254. člen KZ-1

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino zato, da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je ponarejena listina tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, pri čemer ni pomembno, ali gre za resnično ali neresnično vsebino. Navedba, da listina ne izvira od osebe, ki je v njej navedena kot izdajatelj, predstavlja razlago, kaj je ponarejena listina, zato je le-to v opisu dejanja potrebno konkretizirati. Gre za bistveni element kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki velja tako za izvršitveno obliko ponareditve listine, kakor tudi za izvršitveno obliko uporabe ponarejene listine. V obravnavanem primeru se obdolženima R.V. in D.V. očita, da bi naj ponarejene listine uporabila kot prave s tem, da sta dne 25. 2. 2013 v davčno inšpekcijskem postopku obnove odmere dohodnine za leto (…), na Finančni urad Ptuj, po svojem pooblaščencu R.S., predložila ponarejene fotokopije potrdil o predaji gotovine (...), z namenom dokazovanja, da st

Naroka za glavno obravnavo ni mogoče enačiti z narokom, ki ga opravi preiskovalni sodnik zaradi prošnje tuje države za izročitev tujca, saj se na tem naroku ne odloča o krivdi tujca, temveč le o izpolnjenosti pogojev za njegovo izročitev. Določba drugega odstavka 19. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah je potrebno razlagati v smislu telesnega ali psihičnega mučenja, nečloveškega ravnanja, poniževanja oziroma kaznovanja izročene osebe, ne pa v luči višine predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katero se tujec izroča.

Res je, da kazenska odgovornost pomagača v razmerju do storjenega ali poskušanega kaznivega dejanja, ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilcev teh dejanj in zanjo zadostuje obstoj kaznivega dejanja. Za kaznivost udeleženca Kazenski zakonik zahteva torej le storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (limitirana akcesornost). Pomoč torej postane kazniva že s tem, ko glavni storilec izvrši kaznivo dejanje in ni potrebno, da je tudi obsojen. Pritožbeno sodišče poudarja, da ni nobenega dvoma, da obdolženi R.M. kaznivega dejanja, katerega je bil obdolžen, sploh ni izvršil iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Navedeni obdolženci pa niso bili pomočniki, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ampak bi lahko bili sostorilci kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti in so obdolženega R.M. le uporabili kot "slamnatega direktorja", ki v bistvu, kot je že bilo obrazloženo, ni imel niti najmanjšega pojma o poslovanju družbe, katere direktor je bil in so bili ostali obdolženci tisti, ki so storili kaznivo dejanje, ki se je očitalo obdolženemu R.M..

Dejstvo, da je družba kasneje, po že uvedenem davčnem postopku, poravnala odmerjeni davčni dolg, za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Navedena okoliščina se upošteva kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, to je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru storilo.

Zgolj subjektivno prepričanje obsojenca o (ne)pristranskosti izvedenca, ki ni podprto z nobeno konkretno okoliščino, ki bi lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti, ne more biti razlog za izločitev. Stališče, da kaznivo dejanje davčne zatajitve ne more biti dokončano že z vložitvijo davčne prijave, ampak šele, ko davčni organ na podlagi prijavljenih lažnih podatkov izda odmerno odločbo, se nanaša na odmero davka na podlagi odmerne odločbe davčnega organa in ne na primer kot je obravnavani, torej na plačevanje davka na podlagi obračuna, ki ga izvrši sam zavezanec (samoobdavčitev).