VSMB Sodba II Kp 72419/2021

1. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 72419/2021 z dne 7. 3. 2025 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po istem zakonskem določilu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa mu obdolžencu naložilo plačilo stroškov vročitve v višini 68,29 EUR. Oškodovanca B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, kot navaja v uvodu pritožbe. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja oziroma mu omili izrečeno sankcijo, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik navaja, da je podano očitno nasprotje med razlogi sodbe in vsebino izvedenih dokazov, zlasti med vsebino izpovedi prič B. B. , C. C. in D. D. in listinami v spisu. Sodišču prve stopnje očita, da je vsebino izpovedb oškodovanca ter izvedenca medicinske stroke povzelo "povsem izven celotnega konteksta", dodatno pa da je izostala dokazna ocena izpovedb omenjenih prič. Vendar neutemeljeno. Zagovornik zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja le pavšalno, zaradi odsotnosti vsakršne konkretizacije pa jih ni bilo mogoče preizkusiti, medtem ko višje sodišče ob presoji izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), takšnih kršitev ni ugotovilo. S tovrstnimi navedbami zagovornik dejansko izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar pa ne pomeni očitka kršitve določb ZKP, temveč izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, kar je predmet samostojnega pritožbenega razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP, ki bo presojan v nadaljevanju.

5. Nadalje zagovornik neutemeljeno izpostavlja, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti v delu razlik v izpovedbah oškodovanca, po drugi strani pa, da se do njih sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma se z njimi "ni ukvarjalo". Tudi s temi navedbami zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nima prav. Sodišče prve stopnje se je v točki 27 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in ustrezno opredelilo do določenih razlik v izpovedbah oškodovanca sprva v preiskavi in zatem na glavni obravnavi, pri čemer je navedlo tudi obsežne, tehtne in prepričljive razloge, zakaj njegovo celotno izpovedbo kljub temu šteje za verodostojno in mu verjame. Izvajanja zagovornika so zato neutemeljena.

6. Ko zagovornik v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je obdolžencu kršilo pravice obrambe, ker ni pridobilo listin o zaposlitvi obdolženca v letu 2021 v Švici in ni zaslišalo priče E. E. ter zaradi tega dejanskega stanja ni ugotovilo popolno in pravilno, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje glede na načelo proste presoje dokazov samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Sodišče sme namreč posamezni dokazni predlog zavrniti tedaj, ko postane nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki bi se naj s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.¹ Sodišče potemtakem ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza, mora pa vselej ustrezno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ni pomemben in ne more vplivati na dokazno oceno, kar je v danem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Iz točke 6 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja določna, konkretizirana in razumna utemeljitev zavrnitve obeh omenjenih dokaznih predlogov, kot nerelevantnih za odločitev o obtožbi. Višje sodišče povzema stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko obdolženec sam v primeru dejanskega opravljanja dela v tuji državi dokumentacijo, na katero se je tekom postopka skliceval, brez dvoma predložil sodišču. Golo sklicevanje na alibi, brez da bi za njegovo verodostojnost predložil kakršnekoli dokaze, pa na sodišče prve stopnje ne more preložiti obveznosti preverjanja in izvajanja dokazov, da se ugotovi, kje se je obdolženec v času izvršitve kaznivega dejanja nahajal, ko pa sam teh dokazil ni predložil. Sodišče prve stopnje je tako povsem tehtno pojasnilo, da je zaradi omenjenega tudi zaslišanje E. E. nepotrebno. Če namreč obdolženec sam zatrjuje, da je v obravnavanem obdobju delal v tuji državi, pa ob tem ne zna pojasniti niti v katerem kraju, ne pri katerem delodajalcu in nobenih drugih konkretnih okoliščin v zvezi s tem, je "kot na dlani" jasno, da je njegovo sklicevanje na alibi povsem brez podlage. Neutemeljeno posledično obramba obdolženca pričakuje kakršnekoli samostojne aktivnosti sodišča v zvezi z "raziskovanjem" teh okoliščin, zato je zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov logična, dopustna in razumna, in ne pomeni zatrjevane kršitve pravice do obrambe. Obrazložitev zavrnitve obeh dokaznih predlogov je tudi prepričljivo zadostna, notranje skladna in logično vzdržna,² tako da zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Uvodoma zatrjevane kršitve kazenskega zakona zagovornik ne konkretizira, saj ne pojasni, za katero kršitev iz 372. člena ZKP gre, iz njegovih nadaljnjih navedb pa je razbrati, da uveljavlja kršitev 1. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Vendar je njegovo zatrjevanje, da niso konkretizirani elementi kaznivega dejanja, povsem pavšalno. Tako neobrazložene pritožbe v smeri kršitve kazenskega zakona zato ni bilo mogoče preizkusiti, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP) tovrstnih kršitev ni ugotovilo. Iz opisa dejanja v izreku so sicer razvidna vsa dejstva in okoliščine, ki ustrezno konkretizirajo obdolžencu očitano kaznivo dejanje.

8. Nadalje zagovornik neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe očitano mu kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in zaključke je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato višje sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe ter jih kot pravilne povzema.

9. Po mnenju zagovornika se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo zgolj na nekonsistentno izpovedbo oškodovanca, pri čemer ni upoštevalo razlik v njegovi izpovedbi, tako glede števila napadalcev, kot načina nastanka poškodbe. Zanemarilo je tudi, da izpovedbe oškodovanca nista potrdili priči D. D. in tudi ne C. C. . Ker je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge v smeri potrditve alibija obdolženca, ni dokazano, da je oškodovanca poškodoval prav on. Nenazadnje tega nedvomno ni mogel potrditi niti izvedenec medicinske stroke.

10. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za nedvomen zaključek, da je obdolženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno in zadostno podlago v prepričljivih izpovedbah oškodovanca ter prič F. F. in G. G. , katerih otroka sta v inkriminiranem času zaznala prepir na ulici; sin G. G. celo, da je nekdo s kijem pretepal drugo osebo, ki je bila na tleh, medtem ko D. D. in C. C. v zvezi s samim dejanjem nista povedala nič konkretnega. V medsebojni povezavi z njimi potrjuje očitke glede narave, vrste in načina zadanih poškodb oškodovancu tudi izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke dr. Stojana Potrča. V točkah 17 in 27 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje argumentirano in razumno pojasnilo, da v nasprotni zaključek ni vodilo niti dejstvo, da je oškodovanec na glavni obravnavi dne 17. 1. 2025, drugače kot prej v preiskavi in ob podaji ovadbe navedel, da so ga napadle tri osebe oziroma naj bi ob prihodu na kraj dogodka videl tri osebe. Kljub temu je namreč prepričljivo vztrajal pri tem, da je prav obdolženca nedvomno prepoznal kot napadalca s kijem, saj sta se med dogajanjem znašla "z obrazom na obraz", kar je povsem enako navajal že od podaje ovadbe naprej. Pri tem je posebej izpostavil, da ga osebi, ki sta bili v družbi z obdolžencem, nista "tolkli" s palico.

11. Tudi njegovo pojasnilo glede navajanja vzroka oziroma načina nastanka poškodb, ko je ob prihodu v UKC Maribor neposredno po škodnem dogodku dne 20. 8. 2021 tam rekel, da je padel z motorjem, je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo in pojasnilo, zakaj mu verjame. V točkah 14, 15 in 27 obrazložitve sodbe je jasno obrazložilo, da se je oškodovanec bal, da se mu bo obdolženec maščeval za prijavo policiji, saj je pod vplivom prepovedanih substanc zelo nepredvidljiv. Pri tem ne gre prezreti niti, da je oškodovanec že ob podaji ovadbe dne 27. 8. 2021 policiji pojasnil, zakaj je v UKC Maribor glede nastanka poškodb prikrival dejanski škodni dogodek, to pa je v vseh fazah postopka enako prepričljivo ponovil. Zato njegovo sprva lažno navajanje v bolnici glede okoliščin nastanka poškodb, v katero je sicer tudi zdravnik podvomil, ne more ovreči njegove verodostojnosti. Da je dejansko zvečer 20. 8. 2021 utrpel poškodbe, pa je nenazadnje potrdil tudi pričaD. D. . Upoštevaje še fotografije kraja dogajanja (uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 27. 8. 2021), iz katerih je razvidno, da so bile prav v ulici, ki jo je oškodovanec opisal kot kraj inkriminiranega dogodka, na tleh vidne sledi rdeče barve; poudarjeno izpovedbo priče G. G. o zaznavah njenega sina; ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki je udarce s topim orodjem izpostavil kot zelo verjeten mehanizem poškodovanja oškodovanca, saj je večina njegovih poškodb posledica delovanja direktne sile na posamezno tarčno mesto; je sodišče prve stopnje končno tehtno utemeljilo prepričanje, da je oškodovanec poškodbe utrpel na kraju in na način, kot zatrjuje, in je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Ob tem utemeljeno ni spregledalo njegove, s vsebino kazenske ovadbe PU Maribor in zapisnikom o zasegu predmetov z dne 27.8.2021 potrjene navedbe, da je odlomljen del kija, s katerim ga je obdolženec udarjal, izročil ob prijavi dogodka policiji, in takrat podrobno pojasnil tudi vse relevantne okoliščine v zvezi s tem.

12. Izpovedba oškodovanca glede bistvenih elementov oziroma odločilnih dejstev in okoliščin, to je kraja, časa in načina nastanka telesnih poškodb, sredstva, s katerim ga je obdolženec poškodoval, kot tudi motiva slednjega, je torej po pravilni oceni sodišča prve stopnje ves čas enaka. V povezavi s celovito presojo vseh ostalih izvedenih dokazov je tako storitev očitanega kaznivega dejanja obdolžencu nedvomno dokazana, izpodbijana odločitev pa izčrpno in prepričljivo argumentirana. Kljub temu, da je obdolženec vztrajno zanikal, da bi oškodovancu očital razmerje z njegovo bivšo partnerko I. I. , je bilo prav ljubosumje obdolženca po razumni oceni sodišča prve stopnje povod oziroma (ključni) motiv za napad na oškodovanca. Ves čas tekom postopka je namreč slednji ponavljal, da mu je obdolženec očital razmerje z njo. Med obravnavanim napadom nanj pa je obdolženca, ki ga pozna praktično celo življenje, jasno prepoznal, ko sta si prišla tako blizu, da ga je v temi videl direktno v obraz. In nenazadnje, da je oškodovanca obravnavanega dne - 20. 8. 2021 hudo telesno poškodoval prav obdolženec, izhaja tudi iz opisa dejanja v izreku pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru II K 25155/2022 z dne 12. 5. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 25155/2022 z dne 2. 11. 2022, zoper B. B. in ostale, zaradi storjenega kaznivega dejanja na škodo A. A. (točka 23 razlogov izpodbijane sodbe in prilogi C9, C10).

13. Zagovornik se je pritožil tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, z navedbami, da je šlo le za enkratno, časovno oddaljeno dejanje, zato bi za dosego namena kaznovanja zadostovala že sankcija opominjevalne narave. Nima prav. Glede na težo, način in okoliščine storitve, ter posledice kaznivega dejanja za oškodovanca, je izbira vrste in tudi odmera višine izrečene kazenske sankcije obdolžencu povsem ustrezna in je ne gre spreminjati v njegovo korist. Višje sodišče v celoti pritrjuje izčrpnim razlogom v točki 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje natančno in utemeljeno poudarilo obsežno predkaznovanost obdolženca, zlasti za kazniva dejanja z elementi nasilja, ter odsotnost kakršnekoli olajševalne okoliščine. Glede na relevantne ugotovitve v zvezi s samim dejanjem in osebnostjo obdolženca, tako potek časa od storitve obravnavanega kaznivega dejanja na odmero kazni nima relevantnega vpliva.

14. Po obrazloženem, in ker zagovornik glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo obravnavano odločitev ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ker slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika odločilo, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

¹ Prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 43956/2017 z 9. 7. 2020.
² Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17814/2014 z 18. 5. 2017.