VSL Sodba VII Kp 35439/2019

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v višini 300 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženko spoznalo za krivo kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 230. člena KZ-1 in ji izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovano družbo A. d. o. o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in tudi nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca.

2Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženkini zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve človekovih pravic iz 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugega sodnika posameznika.

3Zagovorniki so v pritožbi prosili, da se jih skupaj z obdolženko obvesti o datumu seje in se jim omogoči udeležba na seji, ker želijo pritožbene argumente predstaviti tudi neposredno pred senatom pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče tej prošnji ni sledilo. V določbi 445. člena ZKP je namreč določeno, da kadar odloča sodišče druge stopnje o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje po skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari. Ker niti predsednica senata niti senat ni ugotovil, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (česa takšnega pa niso zatrjevali niti pritožniki v pritožbi), jih ni obveščal o seji senata.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo.

Glede zatrjevane kršitve pravice do izvajanja dokazov in neustrezne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov - kršitve 22. in 29. člena Ustave RS ter kršitev 16., 17. in 364. člena ZKP

6Pritožniki navajajo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje prič A. A. in B. B. in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po mnenju pritožnikov je bil predlagani dokazni predlog zelo pomemben, relevanten in bi lahko sodišče prve stopnje po izvedbi tega dokaza sprejelo drugačno odločitev. Priča B. B. je povedal, da je A. A. dobil provizijo za odobritev predmetnega posla in je vedel, da pisarniška oprema ne obstaja in zato družba B. d. o. o. ne more biti njena lastnica. Predmetna izpovedba je za obdolženko zelo pomembna, saj v tem primeru A. A. kot predstavnika družbe A. d. o. o. že pojmovno ni mogla z ničemer preslepiti. Priča A. A. pa je zaslišan na glavni obravnavi ta očitek izrecno zanikal. Gre torej za dve povsem nasprotujoči izpovedbi dveh prič glede zelo relevantnih dejstev, čemur bi moralo sodišče prve stopnje posvetiti več pozornosti. Z neposrednim soočenjem obeh prič bi se sodišče prve stopnje bistveno lažje odločilo in lažje ugotovilo katera priča govori resnico, kot pa da je A. A. zgolj predočalo izpovedbo B. B. brez njegove prisotnosti. Pritožniki menijo, da je bila s tem kršena pravica obrambe do izvajanja dokazov in je zato potrebno sodbo razveljaviti.

7Sodišče druge stopnje pritožbenim navedbam ne sledi. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta bila B. B. in A. A. oba zaslišana že v fazi preiskave (B. B. dne 9. 6. 2021, A. A. dne 6. 7. 2021), nato pa tudi na glavni obravnavi (B. B. dne 3. 4. 2023, A. A. dne 20. 2. 2023 in 3. 1. 2024). Ravno zaradi izpovedbe B. B., ki jo izpostavlja pritožnik in s katero je skušal krivdo zvaliti med drugim tudi na A. A., je sodišče prve stopnje A. A. na glavni obravnavi zaslišalo še enkrat in mu tudi predočilo izpovedbo B. B., vendar je A. A. obtožbe B. B. v celoti zanikal. Glede na predstavljeno procesno situacijo ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe, saj sta bili obe priči neposredno zaslišani na glavni obravnavi, priča A. A. celo dvakrat. Sodišče prve stopnje je v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi razumno pojasnilo, zakaj je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog zagovornika za soočenje obeh prič, teh razlogov pa pritožniki niti ne napadajo in zato že iz tega razloga ne morejo biti uspešni. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da za presojo verodostojnosti izpovedb obeh prič (kar je tudi edini razlog, ki ga izpostavljajo pritožniki ob zavzemanju za izvedbo predlaganega dokaza) soočenje ni potrebno,¹ saj je verodostojnost obeh prič mogoče oceniti že na podlagi njunih izpovedb v povezavi z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi. Ravno slednje pa je sodišče prve stopnje tudi storilo in je v točkah 14 - 15 izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge zakaj priči B. B. ni mogoče pokloniti vere. Obtožbe B. B. na račun A. A. so bile tudi po oceni sodišča druge stopnje povsem pavšalne, nekonkretizirane in z ničemer podkrepljene, obenem pa je tudi C. C. izpovedal, da je A. A. družbo D. zapustil v letu 2015 nevezano na ta posel. Prav tako je A. A. povedal, da nikoli ni bil deležen nobenih očitkov o nevestnem delu. Tudi sicer se je izpovedba B. B. (tako o očitkih glede A. A. kot zatrjevanju, da s poslom, ki je predmet tega kazenskega postopka, ni imel nič) izkazala za neverodostojno, saj je želel vso krivdo zvaliti na svojo pokojno partnerko D. D., njenega sina E. D. in sestro pokojne F. F., iz listinske dokumentacije pa je razvidno, da je pri spornem poslu sodeloval tudi B. B., saj je ravno on dne 3. 3. 2014 obdolženki po elektronski pošti poslal predračun za opremo (A239/2) in ravno on je preko spletnega bančništva dne 12. 3. 2014 družbi F. iz računa družbe B. nakazal 30.000 EUR, ki jih je slednja prejela od D. (list. št. 222). Ti dve izpostavljeni točki obrazložitve prvostopenjske sodbe pa pritožniki v celoti (namerno) spregledajo. Ker je sodišče prve stopnje izpovedbi B. B. in A. A. ocenjevalo tako sami zase kot tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, je imelo tako zadostno dejstveno podlago, da je presojalo njuno verodostojnost, zato soočenje obeh prič za ugotovitev katera priča govori resnico, ni bilo potrebno. Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča mora imeti sodišče možnost, da dokazni predlog obrambe zavrne, če je mogoče z vso zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, to je, ko je določeno dejstvo ali celotno dejansko stanje že dokazano.² Iz tega razloga tudi niso podane s strani pritožnikov zatrjevane kršitve Ustave RS in ZKP (ki jih tudi sicer pritožniki zgolj naštejejo in jih z ničemer ne konkretizirajo).

Glede zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kršitev pravic iz 14., 28. in 29. člena Ustave RS

8Pritožniki neutemeljeno navajajo, da v opisu kaznivega dejanja niso ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Pojasnjujejo, da se v abstraktnem delu opisa očita, da je obdolženka za drugega pridobila drugo ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti, v nadaljevanju opisa pa nato ni konkretizirano niti kakšno ugodnost naj bi sploh pridobila, niti v kakšnem smislu naj bi bila ta ugodnost pridobljena za opravljanje gospodarske dejavnosti. Iz opisa izhaja zgolj to, da je družba A. d. o. o. izvršila plačilo opreme družbi B. d. o. o. v višini 53.624,48 EUR na podlagi izstavljenega računa, kar pa ne more predstavljati podelitve "druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti", še posebej ne družbi F. d. o. o. Plačilo kupnine za opremo je nekaj povsem drugega kot podelitev ugodnosti. V nadaljevanju opisa se sicer očita, da oprema ni bila nikoli dobavljena in sploh ni obstajala, kar pa niso elementi očitanega kaznivega dejanja. Če oprema ni obstajala, pomeni, da so odgovorne osebe B. d. o. o. izpolnile zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije in bi opis lahko kvečjemu ustrezal opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki pa ga ni zagrešila obdolženka, saj v družbi B. d. o. o. ni imela nobenih pristojnosti in funkcij, prav tako pa je bila prepričana, da oprema obstaja. V opisu kaznivega dejanja se tudi ne očita, da naj bi obdolženka vedela, da oprema ne obstaja in da je račun družbe B. d. o. o. dejansko fiktiven. Očitek v opisu kaznivega dejanja, da se je prejeta kupnina v nadaljevanju porabila za reševanje finančnih težav družbe F. d. o. o. in za plačilo obveznosti te družbe pa lahko pomeni kvečjemu nadaljnje razpolaganje s pridobljeno koristjo, ki jo je s kaznivim dejanjem pridobila družba B. d. o. o.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je opis obdolženki očitanega kaznivega dejanja zadosten, v njem so konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja preslepitve pri pridobitvi posojila ali druge ugodnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 230. člena KZ-1 in so zato zgoraj predstavljene pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Pritožniki napačno secirajo opis kaznivega dejanja na dele, ki jih v luči zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ocenjujejo same zase, namesto vse skupaj. Bistvo obtožbenega očitka je, da je obdolženka kot direktorica družbe F. d. o. o. skupaj s pokojno D. D. kot dejansko poslovodjo družbe B. d. o. o. odgovorni osebi družbe D. d. o. o. lažno prikazovala, da družba F. d. o. o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, ki jo bo kot dobavitelj dobavila družba B. d. o. o. Zato je D. d. o. o. kot leasingodajalec sklenil pogodbo o leasingu za pisarniško opremo z F. d. o. o. kot leasingojemalcem, zanjo jo je podpisala obdolženka, ki je leasingodajalcu tudi potrdila, da je bila oprema njeni družbi dobavljena ter prikrila, da ji nikoli ni bila dobavljena in nakup opreme tudi ni bil namen, saj njena družba opreme ni potrebovala, namen obdolženke in D. D. pa je bil pridobiti finančna sredstva družbi F. d. o. o., kar vse je obdolženka odgovorni osebi leasingodajalca prikrila. Pri tem pa sta obdolženka in D. D. uredili, da je družba B. d. o. o. kot dobavitelj leasingodajalcu za opremo izdala račun v višini 53.624,48 EUR, na podlagi katerega je leasingodajalec izvršil plačilo dobavitelju, oprema pa v resnici ni bila nikoli dobavljena in ni obstajala, prejeta sredstva pa niso bila uporabljena skladno z dogovorjenim namenom za nakup opreme, temveč so bila uporabljena za reševanje finančnih težav družbe F. d. o. o. in za plačilo obveznosti te družbe. Takšen opis je tako v celoti sklepčen, druga ugodnost, ki jo je pridobila obdolženka za opravljanje gospodarske dejavnosti, pa je glede na opis dejanja denar, ki je bil nakazan s strani leasingodajalca dobavitelju za namen pisarniške opreme, ta denar pa je bil nato uporabljen za reševanje finančnih težav družbe F. d. o. o. in za plačilo obveznosti te družbe (kar je bilo potrjeno tudi z izvedenim dokaznim postopkom, saj je družba F. d. o. o. takoj po sklenitvi in realizaciji leasing pogodbe s strani dobavitelja na svoj TRR od slednjega prejela 30.000 EUR). Zagovorniki z zatrjevanjem, da je bila obdolženka prepričana, da oprema obstaja, uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo sodišče druge stopnje opredelilo v nadaljevanju te sodbe. Ob zatrjevanju, da se obdolženki v opisu niti ne očita, da je vedela, da oprema ne obstaja in da je račun dobavitelja fiktiven, pa v celoti spregledajo, da se v opisu obdolženki jasno očita, da je odgovorni osebi leasingodajalca lažno prikazovala, da družba F. d. o. o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, da je leasingodajalca obvestila, da je oprema dobavljena in mu ob tem prikrila, da oprema ni bila nikoli dobavljena in da nakup opreme nikoli ni bil namen, saj je družba F. d. o. o. ni potrebovala, temveč je bil namen pridobiti finančna sredstva za družbo F. o. o. o. Bistvo obdolženki očitanega kaznivega dejanja je, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, da storilec pridobi zakonito posojilo ali ugodnost, vendar s preslepitvijo glede namena, za katerega je bil odobren in prav slednje je zelo jasno konkretizirano v opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Do vsebinsko enakih navedb, kot jih ponavljajo pritožniki v pritožbi, pa se je pravilno in prepričljivo opredelilo tudi že sodišče prve stopnje v točkah 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na vse pojasnjeno tudi niso podane s strani pritožnikov zatrjevane kršitve Ustave RS, ki jih tudi sicer pritožniki zgolj naštejejo in jih z ničemer ne konkretizirajo.

Glede zatrjevanega zmotno ugotovljenega dejanskega stanja

10Pritožniki v zvezi z očitkom obdolženi, da je lažno prikazovala, da družba F. d. o. o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, katero bo kot dobavitelj dobavila družba B. d. o. o. navajajo, da iz listinske dokumentacije v spisu jasno izhaja, da družba F. d. o. o. na družbo A. d. o. o. nikoli ni podala nikakršne vloge za pridobitev finančnih sredstev za nakup pisarniške opreme. Ravno nasprotno, vložila je zahtevek za ponudbo v zvezi z lizingom, kar je nekaj povsem drugega kot pridobivanje finančnih sredstev za nakup opreme. Iz zahtevka ne izhaja namen nakupa opreme, kot je to večkrat navedeno v samem opisu kaznivega dejanja, ampak izhaja, da bi želela družba F. d. o. o. vzeti v najem pisarniško opremo, ki jo bo dobavila družba B. d. o. o. Tudi sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je šlo za t. i. operativni leasing, kjer leasingodajalec odkupi opremo od dobavitelja, nato pa opremo kot lastnik odda v najem leasingojemalcu F. d. o. o. Zato je očitno, da ni šlo za nakup opreme s strani družbe F. d. o. o. in obdolženka zato nikoli nikomur iz družbe A. d. o. o. ni prikazovala, da potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme.

11Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da je obdolženka na leasingodajalca vložila zahtevek za ponudbo v zvezi z leasingom in je v končni fazi prišlo do sklenitve leasing pogodbe, kar vse je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točkah 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vendar pa pritožniki zgolj zaradi dejstva sklenitve leasing pogodbe napačno zatrjujejo, da ni dokazano lažno prikazovanje obdolženke, da družba F. d. o. o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, ki jo bo kot dobavitelj dobavila B. d. o. o. Prav takšno zatrjevanje s strani obdolženke (torej, da potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme) je bil razlog, da je bil leasing z namenom nakupa pisarniške opreme odobren. Navsezadnje slednje izhaja tudi iz zagovora obdolženke, ko je pojasnila, da bi posel potekal na način, da bi družba B. d. o. o. kot dobavitelj opremo prodala družbi F., katera bi z družbo A. sklenila leasing pogodbo. Prav tako je povedala, da je družba F. res potrebovala finančna sredstva za nakup pisarniške opreme. Smiselno enako pa so izpovedali tudi predstavniki leasingodajalca (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožniki tako ob poudarjanju zgolj razmerja med F.om kot leasingojemalcem in A. kot leasingodajalcem v celoti zanemarijo vlogo dobavitelja B. d. o. o., kateremu je bil denar s strani leasingodajalca za nakup opreme tudi nakazan. Obenem pa razlogov izpodbijane sodbe v zvezi s tem izrecno sploh ne izpodbijajo.

12Pritožniki v zvezi z očitkom obdolženi, da je glede pisarniške opreme z družbo A. d. o. o. dne 6. 3. 2014 v imenu družbe F. d. o. o. podpisala in sklenila pogodbo o leasingu, navajajo, da to sicer drži, vendar slednje v nobenem primeru ne predstavlja elementa očitanega kaznivega dejanja, saj na podlagi leasing pogodbe družba F. d. o. o. ni pridobila nobene "druge ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti", ampak se je s pogodbo zgolj zavezala plačevati leasing obroke za najeto opremo. Ker oprema družbi F. d. o. o. ni bila nikoli dobavljena, družba tudi ni prejela nobene ugodnosti. Zato obdolženka predstavnikov leasingodajalca tudi ni mogla preslepiti glede namena in uporabe druge ugodnosti.

13Pritožbeno sodišče takšne pritožbene navedbe zavrača in se v izogib ponavljanju sklicuje na točko 9 obrazložitve te sodbe, v kateri je bilo že odgovorjeno na smiselno enake pritožbene navedbe in obširno pojasnjeno kaj je tista ugodnost, ki jo je obdolženka prejela za opravljanje gospodarske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je slednje tudi obširno in prepričljivo obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe (predvsem točke 9 - 13 obrazložitve), ki pa jih pritožniki niti ne izpodbijajo in zato zgolj z zgrešenim vztrajanjem na stališču, da obdolženka ni pridobila nobene ugodnosti za opravljanje gospodarske dejavnosti, ne morejo biti uspešni.

14Pritožniki v zvezi z očitkom obdolženi, da je v elektronskem sporočilu z dne 10. 3. 2014 navedla, da je bila oprema družbi F. d. o. o. dobavljena in da je vse v redu, čeprav oprema dejansko ni bila dobavljena in nakup opreme nikoli ni bil njen namen, navajajo, da je obdolženka sicer res poslala takšno elektronsko sporočilo, hkrati pa je v zagovoru obdolženka tudi pojasnila, da tega ni storila z namenom, da bi komurkoli pridobila neupravičeno korist, ampak izključno zato, ker je verjela D. D., da oprema res obstaja in da bo v nadaljevanju tudi dobavljena, s sklenitvijo lizinške pogodbe pa se je mudilo. Po mnenju pritožnikov dokazni postopek ni izkazal, da bi obdolžena vedela, da oprema ne obstaja, ampak nasprotno, obdolženki se kaj takega v opisu sploh ni očitalo. Obdolženka se zaveda, da je bilo njeno ravnanje nepravilno, vendar je ravnala v dobri veri in zaupanju do D. D. Ta očitek obdolženki pa tudi ne more predstavljati elementa očitanega kaznivega dejanja, saj s takšnim sporočilom obdolženka ni dajala nobenih podatkov o namenu uporabe ugodnosti, s sklenitvijo leasing pogodbe pa tudi ni prejela nobene ugodnosti.

15Sodišče druge stopnje ne sledi takšnim pritožbenim navedbam. Pritožniki namreč zgolj ponavljajo zagovor obdolženke, ki pa je bil s strani sodišča prve stopnje glede na vse izvedene dokaze pravilno ocenjen kot neprepričljiv. V točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo obširne in prepričljive razloge (zavarovalna polica, izpovedbe E. D. in B. B., odgovor G., izpovedbi obeh stečajnih upraviteljev in računovodkinje), zakaj ne sledi zagovoru obdolženke, da ni vedela, da oprema ne obstaja. Tudi teh razlogov pritožniki sploh ne izpodbijajo in zato zgolj s ponavljanjem zagovora ne morejo biti uspešni. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v točki 10 obrazložitve, saj so le-ti pravilni, prepričljivi in jim ni ničesar za dodati. Do ponavljajočih navedb pritožnikov, da obdolženka s sklenitvijo leasing pogodbe ni prejela nobene ugodnosti, pa se je sodišče druge stopnje opredelilo že zgoraj.

16Pritožniki v zvezi z očitkom obdolženi, da je skupaj s pokojno D. D. uredila, da je družba B. d. o. o. družbi A. d. o. o. za opremo izdala račun št. 10010/2014 v višini 53.624,48 EUR, navajajo, da je popolnoma neresničen in povsem nekonkretiziran. Iz opisa dejanja ne izhaja s katerimi konkretnimi dejanji naj bi obdolženka kaj takega "uredila". Obdolženka z izstavitvijo računa nima ničesar, tega ni pokazal niti dokazni postopek. Obdolženka v družbi B. d. o. o. ni imela nobene funkcije in pristojnosti, očita se ji, da je kaznivo dejanje storila kot odgovorna oseba družbe F. d. o. o. Obdolženka pa tudi ni vedela, da oprema ne obstaja.

17Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožnikom, da obdolženka v družbi B. d. o. o. ni imela nobene funkcije in pristojnosti, kaj takšnega se ji ne očita niti v opisu kaznivega dejanja niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 6 obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bila obdolženka direktorica družbe F. d. o. o. in da je vse pogovore v zvezi s sklenitvijo leasing pogodbe vodila skupaj s pokojno D. D. Slednje namreč jasno izhaja iz zagovora obdolženke, smiselno pa tudi iz izpovedbe F. F. Obtožbeni očitek, da sta obdolženka in D. D. uredili, da je družba B. d. o. o. družbi D. d. o. o. za opremo, ki naj bi bila predmet pogodbe, izdala račun, na podlagi katerega je družba D. d. o. o. izvršila plačilo opreme družbi B. d. o. o., je potrebno razumeti v povezavi s preostalim opisom kaznivega dejanja, iz katerega izhaja, da je bil dogovor z leasingodajalcem posledica skupnega delovanja obdolžene in D. D., saj se tudi v začetku opisa kaznivega dejanja očita, da je obdolžena skupaj z D. D. odgovorni osebi leasingodajalca lažnivo prikazovala, da družba F. d. o. o. potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme katero bo kot dobavitelj dobavila družba B. d. o. o. Jasno je, da je bilo za uspešno izvršitev očitanega kaznivega dejanja potrebno usklajeno delovanje obdolženke kot predstavnice leasingojemalca in D. D. kot predstavnice dobavitelja in ravno v tej luči je potrebno razumeti očitek, da sta obdolžena in D. D. uredili, da je dobavitelj izdal račun leasingodajalcu (ta očitek je v povezavi s preostalim opisom kaznivega dejanja tudi zadosti konkretiziran). Torej ne v smislu, da je obdolženka sama fizično izdala račun, temveč, da je bil račun izdan na podlagi dogovora med obdolženko in D. D. Slednje pa je bilo dokazano tudi v izvedenem dokaznem postopku, saj je obdolženka sama povedala, da se je za leasing z leasingodajalcem dogovarjala D. D., njen zagovor, da sama ni imela nobenega stika s predstavnikom leasingojemalca pa je bil izpodbit z listinsko dokumentacijo (točke 6 - 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Do pritožbenih navedb, da obdolženka ni vedela, da oprema ne obstaja, pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo.

18Pritožniki v zvezi z očitkom obdolženi, da prejeta sredstva ni uporabila skladno z dogovorjenim namenom, torej za nakup opreme, temveč za reševanje finančnih težav družbe F. d. o. o., navajajo, da je neutemeljen. Kaj takšnega se obdolženki ne more očitati, ker družba F. d. o. o. sploh ni prejela nobenih sredstev. Edina sredstva, ki se omenjajo v opisu dejanja, je družba A. d. o. o. nakazala družbi B. d. o. o. kot plačilo kupnine za pisarniško opremo. Med družbama F. d. o. o. in A. d. o. o. pa tudi ni bilo nobenega dogovorjenega namena za nakup opreme, temveč je obstajal izključno dogovor o najemu opreme. Finančne težave je družba F. d. o. o. dejansko reševala s posojilom, ki ji ga je dala družba B. d. o. o., pri čemer je bila obdolžena v dobri veri, da s posojilom ni nič narobe in da lahko družba B. d. o. o. s prejetimi sredstvi za prodano opremo prosto razpolaga.

19Sodišče druge stopnje tudi te pritožbene navedbe ocenjuje kot neutemeljene. Pritožniki navsezadnje prihajajo sami s seboj v nasprotje, ko po eni strani zatrjujejo, da družba F. d. o. o. ni prejela nobenih sredstev, po drugi strani pa priznavajo, da je prejela sredstva od družbe B. in to ravno tista sredstva, ki jih je slednja prejela od leasingodajalca za opremo, ki nikoli ni obstajala. V točki 9 obrazložitve te sodbe je bilo že pojasnjeno na kakšen način je družba F. d. o. o. prejela ugodnost za opravljanje gospodarske dejavnosti. Leasingodajalcu sta namreč tako leasingojemalec kot dobavitelj prikrila, da oprema, za katero naj bi bil leasing dogovorjen, sploh ne obstaja in da denar, ki ga bo dobavitelj prejel za opremo, ne bo porabljen za ta namen, temveč bo nakazan leasingojemalcu za reševanje njegovih finančnih težav. Do smiselno enakih ugovorov obrambe (da je stvar dobavitelja kaj naredi s prejetim plačilom računa s strani leasingodajalca) pa se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 9 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe (katerih pa pritožniki ponovno sploh izrecno ne izpodbijajo). S takšnimi pritožbenimi navedbami pa pritožniki tudi v celoti zanemarijo bistvo obravnavanega kaznivega dejanja, saj pri njem storilec pridobi zakonito posojilo ali ugodnost, vendar s preslepitvijo glede namena, za katerega je bil odobren. Tudi vsi predstavniki leasingodajalca so namreč poudarili, da v primeru, da bi leasing družba vedela za dogovor med družbama F. in B. oziroma med obdolženo in D. D., ne bi sklenili leasing pogodbe, saj je namen leasing družbe financiranje opreme, ki bo uporabljena za opravljanje gospodarske dejavnosti leasingojemalca in lastništvo nad katero s plačilom računa pridobijo oni, ne pa financiranje, ker se s tem ne ukvarjajo. Pritožniki pa tudi povsem zanemarijo, da oprema družbi F. tudi nikoli ni bila dostavljena. Zato z vztrajanjem na napačnem stališču, da družba F. ni prejela nobenih sredstev in jih zato ni mogla uporabiti v nasprotju z dogovorjenim namenom, ne morejo biti uspešni. Do pritožbenih navedb, da je bila obdolžena prepričana, da je družba B. lastnica opreme, se je sodišče druge stopnje opredelilo že v točki 15 obrazložitve te sodbe. Neutemeljene pa so tudi navedbe pritožnikov, da obdolženka ni videla nobenih zadržkov v tem, da ji družba B. d. o. o. iz prejetih sredstev kupnine podeli posojilo. Ravno obdolženkino lažnivo prikazovanje predstavniku leasingodajalca, da potrebuje finančna sredstva za nakup pisarniške opreme, njen podpis leasing pogodbe, njeno sporočilo, da je bila oprema njeni družbi dobavljena (čeprav ni bila) in njeno prikritje, da nakup opreme nikoli ni bil namen, saj njena družba opreme ni potrebovala, temveč je potrebovala finančna sredstva, negira zatrjevanje pritožnikov. Slednje izhaja tudi iz pravilnih razlogov v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki obrazlaga direktni naklep, katerih pa pritožniki ponovno v ničemer ne izpodbijajo, temveč ostajajo na ravni posplošenih zatrjevanj.

20Sodišče druge stopnje je glede na določbo 386. člena ZKP sodbo preizkusilo tudi glede odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne pri individualizaciji kazenske sankcije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je obdolženki primerno izreči pogojno obsodbo z določeno kaznijo deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

21Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbeno sodišče kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22Ker obdolžena s pritožbo ni uspela, je glede na določbo prvega odstavka 98. člena ZKP ter prvega odstavka 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v znesku 300 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je sodišče odmerilo na podlagi tarifnih številk 7112 (razpon 140 - 340 EUR), 71113 (količnik za odmero takse pri izreku pogojne obsodbe v višini 0,8) ter 7122 (količnik za odmero takse v primeru zavrnitve pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v višini 1,5). Pri tarifni številki 7112 je sodišče takso, ki je določena v razponu, odmerilo v vrednosti 250 EUR, in pri tem upoštevalo obseg in stopnjo težavnosti zadeve. Obdolženka je po poklicu komercialistka in je zaposlena, zato sodišče glede na višino njenih dohodkov ter višino odmerjene takse, ocenjuje, da bo zmožna plačati stroške pritožbenega postopka.

¹ Ob tem sodišče druge stopnje tudi opozarja, da določba drugega odstavka 241. člena ZKP določa, da se priče smejo soočiti, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev. To pomeni, da soočenje v takšnih primerih ni obligatorno.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 42857/2015 z dne 4. 6. 2020, tč. 10, ki se nanaša prav na zavrnitev dokaznega predloga za soočenje prič.