VSM Sklep II Kp 38582/2017

Pritožbi zagovornice obdolženega B. B. se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 38582/2017 z dne 17. 2. 2022 obdolženega B. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora in stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 43,33 EUR, kar skupaj znaša 3.466,40 EUR, za drugo kaznivo dejanje pa mu je določilo kazen pet mesecev zapora in stransko denarno kazen 20 dnevnih zneskov po 43,33 EUR, kar skupaj znaša 866,60 EUR, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 ter tretjem odstavku in 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora in enotno stransko denarno kazen v višini 90 dnevnih zneskov po 43,33 EUR, kar skupaj znaša 3.899,70 EUR. Denarno kazen je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če se ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določilo en dan zapora. Po 74. in 75. členu KZ-1 je obdolžencu odvzelo premoženjsko korist v višini 111.964,63 EUR. Po prvem odstavku 95. člena je še odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 267,35 EUR, in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba je utemeljena.

4Pritožbeno sodišče glede kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti pritrjuje navedbam pritožnice, da je sodišče prve stopnje v točkah 3 in 9-12 obrazložitve izpodbijane sodbe povzelo zagovor obdolženca in opisalo potek dokaznega postopka, nakar je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe podalo svojo dokazno oceno. Slednjo pa je, zlasti glede zakonskega znaka zlorabe položaja in namena pridobitve velike premoženjske koristi, primarno utemeljilo na podlagi prepisa obtožbenega očitka, kar predstavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obrazložitev izpodbijane sodbe namreč terja poglobljeno in argumentirano oceno o navedenih odločilnih dejstev, katere pa sodišče prve stopnje ni napravilo, zato je soglašati z navedbami pritožnice, ki sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno in konkretno pojasnilo, v čem se kaže zloraba obdolženčevega položaja, ki ga je imel na podlagi zakona glede razpolaganja s tujim premoženjem, zakaj so bila izvedena posojila v nasprotju s koristmi družbe in kako je obdolženec s posojili (namenoma) sebi pridobil protipravno premoženjsko korist.

5Sodišče prve stopnje prav tako prezre, da obtožba obdolžencu pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe med drugim očita, da si je v nasprotju s koristmi gospodarske družbe A. d.o.o., ki bi jih na podlagi prvega odstavka 515. člena v zvezi s prvim odstavkom 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) moral zasledovati kot njen direktor, v obdobju od 12. 1. 2007 do 14. 2. 2014, s strani družbe A. d.o.o. izplačal posojila v skupni višini 111.964,63 EUR, ki jih družbi ni vrnil. Navkljub takemu očitku, izplačila obdolžencu (iz naslova posojilnih pogodb) v obrazložitvi izpodbijane sodbe niso določno pojasnjena, tako ni mogoče zaključiti, da ima izpodbijana sodba o tem odločilnem dejstvu jasne razloge ter konkretno navedeno dejstveno in dokazno podlago. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je bil prav obdolženec tisti, ki je sklenil več posojilnih pogodb in da „iz listin v spisu“ jasno izhaja, da je posojilo pridobil kot fizična oseba in ga je bil zavezan vrniti najkasneje v roku 12 mesecev, vendar gre tudi pri tem zgolj za pavšalen in dokazno pomanjkljivo obrazložen zaključek. Prav tako je sodišče prve stopnje v tej zvezi navedlo, da dolg obdolženca do družbe A. d.o.o. ni bil sporen in je znašal 111.964,63 EUR, pri tem pa je povsem zanemarilo, da je obdolženec na predobravnavnem naroku izjavil, da je prejel premoženjsko korist v višini 25.000,00 EUR, medtem ko dolga v višini 111.964,63 EUR v svojem zagovoru ni sprejel kot nespornega, kakor to v nasprotju s podatki spisa povzema sodišče prve stopnje. Ravno nasprotno. Obramba je v bistvenem navajala, da je obdolženec izposojeni denar vrnil v družbo. Pritožnica zato utemeljeno opozarja na zagovor obdolženca in zatrjevanja obrambe, da sta izposojeni denar takratna družbenika – obdolženec in priča C. C. – uporabila za nakup večje nepremičnine v K., katere lastnik je postala oškodovana družba A. d.o.o., pri čemer specificira posamezne zneske in se sklicuje na predložene dokaze, iz katerih naj bi izhajala kronologija posojilnih pogodb, bančnih transakcij, dinamika vračila posojil, nakup nepremičnine in zemljiškoknjižni izpisek, kakor tudi, da je družbenik C. C. prav tako sklenil več posojilnih pogodb (npr. pogodba št. 8/2008, 7/07, 4/08, 1/29).

6Do tako navedenega zagovora obdolženca in predloženih dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, čeprav bi moralo navesti konkretna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih utemeljuje, da zagovor obdolženega ni verjeten, oziroma, zakaj ga ne sprejema, kar pa bi moralo utemeljiti v povezavi z izvedenimi dokazi in na podlagi teh dokazov napravljenimi dokaznimi zaključki. Glede na navedeno je izpodbijana sodba tudi v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa bo moralo v ponovljenem postopku konkretno presoditi, ali je bilo ravnanje obdolženca v nasprotju s koristmi oziroma interesi družbe A. d.o.o. in torej motivirano z njegovimi osebnimi interesi po pridobitvi premoženjske koristi na račun oškodovanja družbe A. d.o.o.. Ravno ta namen obdolženca je tisto dejstvo, ki lahko njegovo ravnanje prevesi v sfero protipravnosti.¹ V tem okviru pa bo podrobno pretehtalo tudi vse okoliščine, ki se nanašajo na očitek obtožbe, da je obdolženec vedel, da D. D. dolga ne bo poravnal ter navedlo tehtno dokazno podlago.

7Istovrstno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje overitve lažne vsebine. Obtožba pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe obdolžencu med drugim očita, da je s sklenitvijo pogodbe o odplačni odsvojitvi poslovnega deleža v družbi A. d.o.o. notarko spravil v zmoto, da je v notarskem zapisu potrdila lažno vsebino, saj je šlo za fiktivno pogodbo, katere namen je bil zgolj prenos dolga v višini 111.964,63 EUR, ki ga je do družbe A. d.o.o. imel obdolženec, na D. D. Očitane fiktivnosti pogodbe pa sodišče prve stopnje ni presojalo, temveč je v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj navedlo, da je obdolženec vedel, da kupec dolga ne bo poravnal in gre posledično za navidezni posel. Zato je pritrditi pritožnici, ki sodišču prve stopnje očita, da ni pojasnilo, na podlagi katerih okoliščin in dokazov je zaključilo, da gre za navidezno pogodbo. Tudi iz nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje svoje posplošene zaključke v tem delu skoraj izključno gradilo na podlagi očitka kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, medtem ko se s presojo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja overitve lažne vsebine celovito ni ukvarjalo. Zato pritožnica utemeljeno izpostavlja vprašanje presoje odločilnih dejstev, ki se nanašajo na spravljanje notarke (oz. njene pomočnice) v zmoto in posledične potrditve lažne okoliščine v notarskem zapisu. Upoštevati je namreč treba, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 253. člena KZ-1 predstavlja posebno obliko goljufije, pri kateri storilec spravi v zmoto pristojni organ s tem, da mu navaja lažne okoliščine ali določene okoliščine zamolči, izključno na podlagi teh navedb pa pristojni organ v javni listini, zapisniku, knjigi ali poslovni listini te lažne okoliščine potrdi.² Vse navedeno zato terja obrazloženo dokazno oceno, ki jo bo sodišče prve stopnje moralo opraviti v ponovljenem sojenju.

8Pritožnici je pritrditi tudi v graji odločbe o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj se tudi obrazložitev le-te v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe pokaže kot nezadostna. Sodišče mora v izreku sodne odločbe, s katero obdolžencu ali drugemu prejemniku koristi odvzame s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženjsko korist, določno navesti njeno višino in način odvzema, svojo odločitev pa tudi ustrezno pojasniti v razlogih sodbe. To v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej terjajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve v nakazani smeri, posebno pozornost pa bo namenilo tudi preostalim pritožbenim izvajanjem zagovornice, zlasti v smeri zatrjevanj glede pravila proste podjetniške presoje (business judgement rule) ter teorije družbenikov in agenta, pri čemer bo upoštevalo relevantno sodno prakso.³ Prav tako pa bo jasno in vsestransko ocenilo zlasti izpovedbi prič D. D. (glede njegovega védenja o obdolženčevem dolgu) in E. E. (glede njegovega védenja o tem, da D. D. dolga ne bo poravnal). Zaradi narave ugotovljenih kršitev se namreč pritožbeno sodišče s temi navedbami ni moglo ukvarjati. Nato bo sodišče prve stopnje v zadevi vnovič odločilo.

10Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

¹ Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 16278/2010 z dne 27. 1. 2020.
² Prim. Deisinger M., Kazenski zakonik 2017 – posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor 2017, str. 564.
³ Na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 35999/2015-165 z dne 23. 3. 2017 in I Ips 37451/2012 z dne 22. 2. 2022 ter druge.