VSM Sodba II Kp 29367/2016

I. Pritožbi zagovornikov obdolženih D. N. in K. K. se kot neutemeljeni zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, nagradi in potrebni izdatki njunih zagovornikov pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo IV K 29367/2016 z dne 9. 7. 2018 obdolžena D. N. in K. K. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima po istem zakonskem določilu v zvezi s 50. členom KZ-1 izreklo kazni, in sicer obdolženemu D. N. šest mesecev zapora, obdolženemu K. K. pa osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolženemu K. K. v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 9. 5. 2016 do 10. 5. 2016, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je odločilo, da je obdolženi D. N. dolžan plačati 528,31 EUR izvedenine, ki je bila izplačana sodnemu izvedencu dr. M. K., in polovico ostalih stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar doslej znaša 30,00 EUR in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika bremenijo proračun. Obdolženega K. K. je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da sta obdolženca dolžna oškodovani družbi H. d.o.o. nerazdelno plačati 25,97 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obdolženega D. N. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zoper odločitev o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, podrejeno pa, da izrečeno sankcijo omili, temu podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, in

- zagovornik obdolženega K. K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma v pritožbi, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Zagovornik obdolženega D. N. je v pritožbi zahteval, da se obdolženca obvesti o seji pritožbenega sodišča, zato je bila razpisana javna seja, ki so se je udeležili oba obdolženca, njuna zagovornika in višja državna tožilka.

4Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba zagovornika obdolženega D. N.:

5Pritožba navaja, da posnetki nadzornih kamer potrjujejo, da se obdolženca varnostniku nista upirala in proti njemu nista uporabila sile ter da je bil obdolženi N. tisti, ki je s svojim ravnanjem skušal pomiriti konflikt, ki ga je ustvaril varnostnik, ki je uporabil silo zoper D. K., razlogi sodbe pa so glede tega tako pomanjkljivi, da se dokaznih zaključkov ne da preizkusiti. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tudi zaradi očitnega nasprotja med vsebino listin v spisu ter med razlogi, na katere se opira obrazložitev sodbe, takšen zaključek pritožbe pa sledi njeni navedbi, da je v primeru izpovedbe priče M. O. v sodbi povsem izostala ustrezna argumentacija sodišča prve stopnje, ki je tudi na škodo obdolženca uporabilo procesna pravila v zvezi z dokazovanjem s pričami in se sploh ni opredelilo do ravnanja varnostnika, ki za svoje početje ni imel pooblastil in je bil brez povoda agresiven, svoja pooblastila je v celoti prekoračil in je bil odgovoren za nastali konflikt, kar bi moralo sodišče ustrezno kritično presoditi.

6Bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Ne drži trditev pritožbe, da je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljivo obrazložena glede okoliščine, da sta obdolženca uporabila silo, da bi varnostniku odvzela nahrbtnik in obdržala ukradene stvari ter da se, kot navaja, njenih dokaznih zaključkov ne da preizkusiti. V točki 5 obrazložitve sodbe je uporaba sile kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja namreč podrobno obrazložena, natančno je navedeno, kaj izhaja iz posnetkov varnostnih kamer tako glede ravnanja varnostnika M. O., kot obeh obdolžencev, po povzetem dogajanju pa je tudi zapisan povsem jasen zaključek sodišča prve stopnje, da dogajanje na posnetku nedvomno potrjuje očitek, da sta obdolženca zoper varnostnika uporabila silo, in sicer tako, da mu je obdolženi K. K. skušal iz rok iztrgati nahrbtnik, obdolženi D. N. pa ga je fizično odrival od soobdolženca, kar sta storila z namenom obdržati nahrbtnik z ukradenimi pijačami in ne zato, da bi zbežala iz trgovine, slednji zaključek pa je v nadaljevanju prav tako podrobno obrazložen. Tudi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni kritično ocenilo ravnanja varnostnika, da slednji za svoje ravnanje ni imel pooblastil, da se ni predstavil oziroma izkazal z ustrezno izkaznico varnostnika in mirno pozval k predložitvi oziroma razkritju vsebine nahrbtnika, da je bil agresiven in da je odgovoren za nastali konflikt ter da je glede tega v sodbi povsem izostala ustrezna argumentacija in da je zato podano očitno nasprotje med vsebino listin v spisu ter med razlogi, na katere se opira obrazložitev sodbe, pritožba neuspešno zatrjuje, da sodba o tem nima razlogov, hkrati pa želi prikazati, da dejansko stanje glede tega sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo. Nima prav. V točki 5 obrazložitve sodbe je podrobno opisano in ocenjeno tudi ravnanje varnostnika, ki je obdolžencema želel preprečiti tatvino, obrazložitev sodbe pa je povsem skladna z dogajanjem, ki ga prikazuje posnetek. Pritožba zato neutemeljeno zatrjuje, da je podano očitno nasprotje med vsebino listin v spisu ter med razlogi, na katere se opira obrazložitev sodbe. S trditvami, da je varnostnik ustvaril konflikt, neustrezno ravnal in prekoračil pooblastila, obdolženca pa da sile nista uporabila, pa pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7Pritožba zgolj uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ne obrazloži pa, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, temveč pojasnjuje svojo dokazno oceno in graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, odločbi o kazenski sankciji ter stroških kazenskega postopka. Kršitev kazenskega zakona, ki jih preizkuša po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

8Podana ni niti zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kot zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovora obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da sta storila v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. V njenih razlogih je navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj je obdolženca spoznalo za kriva, pritožbeno sodišče pa takšno oceno v celoti sprejema in jo kot pravilno povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega D. N. pa še dodaja:

9Sodba po oceni pritožbe temelji na domnevah, saj je zagovor obdolženca skladen s posnetkom nadzorne kamere, dejstev, ki so očitno sporna in jih je obramba izrecno izpostavila v besedi strank, pa sploh ne omenja in je preskopo obrazložena. Sodišče prve stopnje je o poteku dogodkov neutemeljeno verjelo varnostniku, ni pa ocenilo njegovega ravnanja, čeprav je ustvaril konflikt, nasilno ravnal in presegel svoja pooblastila, pri čemer tudi ni upoštevalo, da je obdolženec pri izhodu iz trgovine pri blagajni svoje blago plačal in ni imel nobenega vpliva na ravnanje obdolženega K. K. in tudi ni mogel slutiti, da K. blaga ne namerava plačati. Ustrezno ni bilo ovrednoteno niti stanje obdolženega K., ki je bil tudi po izpovedbi prič mehak in je dajal vtis alkoholiziranosti in ni vedel za obveznost plačila blaga, ki ga je imel v nahrbtniku. Izvedeni dokazi tako ne potrjujejo, da je v ravnanju D. N. podan naklep, in to niti ne glede milejšega kaznivega dejanja tatvine (od očitane roparske tatvine). Obdolženca se varnostniku nista upirala, proti njemu nista uporabila sile, kar je razvidno iz posnetkov, obdolženi D. N. pa je konflikt, ki ga je ustvaril varnostnik, poskušal pomiriti. Zoper obdolženega K. K. je varnostnik uporabil silo in slednji niti ni imel možnosti, da bi blago v nahrbtniku plačal.

10Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izreku sodbe opisano in v njeni obrazložitvi ugotovljeno ravnanje obeh obdolžencev in varnostnika M. O. povsem skladno s posnetkom varnostne kamere, ki prikazuje dogajanje ob in po odhodu obdolžencev mimo blagajne trgovine in prav nobenega dvoma ni, da sta oba uporabila silo proti varnostniku zato, da bi stvari, ki sta jih v trgovini vzela, brez plačila obdržala, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Povzetek dogajanja varnostnih kamer v točki 5 obrazložitve sodbe je s posnetkom povsem skladen in sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da izpovedbi varnostnika M. O., ki je opisal to, kar je vidno na posnetku, ne bi verjelo. Pritožba ne pojasni, do katerih dejstev, ki jih je navajala obramba v besedi strank, se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo, zato sodbe glede te pritožbene trditve ni mogoče preizkusiti. Očitku, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ravnanja varnostnika ter da bi ga moralo oceniti kot nasilno, pretirano in glede pooblastil prekoračeno, pa ni mogoče pritrditi. V ravnanju varnostnika utemeljeno ni videlo ničesar spornega, v sodbi je tudi pravilno pojasnilo, da je ravnal skladno z 52. členom Zakona o zasebnem varovanju, ko je obdolžencema skušal odvzeti nahrbtnik, potem ko nista hotela pokazati njegovo vsebino, temveč sta trgovino z ukradenimi stvarmi nameravala zapustiti; da je varnostnik obdolženemu K. K. nahrbtnik že snel z ramen, pa je ta uporabil silo tako, da je za nahrbtnik prijel in mu ga poskušal izpuliti iz rok, obdolženi D. N. pa ga je z rokami vlekel za oblačila in ga odrival od soobdolženca. Utemeljeno je tudi zaključilo, da ni dvoma, da sta pri tem zoper njega uporabila silo z namenom, da nahrbtnik z ukradenimi predmeti obdržita, ne pa morda zato, da bi iz trgovine zbežala, saj ju varnostnik ni poskušal zadržati, temveč jima je le nameraval odvzeti nahrbtnik z ukradenimi stvarmi, ker ga nista hotela izročiti sama. Trditev pritožbe, da je bil varnostnik tisti, ki je ustvaril konflikt in da je pri tem presegel svoja pooblastila, je zmotna, nobene podlage pa tudi ni za zaključek, da obdolženi K. K., glede na njegovo ravnanje, kot ga prikazuje posnetek, ni vedel, da je blago v nahrbtniku potrebno plačati in da v njegovem ravnanju ni zaznati naklepa, da s soobdolžencem izvršita roparsko tatvino, saj sicer ne bi reagiral tako, kot je opisano in je vidno na posnetku. Ne drži, da sodišče prve stopnje v sodbi ni ustrezno ocenilo obdolženčevega stanja zaradi zaužitega alkohola in da je zmotno ocenilo, da je ravnal naklepno, saj je utemeljeno kot ustrezno sprejelo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. M. K., ki je pojasnil, da način obdolženčevega ravnanja, razviden iz posnetkov, kjer znaki opitosti ali vpliva psihoaktivnih snovi niso zaznavni, in okoliščina, da je dogajanje kljub časovni odmaknjenosti znal opisati, potrjujeta, da njegova sposobnost razumevanja svojega dejanja ni bila okrnjena in da je bila njegova sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje, če je bil res pod vplivom psihoaktivnih snovi, zgolj nebistveno zmanjšana. Prav tako je zmotna trditev pritožbe, da obdolženi K. K. ni imel možnosti, da bi blago v nahrbtniku plačal, ker je varnostnik takoj za blagajno do njega postal nasilen, saj tega posnetek varnostne kamere ne potrjuje.

11Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zagovornika obdolženega D. N. zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

12Neutemeljena je tudi pritožbena graja odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja in vse ostale okoliščine, ki so odločilne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije ter kljub obdolženčevi obsežni predkaznovanosti uporabilo omilitvena določila. Izrek sankcije opozorilne narave, glede na težo kaznivega dejanja in dejstvo, da je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, za kar se zavzema pritožba, ne bi bil ustrezen. Pritožba poudarja, da je šlo za nepremišljeno ravnanje, mladostniško popivanje in opijanje z opojnimi substancami ter da bi bilo potrebno upoštevati časovno oddaljenost dejanja in prispevek varnostnika pri konfliktu. Da bi varnostnik prispeval h konfliktu, ne drži, teža kaznivega dejanja, nizka vrednost ukradenih stvari, intenzivnost fizične sile, ki sta jo obdolženca uporabila zoper varnostnika, da bi ukradeno obdržala in okoliščina, da si je D. N. poiskal zaposlitev in ustvaril družino, pa so okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in upoštevalo kot olajševalne ter jim dalo tudi posebno težo, zaradi katerih je kazen zapora odmerilo pod mejo, ki je določena v zakonu. Obdolžencu izrečena zaporna kazen zato nikakor ni prestroga, pritožbeno zavzemanje za izrek pogojne obsodbe pa ni utemeljeno.

13Pritožba neutemeljeno graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka ter navaja, da ima obdolženec skromne dohodke, ki so edini vir preživljanja družine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je stroške kazenskega postopka dolžan plačati, pri čemer je upoštevalo njegove premoženjske razmere in družinske obveznosti in ga zato stroškov postavljenega zagovornika oprostilo, utemeljeno pa mu je v plačilo naložilo stroške izvedenca medicinske stroke dr. M. K. in polovico drugih stroškov kazenskega postopka ter sodno takso. Glede na dejstvo, da je obdolženec zaposlen in prejema dohodek v višini, kot jo je navedel sodišču in je razviden iz njegovih osebnih podatkov v prvostopenjski sodbi, ni imelo podlage za odločitev, da se ti stroški izplačajo iz proračuna, pri čemer pritožba s splošno navedbo, da je iz sodišču javno dostopne evidence nedvomno mogoče preveriti, da obdolženec prejema le skromne dohodke, ne da bi pri tem navedla njihovo višino in to potrdila z ustrezno listino ter tako izkazala, da so se sodišču znani podatki o zaposlitvi in plači obdolženca spremenili, ne more uspeti s svojo trditvijo, da je sodišče prve stopnje glede odločbe o stroških kazenskega postopka dejansko stanje zmotno ugotovilo in da so podani razlogi, da se obdolženca plačila stroškov oprosti.

Pritožba zagovornika obdolženega K. K.:

14Nerazumljivost izreka sodbe, s tem pa smiselno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožba zagovornika obdolženega K. K. uveljavlja z navedbo, da v izreku sodbe ni opredeljena dejanska udeležba posameznega obdolženca pri kaznivem dejanju ter da ni razvidno, ali gre za storilca kaznivega dejanja ali pomočnika. Prav tako ni opredeljeno prisiljevanje, torej aktivna oziroma absolutna sila in grožnja, bodisi v napadalnem bodisi v obrambnem smislu ter ni podana pravna kvalifikacija dejanja za vsakega posameznega udeleženca. Navaja, da je roparska tatvina kaznivo dejanje, sestavljeno iz tatvine in prisiljevanja, našteva, kateri elementi morajo biti podani, da gre za roparsko tatvino ter poudarja, da je iz opisa kaznivega dejanja v kazenski ovadbi razvidno, da je predmete s prodajne police vzel obdolženi D. N. in jih dal v nahrbtnik K. K., kar pomeni, da K. K. kaznivega dejanja tatvine ni storil, saj ni vzel alkoholnih pijač s prodajne police. Pri kaznivem dejanju je sicer bil udeležen, ker so bili predmeti, ki so bili vzeti s prodajne police, zloženi v nahrbtnik, ki ga je imel na hrbtu, a se njegova udeležba pri kaznivem dejanju razlikuje od udeležbe soobdolženega. Obdolženi K. K. ni storil kaznivega dejanja tatvine, D. N. pa ni bil zaloten na kraju storitve, to je ob prodajnih policah, in tudi zato ju je sodišče prve stopnje neutemeljeno spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu.

15Povzete pritožbene navedbe, ki trdijo, da je izrek sodbe nerazumljiv in hkrati grajajo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, niso utemeljene. Opis, da sta bila obdolženca navedenega dne kot sostorilca z zavestnim sodelovanjem pri storitvi zalotena pri tatvini, pa sta zato, da bi ukradene stvari obdržala, uporabila proti drugemu silo, ko sta v trgovini H. na V. 7 s prodajne police vzela stvari, ki so v nadaljevanju navedene, prav tako pa njihova vrednost, last družbe H. d.o.o., ustrezno konkretizira zakonske znake kaznivega dejanja tatvine, ki je podana, kadar kdo vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, v nadaljevanju pa je ustrezno konkretizirana še sila, ki sta jo proti drugemu uporabila zato, da bi ukradene stvari obdržala, in ki njuno ravnanje opredeljuje kot kaznivo dejanje roparske tatvine. Navedba, da sta naštete stvari v trgovini vzela s prodajne police, nato pa z ukradenimi stvarmi odšla mimo blagajne, ne da bi pijačo plačala, ustrezno opiše izvršitev tatvine, pritožba pa v opisu kaznivega dejanja neutemeljeno pogreša opis, kateri od njiju je imel nahrbtnik in kateri je vanj prodajne predmete zlagal, saj sta storilca kaznivega dejanja tatvine v takšnem primeru oba in nobeden od njiju ni pomagač drugemu pri izvršitvi kaznivega dejanja. Nadaljnji opis, da ju je pri izhodu iz trgovine zalotil varnostnik M. O., ki je K. prijel za nahrbtnik ter ga zvlekel stran od izhoda trgovine, K. pa se mu je upiral, nato pa je do njiju pristopil N., ki je O. z roko odrival od K., K. pa je O. vlekel za oblačila in ga potiskal, nato pa je O. K. vzel nahrbtnik in ga odložil v nakupovalno košaro, N. in K. pa sta ponovno odrivala O., da bi mu odvzela nahrbtnik in obdržala ukradene stvari, pa ustrezno konkretizira uporabo sile obeh obdolžencev, ki sta jo za to, da bi ukradeno stvar obdržala, uporabila proti varnostniku. Pritožba ni utemeljena niti, ko trdi, da v izreku sodbe ni podana pravna kvalifikacija dejanja za vsakega posameznega udeleženca, saj je po popolnem opisu kaznivega dejanja navedeno tudi, da sta obdolženca z opisanim storila kaznivo dejanje roparske tatvine po prvem odstavku 207. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato niso podane.

16Pritožba uvodoma navaja, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, a ne opredeli, katera kršitev iz 372. člena ZKP naj bi bila podana, tovrstnih kršitev pa ni ugotovilo niti pritožbeno sodišče, ko je napadeno sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

17Neutemeljena je pritožba tudi, ko graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v odgovorih na pritožbo zagovornika obdolženega D. N., je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje obravnavane zadeve, pravilno je ocenilo zagovora obdolžencev in izvedene dokaze ter utemeljeno zaključilo, da jima je storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. K pravilnim razlogom sodbe pritožbeno sodišče, glede na navedbe pritožbe, še dodaja:

18Sodišče prve stopnje je posnetke varnostnih kamer smelo uporabiti kot dokaz in pritožba nima prav, ko trdi, da bi moralo od obdolžencev za to pridobiti njuno soglasje. Sodna praksa¹ se je do dopustnosti teh dokazov že večkrat opredelila in pojasnila, da so posnetki dovoljeni dokazi, če so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajen namen, to je za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja in če posnetek ni nesorazmerno posegal v posameznikovo pravico do zasebnosti. Kamere, postavljene zaradi zagotavljanja varovanja premoženja in ugotavljanja ter preprečevanja tatvin, so v trgovini upravičeno nameščene, trditev, da snemanje prostorov trgovine zaradi tega namena predstavlja kršitev zasebnosti kupcev, ki vanjo prostovoljno vstopajo, pa je zmotna. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je šlo pri snemanju v trgovini za poseg v pravice zasebnosti obdolžencev in da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti njuno soglasje, da bi posnetke lahko pogledalo in jih uporabilo kot dokaz.

19Da obdolženi K. K. pri izvršitvi kaznivega dejanja D. N. ni le pomagal, temveč da sta oba kot sostorilca izvršila kaznivo dejanje tatvine, je pritožbeno sodišče že pojasnilo in pritožba, ki želi prepričati, da obdolženi K. K. tatvine ni izvršil, ko je z nahrbtnikom, v katerem so bili odtujeni predmeti, odšel mimo blagajne, ne da bi obdolženca blago plačala, nima prav, prav pa nima niti, ko trdi, da nista oba obdolženca, zato da bi ukradene stvari obdržala, zoper varnostnika uporabila silo. Posnetek varnostne kamere, ki ga je pogledalo tudi pritožbeno sodišče, je v celoti skladen z opisom kaznivega dejanja in obrazložitvijo poteka dogajanja v prvostopenjski sodbi. Pritožba ne more biti uspešna, ko navaja, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje ni dokazano, ker obdolženi D. N. ni bil zaloten ob prodajnih policah, saj si pritožba kraj storitve preozko razlaga. Obdolženca sta bila namreč pri tatvini zalotena, ko sta odšla mimo blagajne, ne da bi plačala stvari v nahrbtniku, posnetek dogajanja pred blagajnami pa potrjuje, da sta proti varnostniku oba uporabila silo ter da je varnostnik, da bi jima odtujene predmete preprečil odnesti iz trgovine, pri tem ustrezno ravnal in ju ni bil dolžan opozoriti, da pijače ne smeta zlagati v nahrbtnik ter da jih morata na police vrniti oziroma da jih morata zložiti na trak, kot trdi pritožba. Pritožba ravnanje varnostnika neutemeljeno ocenjuje kot neustrezno in pretirano, prav tako pa ji ni mogoče pritrditi, ko navaja, da K. K. zoper varnostnika ni uporabil sile, temveč da je le želel zapustiti trgovino in da tudi D. N. ni uporabil sile, da bi zadržal odtujene predmete ter da posnetki potrjujejo njun zagovor. Dogajanje, ki ga je posnela varnostna kamera, in ki ga napadena sodba natančno povzema v točki 5 obrazložitve, namreč prikazuje ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je pravilno razjasnilo dejansko stanje tudi glede zmožnosti obeh obdolžencev, da svoje ravnanje razumeta in da sta ga bila zmožna obvladovati ter je pravilno zaključilo, da sta ravnala kot sostorilca z namenom, da stvari, ki sta jih ukradla, obdržita z uporabo sile, potem ko sta bila pri tatvini zalotena, pri tem pa sta se svojega ravnanja zavedala, dejanje sta hotela storiti in sta bila prištevna. Trditev pritožbe, da je dejanje ostalo pri poskusu, ker so bili predmeti zaseženi, je zmotna, saj je bilo kaznivo dejanje dokončano s tem, ko sta obdolženca predmete odnesla mimo blagajne brez plačila, zmotna pa je tudi trditev, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da gre za kaznivo dejanje tatvine in da opis nima znakov tega kaznivega dejanja, ker ga ne potrjuje dokazni postopek, izveden v preiskavi, s čimer pritožba odsotnost zakonskih znakov kaznivega dejanja neuspešno pojasnjuje z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja.

20Prav tako v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča, zato je tudi pritožba zagovornika obdolženega K. K. zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

21Pogojna obsodba bi po oceni pritožbe dosegla namen kaznovanja. Njen izrek narekuje dejstvo, da škoda ni nastala in majhna vrednost odtujenih predmetov, ki so bili oškodovani družbi vrnjeni. Obdolženemu K. K. po oceni pritožbe ni mogoče očitati kaznivega dejanja roparske tatvine, temveč zgolj poskus tatvine, obdolženec si je uredil osebno življenje, živi s partnerko in dela ter ne uživa mamil. Tudi pritožbena graja kazenske sankcije ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja roparske tatvine v sostorilstvu dokazana, ustrezno je izbralo in odmerilo kazensko sankcijo, pri tem pa v zadostni meri kot posebne olajševalne okoliščine upoštevalo nizko vrednost ukradenih stvari, manj intenzivno uporabo sile ter obdolženčevo življenje po storitvi kaznivega dejanja in mu izreklo zaporno kazen pod mejo, ki jo za tovrstna kazniva dejanja predpisuje zakon. Obsežna predkaznovanost obdolženca in teža storjenega kaznivega dejanja pa izreka sankcije opozorilne narave, za kar se zavzema pritožba, ne dopuščata. Izrečena kazenska sankcija je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezna in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

22Glede na navedeno, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov obdolžencev odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

23Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega K. K. oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka ter glede potrebnih stroškov in nagrad zagovornikov obdolžencev odločilo, da se izplačajo iz proračuna, glede na višino stroškov postopka, ki jih mora za sojenje na prvi stopnji plačati obdolženi D. N., pa je tudi slednjega oprostilo plačila sodne takse na pritožbeni stopnji (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Prim.: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 6269/2015 z dne 24. 8. 2017