VSL Sklep VII Kp 38520/2015

Pritožbi pooblaščencev oškodovanca kot tožilca se delno ugodi in se izpodbijani sklep v odločbi o stroških spremeni tako, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki oškodovanca kot tožilca in potrebni izdatki in nagrada pooblaščencev oškodovanca kot tožilca bremenijo proračun sodišča; v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, ki ga je vložil zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in to iz razlogov, ker je kazenski pregon za očitano dejanje zastaral. Odločilo je tudi, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebne izdatke obdolžene.

2Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje so se pritožili pooblaščenci oškodovanca kot tožilca iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo Okrajnemu sodišču v Ljubljani pred drugega sodnika ter odloči, da stroški postopka oškodovanca kot tožilca bremenijo proračun.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožniki zatrjujejo, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit ker kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje še ni zastaral. Opozarjajo, da je očitano kaznivo dejanje dokončano šele, ko nastopi objektivni pogoj kaznivosti to je hujša kršitev pravic drugega in je zato naziranje sodišča prve stopnje, da je očitano kaznivo dejanje zastaralo 22. 6. 2017 nepravilno. Navajajo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati kdaj je bilo kaznivo dejanje dejansko dokončano, to je, ko je dejansko prišlo do hujših kršitev pravic drugega, kar je objektivni pogoj kaznivosti. Do hujših kršitev pravic oškodovanca kot tožilca pa je prišlo nazadnje dne 21. 1. 2015 torej je po njihovem mnenju začel teči zastaralni rok 21. 1. 2015 in se izteče 21. 1. 2021 v kolikor ta ne bo pretrgan.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno naziranje zmotno. Kazenski zakonik namreč v 18. členu določa čas storitve kaznivega dejanja. V zakonu je sprejeta tako imenovana delovnostna teorija po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storilec deloval (storitev) ali bi moral delovati (opustitev) ne glede na to kdaj je nastala posledica. Zato ni mogoče sprejeti trditev pritožnikov, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot čas storitve kaznivega dejanja dejstvo, kdaj je nastopil objektivni pogoj kaznivosti torej nastanek hujše kršitve pravic drugega. Takšno razlogovanje, kot ga ponujajo pritožniki je namreč v nasprotju z 18. členom KZ. S tem določilom se dopušča možnost, da kazenski pregon lahko zastara, še preden bi bilo kaznivo dejanje dokončano v kolikor do škodljivih posledic pride po preteku zastaralnega roka. Zastaralni roki so namreč določeni zato, da se kazenski postopek izvede v nekem razumnem roku in ščitijo obdolženca pred neutemeljeno dolgimi kazenskimi postopki. Zastaranje kazenskega pregona (nekaznivega dejanja kot to navajajo pritožniki) se glede na določilo 18. člena KZ-1 lahko začne še preden nastopi objektivni pogoj kaznivosti to je posledica, ki očitano kaznivo dejanje razmejuje od disciplinske odgovornosti. Glede na očitek v obtožnem aktu in navedbe pritožnikov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da je bilo s strani obdolženke očitano dejanje storjeno 22. 6. 2011. Gre namreč za očitek, da naj bi obdolženka nevestno ravnala v službi tako, da ni pridobila sodnega in tožilskega spisa in na ta način preverila očitkov utemeljenosti kazenske ovadbe, ampak je le zahtevala pojasnilo od osumljenke naznanjenega kaznivega dejanja od katere je prejela pisno obvestilo 22. 6. 2011 in na podlagi tega sprejela sklep dne 15. 9. 2011, zavrženju kazenske ovadbe. Glede na takšne očitke v obtožnem aktu pa je bilo očitano kaznivo dejanje na strani obdolženke dokončano z izdajo sklepa 15. 9. 2011 in ne 22. 6. 2011, kot je to navedlo sodišče prve stopnje. Res da zavrženje kazenske ovadbe ne predstavlja "ne bis in idem" in ponovna uvedba kazenskega postopka lahko nastopi tudi na iniciativo samega tožilca, vendar to v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj je kazenski pregon zamejen s zastaralnimi roki.

6Glede na dejstvo, da naj bi bilo očitano kaznivo dejanje kot je opisano v obtožbi dejansko izvršeno 15. 9. 2011 in ne 22. 6. 2011, kot je to zmotno ocenilo sodišče prve stopnje in ob upoštevanju, da je tudi ob upoštevanju tega datuma pretekel zastaralni rok za kazenski pregon očitanega kaznivega dejanja, je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

7Pritožniki pa upravičeno izpodbijajo odločbo sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka. Iz podatkov spisa na katere opozarjajo pritožniki je razvidno, da do zastaranja ni prišlo zaradi ravnanja oškodovanca kot tožilca oziroma njegovih pooblaščencev ampak je to posledica postopanja sodišč ter je bilo potrebno zato izpodbijani sklep spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa in je v skladu s 96. členom ZKP.

8Glede na ugotovitev pritožbenega sodišča, da je kazenski postopek zoper obdolženko zastaral se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do predloga pritožnikov, da se zadeva dodeli drugemu sodniku posamezniku v obravnavo.