VSL Sodba VII Kp 4715/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka je dolžna plačati na 204,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženo A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Obdolženki je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku; še podrejeno, da obdolženi izreče milejšo sankcijo.

3Na pritožbo je odgovoril okrožni državni tožilec B. B. in predlagal, naj jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obdolženkin zagovornik navaja, da je prvostopenjsko sodišče priči C. C. nepravilno priznalo status oškodovanca, pri čemer izrecno opozarja, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 sodi med kazniva dejanja zoper pravni promet, katerega predmet pravnega varstva je pravni promet in zaupanje v dokazno vrednost javnih listin, zato posameznik s tem kaznivim dejanjem na načelni ravni niti ne more biti oškodovan. Tudi C. C. zato ni mogel biti oškodovanec, saj pravdni postopek med njim in obdolženko zaradi delitve skupnega premoženja sploh še ni zaključen in ni jasno, kaj in če sploh kaj sodi v skupno premoženje ter kakšni naj bi bili deleži vsakega od njiju na le-tem. Razen tega je sodišče zaradi priznanja statusa domnevnega oškodovanca C. C. slednjemu priznalo tudi pravice v predmetnem kazenskem postopku, ki so vezane na tak status, med drugim pravico podajati dokazne in druge procesne predloge tekom postopka, zastavljati vprašanja zaslišanim pričam, vpogledovati v sodni spis in podobno, kar je domnevni oškodovanec tudi aktivno uveljavljal, s tem pa je kršilo določbo 144. člena ZKP in nedvomno poseglo, na škodo obdolženke tudi v njen pravni položaj.

Višje sodišče gornje navedbe ocenjuje za neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče se je do primerljivo izraženih pomislekov obdolženkinega zagovornika opredelilo v točki 21 izpodbijane sodbe, iz katere izhaja tako zakonska podlaga, na podlagi katere je bilo ocenjeno, da ima C. C. status oškodovanca, ter utemeljitev na podlagi katerih spisovnih podatkov je ocenilo, da mu je upravičeno priznati tak status. Navedenemu razlogovanju višje sodišče lahko v celoti pritrdi, prav tako stališčem navedenim v odgovoru tožilstva na te pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi obdolženki očitano dejanje, za katero je bila spoznana za krivo, pomeni ne le poseg v varovano dobrino (zaupanje v dokazno vrednost javnih listin), temveč tudi napad na nedeljivo skupno premoženje zakoncev. Zato je priznanje statusa oškodovancu C. C. povsem pravilno. Višje sodišče k temu še dodaja, da je status oškodovanca zadostno izkazan že v situaciji, ko je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem vsaj ogrožena. Upoštevaje ugotovitve dokaznega postopka, da sta se obdolženka in C. C. sicer razvezala 26. 2. 2020, nista pa ob tem uredila tudi medsebojnih premoženjskih razmerij, ob dejstvu nakupa stanovanjske hiše 28. 9. 2018 na Ulici D. 10, ne glede na to, da je bil nakup le-te opravljen na obdolženkino ime, naveden nakup spada v čas trajanja zakonske zveze in je s tem podvržen najmanj dokazovanju neenakega deleža vsakega od zakoncev na le-tem. Nerazrešenost premoženjskih razmerij med zakoncema tudi po razvezi zakonske zveze, je tudi v obravnavanem primeru, ustvarila situacijo, ko v času prodaje navedene hiše 8. 1. 2021, C. C. pri tem ni sodeloval oziroma formalno niti ni vedel, razen zasledenega oglasa o prodaji hiše, kar že samo po sebi očitno nakazuje na izključenost iz morebitnih pogajanj za - primeroma - višjo ceno, in dodatno izkazuje ogroženost njegovih premoženjskih interesov. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da je C. C. bil priznan status oškodovanca, je zato pravilna, ob taki ugotovitvi pa postanejo brezpredmetne tudi nadaljnje navedbe pritožnika, da je imel v postopku oškodovanec aktivno vlogo, kot tudi navajanje, da je oškodovanec sprožil naveden kazenski postopek zaradi izboljšanja svojega procesnega položaja v pravdnem postopku.

6Pritožnik se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ima notarski zapis naravo javne listine (točka 19 izpodbijane sodbe), vendar v zvezi s tem navaja, da sestava take listine v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa za prodajo spornih nepremičnin sploh ni bila potrebna in bi za samo sklenitev prodajne pogodbe za prodajo navedenih nepremičnin, zadostovala že zgolj pisna oblika pogodbe v obliki zasebne listine. Notarska overitev podpisa prodajalca, je potrebna le na intabulacijski klavzuli, kar pa je sicer lahko storjeno tudi v obliki samostojne listine. V navedenem pritožnik prepoznava izostanek objektivnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena KZ-1, vendar višje sodišče takšnemu stališču ne sledi.

7Ne glede na sicer točna navajanja pritožnika, da za prodajo konkretnih nepremičnin in za veljavnost sklenjene prodajne pogodbe dejansko ni bila potrebna sestava prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, v zvezi s tem ni moč prezreti, da ob dejstvu, da je bila odločitev za sestavo prodajne pogodbe v taki obliki očitno sprejeta in željena tudi s strani obdolženke, so tudi slednjo, v taki situaciji, ko je šlo za sestavljanje javne listine, pač zavezovale določene obveznosti, ki izvirajo iz same narave in pomena take listine. Zato so navedbe o drugačni možni sklenitvi prodajne pogodbe v obravnavanem primeru neupoštevne, ker se jih obdolženka pač ni poslužila.

8Na del pritožbenih navajanj, ki jih je pritožnik po vsebini enako podajal že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem glede pritožbenega očitka, da je obdolžena notarja spravila v zmoto, da je ta v javni listini potrdil nekaj lažnega, je s pravilnimi in popolnimi razlogi odgovorilo že prvostopenjsko sodišče v točki 16 izpodbijane sodbe in navedenemu razlogovanju višje sodišče v celoti pritrjuje. Navajanje pritožnika, da notar v navedeni listini ni potrdil dejstva, da bi bila sporna nepremičnina skupno ali pa posebno premoženje, sicer drži, vendar navedeno ni odločilno ob dejstvu, da to niti ni pristojnost in dolžnost notarja, temveč je bilo za potrditev lažnosti obdolženkinih navedb, odločilno njeno navajanje oziroma seznanjenost z zapisom o neobstoju nikakršne ovire iz naslova določil Družinskega zakonika, tako da tretje osebe nimajo nobenih pravic ali/in zahtevkov in da predstavlja premoženje, ki je bilo predmet prodaje posebno premoženje prodajalke; ter nadalje, da po izrecni izjavi prodajalke na nepremičninah, ki so predmet prodajne pogodbe te niso predmet sodnih ali upravnih sporov, ali katerih drugih zahtevkov; da prodajalka jamči bremen prost prenos lastninske pravice in mu zagotavlja, da nepremičnine, ki so predmet te pogodbe niso obremenjene s kakršnimikoli stvarnopravnimi ali obligacijskimi upravičenji tretjih oseb, razen izrecno navedenih v izpiskih iz zemljiške knjige; da prodajalka s podpisom navedene pogodbe izrecno jamči, da da ne obstaja nobena stvarna pravna ali obligacijskopravna pravica ali zahtevek tretje osebe ali listina, ki bi lahko imela za posledico tako pravico ali zahtevek, ter da nasploh ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico kakršnokoli ogrožanje lastninske ali posestne pravice ali katerikoli drugi interes kupca v zvezi s predmetno pogodbo; in da z nepremičninami, ki so predmet te pogodbe prosto razpolaga, le-te pa so brez bremen in omejitev, kar vse, tudi po oceni višjega sodišča v celoti izkazuje obstoj konstitutivnih objektivnih znakov kaznivega dejanja.

9Obdolženkin zagovornik v zvezi z očitkom, da naj bi notarja spravila v zmoto, posebej poudarja pomen obdolženkinega ravnanja, da je ta že v korespondenci z notarjem E. E. izrecno navajala tudi prejšnji priimek "C." in na ta način notarja opozorila, da je njen zakonski status spremenjen, s tem pa zatrjuje tudi vedenje notarja E. E. o predhodni zakonski zvezi obdolžene in C. C., saj je slednji že pred tem zanju sestavljal določene listine.

Višje sodišče ugotavlja, da navajanje obdolžene v delu, ko je omenjala tudi svoj prejšnji priimek, nima odločilnega pomena glede na njeno siceršnjo komunikacijo in predložitev dokumentov notarju, ki so služili za sestavo predmetne listine. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 povzelo izpovedbo notarja E. E. in v zvezi s tem pravilno ocenilo tudi, da samo dejstvo védenja za predhodno zakonsko zvezo s C. C. (česar se, mimogrede notar niti ni natančno spomnil), med njimi pa sicer ni šlo za neke prijateljske odnose, ne pomeni nujno tudi védenja, da so med bivšima zakoncema ostala še kakršnakoli sporna ali nerešena premoženjska vprašanja. Razlogom v točki 13 izpodbijane sodbe, zato višje sodišče brez zadržkov pritrjuje, ker so ti pravilni, navajanja obdolženke pa so razvidna iz predložene dokumentacije notarju za pripravo notarskega zapisa o prodaji nepremičnin, in so bila skladna tudi z ugotovitvami v zemljiški knjigi, zato se je notar upravičeno zanesel na takšna obdolženkina navajanja. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je obdolženka s predložitvijo listin, ki so služile za sestavo notarskega zapisa, in ko je le-tega, glede na podatke spisa, izkazano dobila tudi v predhodni pregled in morebitne pripombe, in ko je te - nenazadnje tudi podala glede statusa takrat aktualnega partnerja F. A., ter upoštevaje, da je obdolženka, kot izhaja ne le iz njenih navedb, temveč tudi navedb priče F. A., G. G. in nenazadnje E. E., ob branju notarskega zapisa 8. 1. 2021 ravno v delu, ki se je nanašalo na zapis, da tretje osebe nimajo nobenih upravičenj ali zahtevkov do gornjih nepremičnin in da jamči, da ne obstaja nobena stvarnopravna ali obligacijsko pravna pravica ali zahtevek tretje osebe, nasploh da ne obstaja nobeno dejstvo, ki bi lahko imelo za posledico kakršnokoli ogrožanje lastninske ali posestne pravice ali katerikoli drugi interes kupca v zvezi s to pogodbo, notarja izrecno vprašala, na koga se navedene določbe nanašajo in ji je bilo odgovorjeno, da na sedanjega moža. Najkasneje takrat bi torej obdolženka, ob dejstvu, da je ob navedenem poslu bil navzoč in podajal soglasje za prodajo tudi njen takratni zakonski partner (kar je storil zaradi navajanih vlaganj v stanovanjsko hišo), lahko navedla ali preverila tudi, če se nepremičnine, ki so bile predmet prodajne pogodbe in bile pridobljene v času trajanja zakonske zveze (ki je s C. C. sicer prenehala in ko premoženje v navedenem času še ni bilo razdeljeno), skupno premoženje s prejšnjim zakoncem. Navedeno je bilo obdolženki tudi v času sestavljanja notarskega zapisa 8. 1. 2021 popolnoma jasno glede na že navedene aktivnosti C. C. v zvezi s predmetno hišo (vloženo motenjsko tožbo in tožbo na uporabnine), zato je prvostopenjsko sodišče upravičeno sledilo navedbam E. E. o dosledni opravi njegove razlagalne dolžnosti, o sestavi zapisa po predhodno usklajenih dokumentih, do česar se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v točkah 16 in 17 izpodbijane sodbe. Kolikor v zvezi s tem pritožniki opozarjajo na to, da ima notar sicer enostaven dostop vsaj do podatkov elektronske matične knjige porok in bi lahko morebitna nejasna dejstva v zvezi z obdolženkinim statusom preveril, višje sodišče ugotavlja, da pritožniki sicer tudi sami pravilno opozarjajo, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča¹, da za kaznivo dejanje overitve lažne vsebine ne gre, če je za izdajo listine predviden kakršenkoli dokazni postopek. Obdolžena je že s predloženimi listinami, ki so služile za sestavo notarskega zapisa in izjavami oziroma potrditvijo zapisov o neobstoju okoliščin iz naslova določil Družinskega zakonika in navedbo, da ni upravičenj katerihkoli tretjih oseb ali njihovih zahtevkov do gornjih nepremičnin, jamstev o neobstoju stvarnopravnih ali obligacijsko pravnih pravic ali zahtevkov tretjih oseb (kot je to navedeno v izreku sodbe), izpolnila objektivne znake očitanega ji kaznivega dejanja, zato je navajanje o možnosti preverjanja obdolženkinega predhodnega oziroma spremenjenega zakonskega statusa s C. C., brezpredmetno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izpolnjenosti znakov kaznivega dejanja.

10Obdolženkin zagovornik zatrjuje tudi neizpolnjenost in nedokazanost subjektivnih elementov kaznivega dejanja, sklicujoč se na to, da bi obdolženka navedene nepremičnine lahko prodala tudi brez udeležbe notarja; da se je obdolžena obrnila na notarja E. E., ki je že predhodno bil udeležen pri prodaji stanovanja na Ulici D. 7; da je notarja na notarskem naroku izrecno vprašala kaj pomeni in na koga se nanaša določba o posebnem premoženju; da se je obdolženka predhodno posvetovala s strokovnjaki glede prodaje predmetne nepremičnine, kar vse naj bi omajalo zaključke prvostopenjskega sodišča o naklepni izvršitvi kaznivega dejanja.

Višje sodišče ugotavlja, da so te navedbe, tudi če bi jim bilo moč v celoti slediti, neodločilne in ne vplivajo na pravilno pravilnost sprejete odločitve o dokazanosti obdolženkine krivde. Do pomena dejstva, da bi lahko bila prodajna pogodba sklenjena tudi v obliki zasebne listine, se je višje sodišče v tej odločbi že opredelilo. Dejstvo, da je bil za sestavo notarskega zapisa, izbran ravno notar E. E., samo po sebi nima nobenega pomena, ne glede na to, če je slednji že predhodno opravljal določene storitve za obdolženko, saj je šlo v obravnavani zadevi za samostojen pravni posel. Dejstvo je tudi, ker je to spisovno izkazano, da je obdolženka imela in se je tudi posluževala ustrezne pravne pomoči, vendar samo posvetovanje o prodaji nepremičnine ne predstavlja enake procesne in poslovne situacije kot je ta podana v situaciji sklenitve pogodbe o prodaji nepremičnine v situaciji, ko je šlo za zatrjevanje neresničnih dejstev, ki so bila navajana oziroma zamolčana s strani obdolženke glede izključnega lastništva oziroma izostanka kakršnihkoli materialnih in drugih upravičenj na le-teh, s strani tretjih oseb. Razlogovanje izpodbijane sodbe v točki 18 o obdolženkini krivdi je zato pravilno in prepričljivo in na drugačne zaključke v zvezi s tem, ne morejo vplivati ravnanja obdolžene, da je v marcu 2021, v tožbi za delitev skupnega premoženja navajala, da je C. C. pripravljena izplačati njegov delež, kamor je spadala tudi kupnina prejeta za prodane nepremičnine v obravnavanem notarskem zapisu. Navedeno le dodatno potrjuje, da je obdolžena ves čas vedela, da se je prodaja nanašala na skupno premoženje in da jo je pri tem vodil očitno povsem določen in zasledovan lasten interes.

11Odločbo o izrečeni kazenski sankciji obdolženkin zagovornik izpodbija z navajanjem, da je upoštevaje težo kaznivega dejanja in vse olajševalne okoliščine na strani obdolženke, izrečena kazenska sankcija prestroga. Prvenstveno se zato zavzema za izrek sodnega opomina, sicer pa naj višje sodišče upošteva pomen dejstva, da je obdolžena doslej še nekaznovana za kazniva dejanja in prekrške, da se doslej tudi še ni znašla v nobenem drugem kazenskem postopku, da je kaznivo dejanje časovno oddaljeno, da je obdolženka osebnostno urejena z urejenim življenjem in mati treh mladoletnih otrok, redno zaposlena in da zaseda vodstveno funkcijo ter da se je znašla po razpadu življenjske skupnosti z oškodovancem v nezavidljivi življenjski situaciji, verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj pa je že apriori zelo majhna.

Na pritožbene navedbe v tem delu višje sodišče najprej odgovarja, da je glede na določbo prvega odstavka 68. člena KZ-1 sodni opomin moč izreči za kazniva dejanja za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, če so ta storjena v takih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka. Iz določbe drugega odstavka 68. člena KZ-1 pa izhaja, da je sodni opomin možno izreči tudi za določena kazniva dejanja ob pogojih, ki jih zakon določa, tudi, če je zanje predpisana kazen do treh let zapora. Upoštevaje navedene zakonske okvire ter vsebino okoliščin, ki so vplivale na vrsto izrečene kazenske sankcije obdolženki, višje sodišče ocenjuje, da niso podani zahtevani pogoji za izrek sodnega opomina in da je izbrana vrsta kazenske sankcije povsem ustrezna. Vse okoliščine, na katerih pomen opozarja pritožnik, je prvostopenjsko sodišče že upoštevalo, po oceni višjega sodišča v pravilni meri, pri čemer ne gre prezreti, da je tudi določena šestmesečna zaporna kazen na zakonskemu minimumu predpisane kazni za to kaznivo dejanje, prav tako je na samem minimumu tudi določena izrečena preizkusna doba. Čeprav pritožnik v zvezi z odmerjeno kaznijo navaja, da so izostali vsebinski razlogi pri tem zakaj je taka kazenska sankcija oziroma odmerjena kazen primerna in pravična, višje sodišče pritožbene pomisleke tudi v tem delu zavrača kot neutemeljene, iz razloga, ker je v razlogovanju v točki 22 jasno prepoznano tako razlogovanje in utemeljitev zakaj se je sodišče odločilo za izrek pogojne obsodbe, ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine, pa v razmerju do kaznivega dejanja, ki se odraža tudi v predpisani kazni, predstavljajo zadostno osnovo za prepoznavo ocene katere okoliščine je sodišče vse upoštevalo, zato, da je izbrana vrsta kazenske sankcije in v njej določena zaporna kazen in preizkusna doba primerna in pravična, čeravno tega ni ubesedilo na prav tak način. Kot tako, torej primerno in pravično pa izrečeno kazensko sankcijo obdolženki ocenjuje tudi višje sodišče.

12Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP višje sodišče ni zasledilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je oceni neutemeljenosti navedb, pritožbo obdolženkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13Ker obdolženka s pritožbo ni uspela, so ji bili v plačilo naloženi stroški pritožbenega postopka, in sicer plačilo sodne takse, upoštevaje določbe prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP ter upoštevaje določbe Zakona o sodnih taksah in tarifno številko 7111, 71113 in 7122 po kateri je bila obdolženki določena taksna obveznost v višini 204 EUR.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 40938/2010 (XI Ips 45/2010 z dne 15. 6. 2010).