine, ki bi bile varovane s tem kaznivim dejanjem. Uveljavljano kršitev sklene s trditvijo, da je sodišče s priznanjem položaja oškodovanca B. B. omogočilo aktivno udeležbo v kazenskem postopku, ki jo je tudi izkoristil, kar je imelo za posledico, da se je obsojenka znašla v položaju, ko se je morala braniti ne zgolj pred očitki državnega tožilstva, temveč tudi proti nekdanjemu možu, kar je bistveno otežilo njeno obrambo.

15Iz dosedanje prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja kdo je s kaznivim dejanjem oškodovan, ni omejena le na pravno dobrino, ki je varovana z določenim kaznivim dejanjem. Objekt, ki je z določenim kaznivim dejanjem zaščiten, je le izhodišče za presojo, ali ima določena oseba položaj oškodovanca v kazenskem postopku. Ne more pa ta predstavljati absolutne ovire za konkretno presojo, ali je bila s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena določena pravica.³

16Pravno varovana dobrina kaznivega dejanja overitve lažne vsebine je v najširšem smislu varstvo pravnega prometa. Gre za varovanje zaupanja v dokazno vrednost javnih listin, ki je neločljivo povezana z dolžnostjo posameznika, da pred pristojnim organom navaja resnična dejstva. To kaznivo dejanje je tako imenovani abstraktni ogrozitveni delikt, ki je povezan s kršitvijo zapovedne norme, torej z dolžnostjo navajanja resničnih dejstev pred pristojnim organom.⁴

17Navedeno pa ne pomeni, da je sodišče v obravnavanem primeru, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, obsojenkinemu nekdanjemu možu neutemeljeno priznalo status oškodovanca v kazenskem postopku. Pojem oškodovanca namreč v skladu z določbo šeste alineje 144. člena ZKP zajema vsako osebo (fizično ali pravno), ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica. Procesnopravno razumevanje pojma oškodovanca je torej vezano na njegovo neposredno prizadetost s kaznivim dejanjem.⁵

18Kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, obsojenki očitano kaznivo dejanje ne pomeni le posega v pravno varovano dobrino zaupanja v dokazno vrednost javnih listin, temveč tudi neposredni napad na skupno premoženje zakoncev. Obsojenkin nekdanji zakonec pri prodaji nepremičnin, ki so nedvomno sodile v skupno premoženje, ni sodeloval, zaradi česar so bili brez dvoma ogroženi njegovi premoženjski interesi. Obsojenka je namreč s svojim ravnanjem razpolagala z nepremičninami, ki so bile skupna last nje in njenega nekdanjega moža, s čimer ga je prikrajšala najmanj za sodelovanje v morebitnih pogajanjih s kupcem nepremičnin, ki so predstavljale skupno premoženje nekdanjih zakoncev.

C.

19V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

20Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je dolžna plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

21Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ 10. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča, 18. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.
² Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 259/2010 z dne 7. 4. 2011, I Ips 14620/2010 z dne 7. 6. 2012, I Ips 79750/2010 z dne 6. 6. 2013 ter I Ips 77899/2023 z dne 11. 2. 2026.
³ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020 in I Ips 64398/2020 z dne 9. 2. 2023. Podrobneje o tem tudi Hribar, M. (2024): Položaj oškodovanca v slovenskem kazenskem postopku, Lexpera, GV založba, Ljubljana, str. 190 - 191 in 303 - 306.
⁴ Primerjaj Stajnko, J. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, str. 1205 do 1208.
⁵ Tako tudi Stajnko, J., Selinšek, L., Šepec, M. (2023): Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, prva knjiga, Lexpera, GV založba, Ljubljana, str. 758.