19. člen KZ-1

Iz opisa kaznivega dejanja nista navedena ne kraj, kjer naj bi obdolženec deloval, niti kraj, kjer naj bi nastala prepovedana posledica, zato iz predmetnega opisa kraja storitve kaznivega dejanja ni mogoče določiti. Očitno sklepanje o kraju storitve kaznivega dejanja, ki ga ponuja pooblaščenka, ne zadošča. Zato se v tem primeru pristojnost pravilno določi na podlagi prvega odstavka 29. člena ZKP in je pristojno sodišče, na katerega območju ima obdolženec stalno ali začasno prebivališče (forum domicilii).

Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu. Glede na opis dejanja je razumeti, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v Kopru (v smislu 19. člena KZ-1). V pritožbi nadalje izpostavljena okoliščina, da je posamezna preiskovalna dejanja opravilo Okrajno sodišče v Celju, za presojo krajevne pristojnosti sodišča ne more biti pomembna in se sodišče po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno šele, ko je razpisana glavna obravnava (drugi odstavek 436. člena ZKP), do česar v konkretnem primeru še ni prišlo. Prav tako pa za presojo krajevne pristojnost niso relevante pritožbene navedbe, da je družinsko problematiko obravnaval oddelek družinskega sodstva pred Okrožnim sodiščem v Celju ter da je sodeloval CSD, enota Celje. Ob tem se ODT zmotno sklicuje tudi na razloge za prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP (lažja izvedba postopka, smotrnost in ekonomičnost), pri katerem gre za poseben postopek, ki z izrekom izpodbijanega sklepa nima nič skupnega.

Če iz zasebne tožbe ne izhaja, kje naj bi obdolženec deloval, ko je sporno vsebino objavil na svetovnem spletu, niti kje se je z vsebino seznanila zasebna tožilka, je krajevno pristojno sodišče po kraju obdolženčevega prebivališča. Odvetnica, ki je kot pravna strokovnjakinja zasebno tožbo vložila pri krajevno nepristojnem sodišču, se ne more sklicevati na nevednost, v danem primeru pa tudi ne na očitno pomoto. Če zasebna tožba prispe k pristojnemu sodišču po poteku 6-mesečnega predložitvenega roka, je podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon.

Temeljno pravilo za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku je predpisano v prvem odstavku 26. člena ZKP; krajevno pristojno je praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno. Kraj storitve kaznivega dejanja pa je v skladu z ubikvitetnim pravilom tako v kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kot tudi v kraju, kjer je nastala ali naj bi po njegovem naklepu nastala ali bi lahko nastala prepovedana posledica (19. člen KZ-1). Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je v skladu z ustaljeno sodno prakso odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu.

Prekrškovni organ je ob pregledu tahografa in voznikove kartice ugotovil, da je bil prekršek storjen v času med 1.1. in 6.1.2023. Pritožnik je že v zahtevi za sodno varstvo trdil, da je bilo vozilo v spornem obdobju v A., kar izhaja tudi iz predloženega izpisa za tovornjak. Če je tako, slovensko sodišče za odločanje o prekršku ni pristojno, ne glede na to, da so ga naknadno ugotovili slovenski prekrškovni organi.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Obdolžencema se ne očita storitev kaznivih dejanj na območju sodišča, kjer naj bi prišlo le do dogovora za njihovo storitev. Kazenski postopek praviloma prične teči z izdajo sklepa o preiskavi, oprava posameznih preiskovalnih dejanj v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem pa takšnega vpliva na začetek teka kazenskega postopka nima in prične postopek teči šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu. Ker pred nobenim od stvarno in krajevno pristojnih sodišč kazenski postopek še ni bil začet niti ni bila predlagana njegova uvedba, pristojnega sodišča ni mogoče določiti ob uporabi tretjega odstavka 26. člena ZKP. V skladu z drugim odstavkom 38. člena ZKP lahko sodišče, ko odloča o sporu o pristojnosti, hkrati po uradni dolžnosti odloči o prenosu krajevne pristojnosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 35. člena ZKP.

Prekršek naj bi bil izvršen z opustitvijo dolžnega nadzorstva, za katero je treba po naravi stvari šteti, da je bilo izvršeno na sedežu pravne osebe oziroma sedežu samostojnega podjetnika, razen če je očitno, da je bilo dejanje izvršeno drugje.

Prvi odstavek 77. člena ZP-1 kot splošno navezno okoliščino za določitev krajevne pristojnosti določa kraj storitve prekrška. Za določitev kraja storitve prekrška se smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) o kraju storitve kaznivega dejanja (8. člen ZP-1). Po določbi 19. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, na katerem je nastala prepovedana posledica (tako imenovana ubikvitetna teorija). Za prekrške je, za razliko od kaznivih dejanj, značilno, da se za njihov obstoj praviloma ne zahteva nastanek prepovedane posledice, temveč zadošča kršitev določene zapovedne ali prepovedne norme, zato je v takšnih primerih za določitev kraja storitve prekrška treba uporabiti delavnostno teorijo in za kraj prekrška šteti kraj, kjer je storilec delal ali bi moral delati.

Temeljna določba za določitev krajevne pristojnosti sodišča v kazenskem postopku določena v prvem odstavku 26. člena ZKP, po katerem je krajevno pristojno praviloma sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušeno, pri čemer je v skladu z ubikvitetnim pravilom kaznivo dejanje izvršeno tako na kraju, kjer je storilec delal ali bi moral delati, kakor tudi na kraju, kjer je nastala prepovedana posledica (prvi odstavek 19. člena KZ-1). Vendar pa veljajo za kazniva dejanja, storjena s tiskom ali z drugim medijem, kot v obravnavani zadevi, določene posebnosti, zaradi česar veljajo posebna pravila za določanje (stvarne in) krajevne pristojnosti za obravnavo teh kaznivih dejanj. Krajevna pristojnost se v teh primerih ne določa po kraju, v katerem je storilec (pisec) napisal spis, temveč prvenstveno po kraju, kjer je bil spis natisnjen, če ta kraj ni znan ali je v tujini, pa je krajevno pristojno sodišče po kraju razširjanja spisa.

Za ugotovitev kraja storitve kaznivega dejanja je odločilen opis kaznivega dejanja v obtožnem predlogu, ki ga je vložil oškodovanec kot tožilec. Dodatna pritožbena pojasnila in obrazložitev obtožnega predloga zato očitkov, kot so navedeni v opisu dejanja, ne morejo spremeniti.

Izhajajoč iz namena ZPPDFT-1 je potrebno šteti, da je ukrep iz tretjega odstavka 44. člena tega zakona ukrep, ki preprečuje uporabo (finančnega) sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, zaradi česar je po namenu zakona potrebno kršitev šteti kot kršitev drugega finančnega predpisa, za kar pa je na podlagi prvega odstavka 214. člena ZP-1 določena izključna pristojnost okrajnega sodišča, ki ima sedež na okrožnem sodišču.

Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem. Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije. Upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije. Prodaja prepovedane droge je izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu.

V konkretnem primeru naj bi bil prekršek storjen z opustitvijo, za katero je po naravi stvari treba šteti, da je bila storjena na sedežu pravne osebe, saj je delovanje pravne osebe oziroma njene odgovorne osebe, razen, če je očitno, da je bilo dejanje storjeno drugje, mogoče vezati le na sedež pravne osebe. Okoliščina, da ima državni organ, pri katerem bi moral biti opravljen vpis (Register dejanskih lastnikov), sedež v Ljubljani, ne pomeni, da je bil prekršek dejansko storjen v kraju sedeža tega organa, temveč je jasno, da je bila opustitev storjena v kraju, kjer ima sedež pravna oseba.

V konkretnem opisu prekrška na plačilnem nalogu Finančne uprave Republike Slovenije je kot kraj storitve prekrška sicer res naveden kraj Ljubljana, vendar pa iz podatkov v spisu in celotnega opisa prekrška ne izhaja, da bi bil očitan prekršek dejansko storjen v Ljubljani oziroma da bi storilec moral delovati v Ljubljani. V opisu prekrška navedeni kraj, kjer bi storilec moral delovati, tako nima dejanske in pravne podlage oziroma glede na celoten opis prekrška in navedene zakonske določbe to ni pravilen kraj storitve očitanega prekrška.

Po določbi prvega odstavka 26. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je praviloma krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je bilo kaznivo dejanje storjeno ali poskušano. V konkretnem primeru bi to torej bilo Okrajno sodišče v Celju. Že iz same zakonske dikcije pa je razvidno, da to procesno pravilo ni absolutno in pozna nekatere izjeme. Ena od njih je predvidena v določbah 105.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS). V skladu z določbo četrtega odstavka 105.a. člena ZS, pa lahko predsednik okrožnega sodišča ne glede na določbe prvega in drugega odstavka tega člena prenese pristojnost za sojenje v določenem številu zadev ali vrsti zadev med okrajnimi sodišči, ki so organizacijske enote tega okrožnega sodišča. Prenos pristojnosti se objavi v letnem razporedu sodišča, s katerega in na katerega se prenese pristojnost v določeni vrsti zadev.

Iz takega opisa je razvidno, da naj bi obdolženec oškodovanko spravil v zmoto v Ž., kot tudi, da naj bi oškodovanka pod vplivom te zmote, ravnala v škodo svojega premoženja, s tem ko je obdolžencu v Ž. izročila predmetno violino. Tako ni dvoma, da je bilo očitano kaznivo dejanje dokončano v Ž.. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je namreč dokončano tedaj, ko druga oseba v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Tako je pri kaznivem dejanju goljufije kraj storitve tam, kjer je storilec spravljal drugega v zmoto ali ga pustil v zmoti, kot tudi kraj, kjer je drugi pod vplivom zmote kaj storil ali opustil v škodo svojega ali tujega premoženja, nerelevantno pa je, kje si je storilec nato pridobil premoženjsko korist oziroma kje ima oškodovanec svoje prebivališče oziroma sedež.

Pri odločanju o krajevni pristojnosti sodišča navezna okoliščina kraja storitve prekrška neposrednega storilca (forum delicti dommissi) pretehta nad krajem sedeža pravne osebe.

Iz zgoraj navedenega opisa prekrška ne izhaja, na kakšen način oziroma kje mora odgovorna oseba pravne osebe izvajati nadzor nad delom vlakospremnega osebja in izvajanjem javno objavljenega voznega reda; povedano drugače, iz opisa prekrška ni razvidno, da bi odgovorna oseba pravne osebe nadzor morala opravljati na postajah O., M. T. in M. Glede na tako izkazane okoliščine je treba šteti, da je bila opustitev storjena na sedežu pravne osebe v Ljubljani, saj je delovanje pravne in odgovorne osebe, ki je njen zakoniti zastopnik in ki praviloma deluje na sedežu pravne osebe, treba vezati na njen sedež.

Samostojnemu podjetniku posamezniku se storitev obravnavanih prekrškov očita na podlagi pridružitvene (akcesorne) odgovornosti (prvi odstavek 14.a člena ZP-1), pri čemer lasten prispevek samostojnega podjetnika posameznika k prekršku, ki bi kazal na dejstvo, da bi samostojni podjetnik opustil kakšno dejanje ali (z aktivnim ravnanjem) odredil vožnjo vozniku neposrednemu storilcu, v izreku odločbe o prekršku ni opisan. Skladno s prvim odstavkom 80. člena ZP-1 se tako kot kraj storitve prekrška samostojnega podjetnika posameznika šteje kraj, kjer je prekršek storil neposredni storilec (prvi odstavek 80. člena ZP-1).