VSM Sklep II Kp 50109/2015

Ob ugoditvi pritožbam obdolženih A. A., B. B. in njunih zagovornikov ter po uradni dolžnosti se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 50109/2015 z dne 6. 11. 2019 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve vsakega dveh kaznivih dejanj oderuštva iz 214. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu navedenega zakona jima je izreklo pogojni obsodbi, v okviru katerih je obema za vsako kaznivo dejanje po 214. členu KZ-1 določilo kazni osem mesecev zapora, nato pa vsakemu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 47. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 je obdolženemu A. A. za vsako kaznivo dejanje določilo stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov, nato pa mu po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 12,00 EUR, skupaj 3.600,00 EUR. Po prvem odstavku 47. člena v zvezi z drugim odstavkom 44. člena KZ-1 je obdolženi B. B. za vsako kaznivo dejanje določilo stransko denarno kazen 200 dnevnih zneskov, nato pa ji po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 28,00 EUR, skupaj 8.400,00 EUR. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je odločilo, da sta obdolženca dolžna plačati izrečeni denarni kazni v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, če denarnih kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, pa ju bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po 74. in 75. členu KZ-1 je obdolžencema odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v višini 115.895,53 EUR, od česar je vsak dolžan plačati polovico tega zneska. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta obdolženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj znašajo 212,79 EUR, in sicer vsak polovico tega zneska ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in nagrado ter potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke D. D. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko D. D. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo so se iz razlogov, kot navajajo v uvodih pritožb, pritožili:

- obdolženi A. A. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo razveljavi in izreče oprostilno sodbo, podrejeno, da izrečeno denarno kazen, naložene stroške kazenskega postopka in premoženjskopravni zahtevek spremeni in po višini prilagodi njegovemu premoženjskemu stanju,

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje,

- obdolžena B. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah, stroških kazenskega postopka ter premoženjskopravnem zahtevku, pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo odpravi in izreče oprostilno sodbo, podrejeno temu pa, da izrečeno stransko denarno kazen odpravi, in

- zagovornik obdolžene B. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko obtožbe oprosti.

3O seji senata je pritožbeno sodišče obvestilo obdolženca in njuna zagovornika, kot so zahtevali v pritožbah, na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP pa tudi višjega državnega tožilca. Vsi so se seje udeležili, kot substitut odvetnika Ž. P. se je seje udeležil odvetnik R. B.

4Pritožba zagovornika obdolženega A. A. navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, saj je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca C. C. na strani 10 sodbe ocenilo kot povsem prepričljivo, na strani 7 sodbe pa je navedlo, da mu v določenem delu ni poklonilo vere. Nasprotje o odločilnih dejstvih je po njeni oceni podano tudi zato, ker je oškodovanko D. D. sodišče v določenem delu obrazložitve sodbe predstavilo kot osebo, ki je prava neuka in celo naivna, saj je kljub večkratnim podanim pravnim poukom podpisovala listine oziroma pogodbe, ne da bi sploh vedela oziroma prebrala, kaj podpisuje, na drugi strani pa kot osebo, ki naj bi ji bila poznana določila Zakona o kmetijskih zemljiščih in dolgotrajnost postopka prodaje takšnih zemljišč, zaradi česar v letu 2010 naj ne bi želela prodati svojih nepremičnin v H. in G. Naslednjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in sicer pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, pa vidi v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do okoliščine, da bi oškodovanca lahko svoje likvidnostne težave reševala tudi drugače in da pomoč obdolžencev ni bila edina možnost, torej do odločilne okoliščine, da sta bila v stiski in sta nujno potrebovala njuno pomoč. Prav tako se ni opredelilo do dejstva, da je obdolženi E. E. izjave podajal z namenom, da bi se razbremenil kazenske odgovornosti in ni pojasnilo svojega stališča, da je oškodovanec C. C. neresnično izpovedoval v kontekstu drugega kaznivega dejanja oziroma, kot je navedeno v razlogih sodbe, da ga je „podal v kontekstu tedaj zatrjevanega kaznivega dejanja goljufije“.

5Neutemeljena je pritožbena navedba, da je podano nasprotje med odločilnimi dejstvi, ker je sodišče prve stopnje izpovedbo oškodovanca C. C. ocenilo kot prepričljivo, a mu v določenem delu ni verjelo. Če sodišče priči verjame, a v sodbi hkrati pojasni, da ji ne verjame vsega, kar je povedala, ne gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi, in tudi v primeru oškodovanca C. C. je sodišče prve stopnje obrazložilo, v katerem delu njegovo izpovedbo sprejema in v katerem delu ne. Iz obrazložitve kršitve, ki jo zatrjuje, pa je razvidno, da se pritožba ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje glede verodostojnosti oškodovanca C. C., s tem pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tudi ko glede oškodovanke D. D. navaja, da je v sodbi podano nasprotje o odločilnih dejstvih in podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj bi bila oškodovanka po oceni sodišča prava neuka, po drugi strani pa naj bi ji bila poznana določila Zakona o kmetijskih zemljiščih in dolgotrajnost postopka prodaje kmetijskih zemljišč, nima prav. S to navedbo prav tako izraža svoje nestrinjanje z oceno izpovedbe in verodostojnosti oškodovanke ter dokazno oceno sodišča, ki jo je obrazložilo v sodbi, torej ponovno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega. Ne drži niti, da se sodišče prve stopnje v sodbi ni opredelilo do trditve v njenem izreku, da sta bila oškodovanca v stiski in sta nujno potrebovala pomoč obdolžencev. Pojasnilo je, da sta se oškodovanca zaradi slabega premoženjskega stanja in stiske obrnila na obdolženca, ker sta potrebovala njuno pomoč, saj drugače (na banki) nista mogla dobiti bančnega posojila za poplačilo dolgov ter navedlo, da oškodovanka v obravnavanem času ni imela sredstev za poplačilo svojih obveznosti in jih glede na nizke prihodke ni mogla pridobiti z bančnim posojilom, unovčljivost kmetijskih zemljišč pa je bila dolgotrajna in njihova prodaja odvisna od izvedbe upravnega postopka, denar za plačilo dolga ob uvedenem izvršilnem postopku pa je potrebovala takoj, razen tega pa je, kot je povedala, zemljišča obljubila sinu za rešitev njegova stanovanjskega vprašanja. Pojasnilo je tudi, da je oškodovanec C. C. v posel z obdolžencema pristal, ker je potreboval denar za poplačilo dolgov zaradi uvedenega izvršilnega postopka. Razloge o tem zato pritožba neutemeljeno pogreša, iz njene obrazložitve pa je ponovno razvidno, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ter trdi nasprotno, da oškodovanca nista bila v stiski in pomoči obdolžencev nista nujno potrebovala, ker bi lahko svoje finančne težave rešila drugače, s prodajo svojih nepremičnin. Tudi pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je obdolženi E. E. izjave podajal z namenom, da bi se razbremenil kazenske odgovornosti, pomeni podajo lastne dokazne ocene in uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zagovor E. E. je sodišče prve stopnje v sodbi namreč izčrpno povzelo, nato pa zaključilo, da so njegove navedbe zanesljive in da mu niti stranke niso nasprotovale ter v nadaljevanju obrazložitve pojasnilo, kateri dokazi po oceni sodišča njegove navedbe potrjujejo.

6Ista pritožba pa utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana zaradi zaključka sodišča prve stopnje v sodbi, da je oškodovanec C. C. svojo izpovedbo o tem, da pred podpisom pogodbe ni bil obveščen o njeni vsebini in posledicah, podal v kontekstu tedaj zatrjevanega kaznivega dejanja goljufije, ki predvideva obstoj preslepitve, čeprav ga pri sklepanju obravnavanega posla nihče ni spravil v zmoto. Presoja izpovedbe oškodovanca, ki je za razjasnitev dejanskega stanja kaznivega dejanja odločilnega pomena, kot v obravnavanem primeru, mora biti obrazložena tako, da je razumljiva. Sodišče lahko priči v določenem delu izpovedbe ne verjame, v ostalem pa jo oceni kot verodostojno, in tudi v obravnavani zadevi zato ni podano nasprotje med odločilnimi dejstvi in bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot je zatrjevala pritožba in je že bilo obrazloženo, a navedenega zaključka sodišče ni pojasnilo tako, da bi bil jasen oziroma so razlogi o tem popolnoma nejasni ter je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V kazenski ovadbi, ki jo je oškodovanec podal po pooblaščenki 1. 8. 2013, je navedeno, da jo podaja zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1 in oderuštva iz 214. člena istega zakona, v njej pa med drugim opisuje, da je oškodovanec leta 2009 doživel ishemično možgansko kap in da zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogel razumeti dejanj obdolžencev in svojih dejanj ter da sta ga obdolženca (in E. E.) z lažnivim prikazovanjem, da podpisuje listine za najetje kredita v višini 10.000,00 EUR oziroma skupaj 18.400,00 EUR za poplačilo dolga pri S., spravila v zmoto in ga preslepila, da je v škodo svojega premoženja pri notarki podpisal listino kot porok za najem kredita E. E. v znesku 72.000,00 EUR. Opisano zdravstveno stanje oškodovanca je razvidno tudi iz zapisnika o njegovem zaslišanju v preiskavi dne 30. 8. 2016, kjer je preiskovalnemu sodniku povedal, da ima težave z govorom in da jih je imel že pred letom 2010. Preiskovalni sodnik je potreboval pomoč oškodovančeve žene, da je oškodovanca lahko razumel, nato pa je slednji opisal, kako je stopil v stik z obdolžencema in o čem se je z njima dogovarjal, pa tudi, da je imel že takrat resnejše težave po možganski kapi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je svojo izpovedbo o tem, da pred podpisom pogodbe ni bil obveščen o njeni vsebini in posledicah, podal v kontekstu tedaj zatrjevanega kaznivega dejanja goljufije, ki predvideva obstoj preslepitve, čeprav ga pri sklepanju obravnavanega posla nihče ni spravil v zmoto, je glede na izpovedbo oškodovanca, težave pri njegovem zaslišanju in zdravstveno stanje, in ko je podal kazensko ovadbo tudi zaradi suma kaznivega dejanja oderuštva, popolnoma nejasen, saj iz njega ni razvidno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje o njegovi izpovedbi napravilo takšen sklep in oškodovanca ocenilo kot sposobnega izpovedbo prilagoditi preiskavi kaznivega dejanja goljufije. Obrazložilo je le, da mu ni verjelo, ko je povedal, da z vsebino listin, ki jih je podpisal, ni bil seznanjen in da je bil tako na banki kot v notarski pisarni poučen o pravnih posledicah sklenjene pogodbe o zastavitvi nepremičnine v zvezi z istočasno sklenjeno kreditno pogodbo med NLB in E. E., kar naj bi potrjevale izpovedbe prič, ki jih sodba pred tem našteva. Ocena izpovedbe oškodovanca je za presojo obdolžencema očitanega kaznivega dejanja odločilnega pomena, zato mora biti jasno obrazložena. Zaključek, da je oškodovanec izpovedoval v smislu tedaj zatrjevanega kaznivega dejanja goljufije, pa s sklicevanjem na izpovedbe navedenih prič (ob ugotovljenih težavah oškodovanca pri sporazumevanju), ni razumljiv. Presoja zavedanja oškodovanca o tem, kaj podpisuje in kakšne bodo s podpisom listin posledice zanj in njegovo premoženje, je pomembna tudi zato, ker obtožba obdolžencema očita, da sta od oškodovanca zahtevala, da zastavi svojo nepremično za zavarovanje kredita v višini 72.000,00 EUR, kar sta postavila kot pogoj, da A. A. poplača njegove dolgove do družb S. d.d. in R., on pa je v stiski na to pristal.

7Obdolženca v svojih pritožbah navajata, da se jima v izreku sodbe očita, da sta 24. 11. 2010 v M. od C. C. kot pogoj, da A. A. poplača dolgove do družb S. in R., zahtevala, da zastavi svoje nepremičnine za zavarovanje kredita v višini 72.000,00 EUR, ki ga bo za njiju najel E. E., C. C. pa je v stiski na to pristal, ker je sredstva za poplačilo dolgov nujno potreboval in je zato 24. 11. 2010 podpisal pogodbo o zastavi nepremičnin, A. A. pa je iz prejetih kreditnih sredstev poplačal njegov dolg do navedenih družb. Kot pogoj, da bosta njegova dolgova poplačana, naj bi torej zahtevala, da navedeno podpiše, hkrati pa sodišče prve stopnje v sodbi ugotavlja, da sta bila oškodovančeva dolgova poplačana že pred 24. 11. 2010.

8S povzetim obdolženca ne uveljavljata le pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, temveč tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencema se očita, da sta izrabila stisko oškodovanca in njegovo slabo premoženjsko stanje tako, da sta kot pogoj, da poplačata njegove dolgove, zahtevala, da zastavi svojo nepremičnino za zavarovanje kredita v višini 72.000,00 EUR in da je obdolženec v stiski na to pristal, ker zaradi nizkih dohodkov in zadolženosti ni bil kreditno sposoben, je pa nujno potreboval denarna sredstva za poplačilo dolgov in je zato 24. 11. 2010 podpisal pogodbo o zastavi nepremičnin ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, s čimer je v zavarovanje kredita po zgoraj navedeni kreditni pogodbi zastavil svojo nepremičnino, A. A. pa je iz prejetih kreditnih sredstev poplačal njegov dolg do navedenih družb v skupni višini 10.451,52 EUR. Takšen izrek sodbe nasprotuje njenim razlogom, v katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da je bil dolg do družbe S., pri čemer je kot plačnik naveden obdolženec, poplačan 5. 10. 2010 in 16. 11. 2010, in da iz podatkov spisa in zagovora obdolženca ugotavlja, da je slednji poravnal tudi oškodovančev dolg do R. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil oškodovančev dolg do družbe S. poplačan 5. 10. 2010 in 16. 11. 2010 in da je obdolženec povedal, da je od obdolženke izvedel, da je njegove obveznosti odplačala, tako nasprotujejo izreku sodbe, ko se obdolžencema očita, da sta poplačilo oškodovančevih dolgov pogojevala s podpisom pogodbe o zastavi nepremičnin in sporazumom o zavarovanju denarne terjatve 24. 11. 2010, pri čemer je iz dopisa R. družbi O. d.o.o. glede dolga oškodovanca razvidno, da so višino dolga navedeni družbi sporočili 3. 9. 2010, medtem ko je družba S. oškodovancu prav tako že 6. 10. 2010 sporočila, da je bil dolg delno poplačan, 18. 11. 2010 pa je predlagala ustavitev izvršilnih postopkov zaradi celotnega poplačila dolga. Navedene ugotovitve so v nasprotju tudi z navedbo v opisu kaznivega dejanja, da je obdolženi A. A. iz prejetih kreditnih sredstev poplačal dolg oškodovanca, saj je bil njegov dolg odplačan pred 24. 11. 2010, ko bi naj obdolženca oškodovancu kot pogoj postavila, da zastavi svojo nepremičnino za zavarovanje kredita. Dolg je bil torej poplačan že prej, oškodovanec je povedal, da je to vedel (kar je mogoče sklepati tudi iz listin dopisov družb S. in R.), kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, medtem ko se v izreku sodbe zatrjuje drugače. V povezavi z ugotovitvijo v sodbi, da oškodovancu ne gre verjeti, da ni vedel, da gre za zavarovanje kredita v takšni višini in da ni vedel, kaj je podpisal, ker je izpovedoval v zvezi s kaznivim dejanjem goljufije, kar je nejasno, je navedeno nasprotje med razlogi sodbe in njenim izrekom glede teh odločilnih dejstev potrebno odpraviti. Tudi glede na okoliščino, na katero opozarja pritožba obdolžene B. B., da je obdolženi A. predlagal ustavitev izvršilnih postopkov zaradi dolga oškodovanca na njegovem premoženju (družba S. pa je sodišču predlagala ustavitev izvršilnih postopkov 18. 11. 2010).

9Pritožba zagovornika obdolžene B. B. trdi, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon glede vprašanja obstoja kaznivega dejanja, ker ni ugotavljalo, kakšno premoženjsko korist naj bi si obdolženca zagotovila, saj navedena zneska 61.548,48 EUR in 72.470,00 EUR ne predstavljata premoženjske koristi, ki sta si jo pridobila obdolženca, ob tem pa niti ni bilo ugotovljeno, katera premoženjska korist bi bila pri posredovanju sorazmerna in zakaj je zatrjevana korist nesorazmerna.

10Pritožba navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, a je iz njene nadaljnje obrazložitve razvidno, da se ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP bi bila podana, če opis dejanja ne bi imel vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, kar glede navedenega zakonskega znaka pomeni, da pridobljena premoženjska korist, ki naj bi bila nesorazmerna, v opisu ne bi bila navedena, a opis kaznivega dejanja te pomanjkljivosti nima. Smiselno pa pritožba uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v sodbi utemeljeno pogreša razloge o tem odločilnem dejstvu, torej da je bila pridobljena premoženjska korist nesorazmerna. Obdolžencema se očita, da sta po odplačilu dolga oškodovanca C. C. zadržala razliko od prejetih kreditnih sredstev v višini 61.548,48 EUR in da sta, ob upoštevanju plačanega dolga oškodovane D. D., zadržala razliko prejetih kreditnih sredstev v višini 72.470,00 EUR. Pritožba zagovornika obdolženke utemeljeno pogreša razloge o tem, zakaj je bila premoženjska korist nesorazmerna, pri čemer, kot pravilno navaja, zgolj dejstvo, da oškodovanec C. C. ni prejel celotne vrednosti kredita, ne more biti podlaga za očitek, da sta si obdolženca zagotovila nesorazmerno korist, in tudi glede oškodovanke D. D. utemeljeno opozarja, da ni bilo ugotovljeno, kakšna korist bi bila sorazmerna in zakaj navedeni znesek, ki bi si ga naj obdolženca zadržala, predstavlja nesorazmerno korist. Očitek, da sta si pri storitvi za uslugo, ki sta jo oškodovancema storila, zagotovila očitno nesorazmerno premoženjsko korist, pomeni, da je premoženjska korist presegala plačilo, ki se običajno da za takšno uslugo. Premoženjska korist torej mora, da gre za kaznivo dejanje oderuštva iz 214. člena KZ-1, presegati plačilo, ki je glede na kraj, čas in druge okoliščine opravljene usluge običajno, pri tem pa mora biti v vsakem primeru ugotovljeno, kakšna je normalna cena za storjeno uslugo, ter oceniti, ali sprejeta oziroma izgovorjena cena precej odstopa od takšne cene¹. Razlogov o tem, kakšno premoženjsko korist bi si obdolženca lahko zadržala, da bi bila sorazmerna storjeni uslugi in da je zadržana koristi nesorazmerna, kar je glede očitanih kaznivih dejanj odločilno dejstvo, napadena sodba nima in je zato podana navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

11Bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jih pritožbe utemeljeno uveljavljajo (ko jih ostale pritožbe ne uveljavljajo, te kršitve pritožbeno sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti), vselej terjajo razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Glede na naravo ugotovljenih kršitev se pritožbeno sodišče do drugih navedb, s katerimi pritožbe uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni opredeljevalo.

12V ponovljenem postopku bodo navedene kršitve odpravljene, sodišče prve stopnje pa bo presodilo še trditve pritožb, s katerimi grajajo dejanske ugotovitve napadene sodbe. Ob upoštevanju tretjega odstavka 91. člena KZ-1 bo pozorno tudi na dovoljenost kazenskega pregona in vprašanje zastaranja kaznivih dejanj. V času odločanja pritožbenega sodišča zastaranje še ni nastopilo.

13Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

¹ Prim.: Kazenski zakonik 2017, dr. Mitja Deisinger, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., 2017, stran 443.