VSL sklep II Kp 49305/2014

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kaznivo dejanje iz zahteve za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 14.11.2014 pravno opredelil kot kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter odločil, da je za sojenje v tej zadevi stvarno pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, kateremu bo zadeva po pravnomočnosti sklepa tudi odstopljena.

2Zoper sklep je vložil pritožbo državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se obtoženčevo ravnanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, podrejeno pa kot kaznivo dejanje velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje v točki 5 obrazložitve. Iz opisa kaznivega dejanja očitanega obdolženemu A. A. le iz abstraktnega opisa izhaja očitek kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena KZ-1, in sicer da je skupaj z mladoletnim B. B. bil zaloten pri tatvini in je z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal uporabil silo proti drugemu. V konkretnem delu opisa kaznivega dejanja po izvršitvi tatvine s strani obdolženega pa ni najti konkretizacije uporabe sile. Zgolj dejstvo, da sta oškodovanca obdolženca zadržala tik pred hišo, ne more predstavljati obdolženčeve uporabe sile z namenom, da bi ukradeno stvar obdržal.

5Pritožnik priznava, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da naj bi obdolženec proti oškodovancem uporabil kakršnokoli silo ali prisiljenje. Očita pa, da je sodišče prezrlo obdolženčev subjektivni odnos do storitve kaznivega dejanja in se pri tem sklicuje na sodno prakso, češ da je sostorilec kaznivega dejanja vloma v vozilo tako tisti, ki vlamlja, kot tisti, ki stoji na straži. Takšno stališče pritožnika ni sprejemljivo, saj v obravnavanem opisu dejanja ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da je bil obdolženec skupaj z mladoletnikom dogovorjen, da bosta v primeru, če bosta zalotena, z namenom, da obdržita ukradene stvari, do drugega tudi uporabila silo. Res je, da je obdolženec iz avtomobila, ki je bil odklenjen, vzel denarnico z vsebino in šele nato vstopil v hišo, vendar to ob opisu dejanja, kot je podan v zahtevi za preiskavo, ne konkretizira uporabe sile. Vsak sostorilec pa odgovarja v okviru svojega naklepa.

6Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz opisa izhajajo vsaj znaki kaznivega dejanja tatvine na posebno predrzen način po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Opis kaznivega dejanja ponovno ni konkretiziran z okoliščinami, ki bi izkazovale, da obdolženčevo ravnanje izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen. V opisu bi tako moralo biti npr. navedeno, da je bila tatvina storjena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih prostorih stanovalci spali ali pa vsaj, da so takrat prihajali. V obravnavanem opisu takšnih okoliščin ni, zato je neutemeljeno zavzemanje pritožnika, naj sodišče druge stopnje ravnanje obdolženca pravno opredeli kot kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Iz opisa izhajajo le znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo.

7Glede na zgoraj navedeno so bili razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal sklep sodišča prve stopnje, neutemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njegovo pritožbo zavrnilo.