VSM Sodba IV Kp 44108/2015

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A.P. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 140,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.P. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj oderuštva po 214. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obdolženega J. Č. pa za kaznivo dejanje oderuštva po 214. členu KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obema obdolžencema sta bili izrečeni pogojni obsodbi, pri čemer je bila znotraj pogojne obsodbe obdolženemu A.P. določena enotna kazen sedem mesecev zapora in enotna stranska denarna kazen 70 dnevnih zneskov, to je 1.750,00 EUR, pri čemer se določena enotna kazen zapora obdolžencu ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Enotno stransko denarno kazen pa je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. V primeru, če se le ta ne bo dala niti prisilno izterjati, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začetna dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora.

2Obdolženemu J.Č. je bila znotraj pogojne obsodbe določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in stranska denarna kazen 40 dnevnih zneskov, to je 800,00 EUR, ki jih je obdolženi Č. dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

3Oškodovanec J.M. je bil s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo, v skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bilo odločeno tudi, da sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, kot je to podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

4Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil zagovornik obdolženega A.P. s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega A.P. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

5Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

6Po oceni pritožnika je prvostopno sodišče zagrešilo bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog obrambe, da se kot priča zasliši M.B., ki je že bil pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe. Ker je torej B. sostorilec dejanja, opisanega v točki 2 izreka izpodbijane sodbe, bi njegovo zaslišanje pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, predvsem v smeri pojasnitve vloge obdolženega P. pri tem kaznivem dejanju. Poleg tega je po oceni obrambe priča B. za obdolženega P. obremenilna priča, s katero se obdolženi P. tekom postopka ni mogel soočiti in ji postavljati vprašanja ter s tem dokazovati resničnost svojega zagovora. S tem bi naj bila obdolženemu P. kršena tudi pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), hkrati pa bi naj to predstavljalo tudi kršitev iz 6. točke Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

7S pritožbenimi navedbami pa ni mogoče soglašati. Ne le, da glede na navedeno obramba v pritožbi istočasno zatrjuje, da je B. za obdolženega P. tako obremenilna, kot razbremenilna priča, kar je samo s seboj v nasprotju, obramba tega, kaj konkretno želi z zaslišanjem navedene priče dokazati in zakaj bi bilo zaslišanje M.B., ki sicer živi na Madagaskarju, materialnopravno relevantno, sploh ni konkretizirala. Predlagani dokaz torej ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zgolj pavšalne navedbe, da bi se z zaslišanjem priče B., ki je že bil obsojen glede očitka pod točko 2 obtožnega predloga in bi vedel povedati o okoliščinah v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, kot je to na glavni obravnavi 21. 6. 2019 (list. št. 324) v podkrepitev dokaznega predloga navedel obdolženčev zagovornik ter ob tem tudi povsem pavšalne pritožbene navedbe, da bi zaslišanje B. "pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, predvsem v smeri pojasnitve vloge obdolženega P....", nikakor ne daje podlage za trditev, da je bila obdolženemu P. v tej smeri kršena pravica do obrambe, zagotovljena z Ustavo RS in EKČP, v tej smeri pa prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kar prav tako uveljavlja zagovornik obdolženca. Ob navedenem in glede na to, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve tudi sicer, na podlagi izvedenih dokazov, dovolj raziskano, ko torej tudi ni bilo nobene potrebe po širitvi dokaznega postopka še z zasliševanjem priče B., ki sicer, kot je že navedeno, živi na Madagaskarju, je prvostopno sodišče ta dokazni predlog tudi utemeljeno zavrnilo, kar je v točki 7 izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo.

8Iz obsežnih razlogov, navedenih na straneh 5, 6 in 7, pa tudi ostalih izpodbijane sodbe, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pa tudi ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami, da je bilo obdolženemu P., ker je bila glavna obravnava 21. 6. 2019 opravljena brez navzočnosti soobdolženega Č., zaradi česar se z njim ni mogel soočiti in mu postavljati vprašanj, kršena pravica do obrambe (drugi odstavek 271. člena ZKP), nadalje pa tudi Ustava RS.

9Glavna obravnava dne 21. 6. 2019 je bila namreč iz razlogov, navedenih v izpodbijani sodbi, opravljena v skladu z določbami ZKP, po tem, ko je bila v skladu z zakonom (118. in 119. člen ZKP) opravljena nadomestna vročitev vabila. Obdolženi Č. svojega izostanka ni opravičil, glede očitkov iz obtožnega predloga je svoj zagovor podal in to tudi po modifikaciji obtožnega predloga, seznanjen pa je bil tudi z izpovedbami prič in ostalimi izvedenimi dokazi, kot je vse podrobneje obrazloženo tudi v točki 1 izpodbijane sodbe. Pritožnikova skrb, da so bile soobdolženemu Č., zaradi njegove nenavzočnosti kakorkoli kršene njegove, torej Č., pravice, je zato odveč, pri čemer posamične pritožbene navedbe v tej smeri, tudi sicer presegajo pritožbena pooblastila zagovornika obdolženega P..

10Kar se tiče pritožbenih trditev, da je bilo obdolženemu P. onemogočeno soočenje z soobdolženci in mu tudi ni bila dana možnost soobdolženemu Č. postavljati vprašanja, pa pritožbeno sodišče izpostavlja še, da tega, da se želi soočiti s soobdolženim Č., obramba na glavni obravnavi dne 21. 6. 2019 sploh ni predlagala, prav tako tudi ni z ničemer nakazala, da želi obdolženi P. soobdolženemu Č. postavljati še dodatna vprašanja. Kaj konkretno bi naj bila vsebina vprašanj, ki bi jih obdolženi P. želel nasloviti na soobdolženca in katera pravno relevantna dejstva bi s tem želel dokazati, pa ni razvidno niti iz sicer obsežnih pritožbenih navajanj. Glede na navedeno in glede na razloge, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo že sodišče prve stopnje, so tako vse pritožbene trditve, s katerimi pritožnik uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona brez podlage.

11Obdolženčev zagovornik pa nadalje, čeprav pod točko 3 pritožbe, ko graja dejansko stanje, navaja tudi, da bi naj bil izrek izpodbijane sodbe nejasen in v nasprotju z razlogi, pomanjkljiv pa bi naj bil tudi opis obdolžencu očitanih kaznivih dejanj v izreku, saj naj ne bi bila razvidna vloga vsakega od posameznih obdolžencev, predvsem tudi ne obdolženega P. V tej smeri pa bi naj bili pomanjkljivi in v nasprotju z izrekom tudi razlogi, pri čemer izpodbijana sodba tudi sicer naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Navedeno pa pomeni nadaljnje uveljavljanje kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa jih prvostopno sodišče ni zagrešilo.

12Izrek izpodbijane sodbe je namreč povsem jasen in razumljiv. Elementi kaznivega dejanja oderuštva so navedeni tako v abstraktnem, kot v konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. V abstraktnem delu, navedenem v uvodnem delu obeh opisov je tako zapisano, da je obdolženi P. skupaj s soobdolženima z zavestnim sodelovanjem pri storitvi, za uslugo, ki sta jo nekomu storila, za drugega zagotovila očitno nesorazmerno premoženjsko korist s tem, da sta izrabila njegovo slabo premoženjsko stanje. Tem navedbam sledi konkreten opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, kjer je tudi naveden način posoje denarja oškodovancu J.M., pod točko 2 izreka pa oškodovanki A.R., opisana pa je tudi nesorazmerna korist, ki izhaja tudi iz dejstva, da bi za 1.000,00 EUR moral dolžnik M. vrniti 1.973,04 EUR, A.R. pa bi morala za izposojenih 800,00 EUR vrniti 1.567,92 EUR. Iz opisa pa nadalje izhaja tudi, da je v obeh obravnavanih primerih šlo za izrabo slabega premoženjskega stanja obeh oškodovancev, ki sta bila nesposobna za pridobitev kredita na banki. Glede na to, da se obdolženemu P. očita izvršitev obeh kaznivih dejanj v sostorilstvu (drugi odstavek 20. člena KZ-1), s skupnim sodelovanjem pri izvršitvi in je v zadostni meri opisana tudi vloga obdolženega P. pri izvršitvi, ko je v izreku pod točko I navedeno, da je kot direktor družbe B. d.o.o. z že opisanim skupnim delovanjem pri izvršitvi, na v izreku opisan način, zagotovil družbi katere direktor je bil, nesorazmerno korist. Pod točko II izreka pa je kot direktor družbe B. d.o.o. (z zavestnim sodelovanjem pri storitvi) s svojim v izreku opisanim ravnanjem skupaj s sostorilcem zagotovil nesorazmerno korist družbi B. d.o.o. V razlogih izpodbijane sodbe pa je tudi tehtno in prepričljivo obrazloženo (stran 28 do 30 izpodbijane sodbe), da je vsak od obeh kaznivih dejanj rezultat zavestnega sodelovanja in skupne izvršitve obdolžencev. Obdolženi P. je, kot je že večkrat poudarjeno, obe kaznivi dejanji storil v sostorilstvu, vsako od kaznivih dejanj je bilo torej rezultat zavestnega sodelovanja in skupne izvršitve. Vloge sostorilcev, tudi obdolženega P. so opisane v točki 21 razlogov, pri čemer je še posebej izpostavljeno tudi, da je vsak od sostorilcev s svojim ravnanjem odločilno prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja na način, opisan v izreku. V nadaljevanju pa je prvostopno sodišče pojasnilo tudi, da so se obdolženci, tudi obdolženi P., dobro zavedali, da si z nudenjem uslug zagotavljajo nesorazmerno premoženjsko korist, torej povračilo, ki bistveno presega običajne tovrstne vloge in da se to zagotavlja z izrabo slabega finančnega stanja oškodovancev, ki je bilo obdolžencu brez dvoma znano (točka 22 izpodbijane sodbe). Ob navedenem, ob torej jasnem izreku in obsežnih ter prepričljivih in povsem razumljivih razlogih, ki tudi niso v nasprotju z izrekom, ko je torej tudi vloga obdolženega P. tako v izreku kot v obrazložitvi sodbe dovolj konkretizirana in obrazložena, so se pritožbene trditve tudi v tej smeri pokazale kot neutemeljene.

13V obravnavani zadevi pa tudi ne gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo in za nasprotje, ker bi naj v izreku sodišče P. očitalo, da je skupaj s soobdolženim Č. oziroma B. oškodovancem posodil denar, v sodbi pa je na strani 29 obrazložitve navedeno, da bi naj oškodovancem denar posodil obdolženi Č. oziroma obdolženi B. in ne obdolženi P. Pritožnik pri teh navedbah prezre nadaljevanje obrazložitve na strani 29 sodbe in dejstvo, da gre za dejanja, storjena v sostorilstvu.

14Po oceni pritožbenega sodišča pa je neutemeljena tudi pritožbena graja pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja. Dejansko stanje obravnavane zadeve je namreč po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in tudi popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega P. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil dejanji, podrobneje opisani v izreku izpodbijane sodbe. Svoje zaključke je prvostopno sodišče tudi tehtno, prepričljivo in obsežno pojasnilo, zato pritožbena izvajanja pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopnega sodišča, s katerimi v celoti soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami, v kolikor na le te ni bilo odgovorjeno že pred tem in v kolikor se pritožbene navedbe nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

15Skupno delovanje sostorilcev je, kot je sicer že obrazloženo, pojasnjeno na straneh 28 in 29 ter ostalih izpodbijane sodbe, kjer so navedeni tudi dokazi, na katerih temeljijo zaključki sodišča. O tem, da se je obdolženi P. zelo dobro zavedal zakaj pri celotni zadevi gre, izhaja iz dokazov izvedenih na prvostopnem sodišču, predvsem na podlagi izpovedb oškodovancev, pa tudi zagovorov obdolžencev in listinskih dokazov, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, saj ni nobenega dvoma, da so amortizacijski načrti, na katere se je med drugim skliceval tudi obdolženi P. oziroma prikazovanje izdelave amortizacijskih načrtov, torej nastanka stroškov v zvezi s krediti, zgolj varovalo, namenjeno prikrivanju zelo visokih oziroma oderuških obresti ter varovalo pred civilno in kazensko odgovornostjo, kot je to v izpodbijani sodbi navedlo že prvostopno sodišče. Da obdolženemu P. ni mogoče verjeti, pa je obsežno pojasnjeno tudi v točki 15 izpodbijane sodbe, kjer je prvostopno sodišče povsem jasno obrazložilo, zakaj je obrazložitev, ki jo je ponujal obdolženi, povsem neprepričljiva in nesprejemljiva. Da je dejansko šlo za pridobitev nesorazmerne premoženjske koristi in izrabo slabega premoženjskega stanja oškodovancev, pa ob dokazih, navedenih v točkah 17, 18 in tudi ostalih prav tako ne gre dvomiti. Sicer pa dejstvo, da sta morala oškodovanca za sposojeni znesek 1.000,00 EUR vrniti v enem letu 1.973,04 EUR oziroma za znesek 800,00 EUR v roku enega leta 1.567,92 EUR, govori tudi samo zase in pritožbeno prizadevanje prikazati, da obdolženi P. ni vedel da gre za izkoriščanje slabega gmotnega stanja oškodovancev, ne more prepričati. Glede na že večkrat izpostavljeno sostorilstvo pa tudi okoliščina, da obdolženi P. sam ni izročal denarja oškodovancem in da tudi ni sam sklepal pogodb z oškodovanci, ne pomeni, da ni izvršil obravnavanega kaznivega dejanja, kot skuša to prepričati pritožnik. Glede na razloge, navedene predvsem v točki 19 izpodbijane sodbe ter glede na dobro in utečeno sodelovanje med obdolženci pa tudi ne gre dvomiti, da je bil o premoženjskem stanju oškodovancev obdolženi P. dobro seznanjen, pa tudi sicer ni videti razloga, da bi nekdo, ki ne bi bil v slabi finančni situaciji, zaprosil za kredit pod pogoji, kot so ga nudili obdolženci. Glede na dobro dodelan način sodelovanja med sostorilci, ko je pri kaznivem dejanju, opisanem pod točko 1 izreka obdolženi Č. denar posojal, obdolženi P. pa je kot direktor družbe B. d.o.o. prejemal poplačila in skrbel za izterjavo, zneske poplačil pa je sprejemal v svojem imenu in na svoj transakcijski račun, pri dejanju pod točko II izreka izpodbijane sodbe, ko je obdolženi P. dejanje storil skupaj z M.B., pri čemer je šlo le za drugo oškodovanko, in sicer za A.R., modus operandi pa je ostal enak, le da je bilo dejanje pod točko 2 storjeno skupaj z M.B., obdolženi P. pa je bil tokrat direktor družbe B., v obeh primerih pa se je zasledovalo skupni cilj, to je dejanje kreditov za zagotovitev očitne nesorazmerne koristi, pri čemer so se vsi obdolženci brez vsakega dvoma zavedali izkoriščanja slabega premoženjskega stanja oškodovancev, obdolženemu P. pa je že glede na to, ko je glede na naloge izterjave, ki jih je opravljal in ko je tudi izračunaval poplačila starih kreditov in določal preostanek izplačila novih obrokov, kot je to izpovedala tudi priča Š., pa tudi ne gre dvomiti, da je bil obdolženi P. tudi dobro seznanjen s premoženjskim stanjem M. in R., pri kateri je več kot očitno sodeloval tudi pri prejšnjih kreditih.

16Po vsem navedenem in ko torej tudi pritožbeno sodišče glede na vse navedeno in razloge v izpodbijani sodbi ter glede na dobro premišljen in dodelan način sodelovanja sostorilcev pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj ne dvomi, da je obdolženi P. dejanje storil v obsegu in na način, kot to izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

17Odločbe o kazenski sankciji pritožba posebej ne graja, zato je ta del izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo vse tiste okoliščine, upoštevne pri izbiri vrste in višine kazni, ki jo je izreklo obdolžencu. Pri tem je ustrezno upoštevalo tako olajševalne, kot obteževalne okoliščine in je obdolžencu izreklo zgolj pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo ustrezni posamični in ustrezno enotno zaporno kazen ter primerno preizkusno dobo, prav tako pa je izreklo tudi primerno denarno kazen. Pritožbeno sodišče meni, da ni nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo obdolžencu izrečene pogojne obsodbe in izrečene denarne kazni v obdolženčevo korist.

18Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi zagovornika obdolženega A.P. odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, višina sodne takse pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in taksno tarifo.